Za zabavna predpraznična dejanja plesno gibke, tudi glasbeno podkrepljene sodobne uprizoritvene scene so poskrbeli: Uroš Kaurin & Vito Weis v herojskem duetu Heroj 3:0 − več kot besede; Žigan Krajnčan, pobudnik plesne predstave Cypher, in Beton LTD z novim poglavjem nemškega cikla Mahlzeit, kot zadnje dejanje starega leta pa stekle še Strniševe Žabe.
Avtorja in izvajalca projekta Heroj 3:0 − več kot besede, Uroš Kaurin & Vito Weis, sta se za svoj tretji herojski ring odločila, da ne bo več ubeseden. Mogoče je k temu prispeval tudi razpis tridnevnega (25.−28. 11.) mariborskega Festivala Drugajenje 2019 z opombo, da naj bi predstave potekale v duhu fizičnega gledališča ter sodobnega plesa. In je mariborska premiera 3:0 najprej stekla v Amfiteatru II. gimnazije Maribor, od koder sta njihova takratna maturanta Uroš in Vito tudi poletela gledališču naproti. Ljubljanska premiera ter dve decembrski reprizi pa sledili na odru Plesnega Teatra Ljubljana že 5., 6. in 20. decembra (ogled na zadnjem terminu).
Ko so enega od avtorjev vprašali, če bo dogodek tudi tokrat potekal v njuni od narave dani preobleki, je sledil odgovor: “Valda!” Kljub temu pa presenetila, saj se v prvi skici gibke zlepljenke 3:0 predstavita v ličnih frotirnih krilcih, ko frotir že v naslednji skici dobi drugačno oblačilno namembnost, ki se mu reče viteško ogrinjalo, to dejanje pa bi lahko podnaslovila: Kdo koga jaha? Namreč plemič Vito zajaha osla Uroša, teža njegove roke pa kar večkrat tleskne po zadnji oslovski plati. In da je osliček Uroš čuten, tudi da ga spomin ne zapušča, ukaže že novi prizor v poduk (komu in zakaj pač znano), ko tudi on zna zajahati in se maščevati.
Svoje tretje modno ter sila praktično oblačilo, sestavljeno iz dobro vpijajočih recikliranih krp, pa kreativno uporabita za brisanje vodne zaplate, po kateri veselo drsita kot dva labodja mladiča, ko drseče piruete letijo na vse strani, vse dokler tla več niso nevarno spolzka, njuna oblačila pa mokra in kapljice še ne odtekajo; ja, dobro premišljeno. In zakaj voda na odru? Vzrok, kjer voda nastopi kot očiščenje, pa si je le treba pogumno ogledati.
Vito in Uroš sta odlično uigran ustvarjalni igralski tandem, ki obvladuje raznovrstne uprizoritvene poljane; sta zabavna klovna, komika, performerja, odlična igralca, ustvarjalca z globino ter vsebino premisleka, kar elegantna gibalca, ki niti ne igrata več niti ne plešeta, saj niti ni potrebno, ko sta v vsakem trenutku resnično to, kar sta: Vito in Uroš ali Uroš in Vito. In to v tolikšni meri, da se na sceni zlahka zamenjata, ne da bi se kdo vprašal, kako, zakaj, čemu. Očitno videz ni toliko pomemben, kot je to moč sugestije. Predstava teče gladko v izvirni igri njunih gibkih gestikulacij, mimike, glasovnih nians ob glasbenih zvokih (glasba Lea Čehovin & Ilj Pušnik). Tudi bi zlahka še naprej tekla in tekla, ko se niti za trenutek ne izgubi vezna nit humorno ter aktualno zasnovane tematike (dramaturgija Katarina Stegnar), ko se zdi, da je tudi njuna kondicija brezmejna. In tako, kot sta naslovila svoje letošnje junaško dejanje: Heroj 3:0 − več kot besede, bi se iz njune zabavno zasnovane enourne zgibanke dalo napisati kar knjigo ali zapolniti debelo skicirko o aktualni problematiki, na katero prikrito, vendar duhovito cikata, ki buri, ko rešitve ni videti. Heroja 3:0 za povrh še nerešljivo rešujeta v siju scene (vizualna podoba: Toni Soprano Meneglejte; luč: Gašper Bohinc). In bi tudi vsaka beseda bila odvečna, nerealna, vsiljiva, pa te še čas goltajo, ki pa je tako dragocen v tej naši elektronski dobi časovnih brzic. Na koncu koncev − če ne bi toliko vsevprek besedičili, bi mogoče še rešitve bile slišne, želje pa uslišane; saj Heroj 3:0 − več kot beseda pravzaprav niti ni od muh. Tega, da so prisotni odhajali nasmejani iz dvorane in da se je usul plaz hvale, niti ni treba posebej poudariti, saj tak uprizoritveni predpraznični dogodek deluje kot balzam.
Pobudnik plesne predstave Cypher je Žigan Krajnčan, in kot zapišejo, je tokratna uprizoritev tudi nadaljevanje ter nadgradnja njihovega projekta Freestyle Cypher (Spider festival edition). Cypher je način izmenjave idej in energij ter je preplet različnih umetniških oblik, kot je gib, je glasba, so besede, rime ter je likovni zaris, in to še ob neposredni interakciji med nastopajočimi in obiskovalci. Med procesom se posameznik in skupina tudi neposredno prepletata v kreativnem dialogu, ko gibalni navdušenci svoja osvojena učna plesna znanja iz vrst sodobnega plesa, hip-hopa in breakedancea nadgrajujejo v duhu svobodne improvizacije, plesni navdušenci pa so: Andraž in Bor Prokofjev, Nace Novak, Lia Lačen, Alja Sedonja, Teja Modrijan, Ian Lampič, Alexander Matthias Tesch, Tibor Rožanc, Neža Dapčevič, Lara Slabe, Neža Koprivnik, Sara Janašković, Jerca Rožnik Novak, Sara Poček Konde, Sarah Al Saleh, Maša Grce, Petra Peček, Teja Podboj Breznik, Brina Dokl, Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek.
Za likovno razstavo je poskrbela Neža Dapčevič, ki takoj na začetku naproša prihajajoče gledalce, da svoj oris vtisnejo na njeno skicirko, kar ona v svoji viziji ter navdihu predela, tudi dokonča do konca uprizoritve. Za sprotno oblikovanja besed, tudi rime v stilu rapa, pa so zaslužni: Urh Mlakar, Timotej Novakovič in Sarah Al Saleh, za glasbo elektronskih nabojev so poskrbeli: Niko Komac, Urh Mlakar in Luka Kesič.
Premiera predstave v produkciji Zavoda Flota je bila 17. decembra, sledila pa še ponovitev 18., ko je bil tudi ogled živopisnega dogajanja v obokanem prostranstvu Spodnje dvorane mladinskega gledališča v režiji Sare Šoukal, Alexa Tescha in Žigana Krajnčana, slednja dva sta oblikovala še gib, za oblikovanjem svetlobe je stal Borut Bučinel, za zvok pa odgovoren Jure Vlahovič. Žigan je imel še dodatno nalogo, ko je kot dirigent usmerjal plešočo gručo in posamična dogajanja, kdaj naj izstopi beseda, se razlije rap ali pa sledi solistični izliv. V solo izvedbah sta navdušila in si dala duška tudi Žigan in Nace Novak, izstopal še Andraž Prokofjev, povsem ‘raztural’ pa Bor Prokofjev, ko s svojo gibalno plastiko posega že po sferah novih tonskih vibracij ter daje vtis novega gibkega obzorja, pač novega časa nove futuristične dobe. Ob njegovem plesnem utripu pomisliš na človeške potencialne razsežnosti, ko uigrano ter prilagojeno telo ob čisti misli lahko presega nepojmljivo; saj kdor pleše, zlo ne misli.
Predstava Cypher se izkaže za prijetno zasnovan uprizoritveni navdih mlade generacije nove elektronske dobe, kljub temu bi dobro dela časovna prevetritev v prid kompaktnejše celote, čeprav je Cypher zabaval in širil mladostni optimizem ter navdušil svojo generacijsko srenjo.
Skupina Beton LTD je na odru Stare mestne elektrarne Elektro Ljubljana/SMEEL 19. decembra postavila tovariško omizje v obliki svastike, na njem pa pogrinjki z žemljico, hrenovko z malo gorčice in kozarčkom piva, kar je tudi pričakalo vstopajoče gledalce, ki so zasedli široko razpotegnjeno omizje ter zapolnili odrsko površino. In ko so se prisotni umirili, je bilo slišati zvoke ter vokale iz tehniških (lučnih) odrskih višin.
Skupina Beton LTD v sestavi: Katarina Stegnar, Branko Jordan in Primož Bezjak je tokrat presenetila z glasbeno performativnim dogodkom, ki je spremljal družabno vzdušje ob omizju, dobesedno v stilu njihove nove premiere Mahlzeit, torej ob času lahke malice ob 19. uri Za dobro vzdušje je poskrbela glasba izvajalcev: Maksim Špelko (bobni in tolkala), Marko Brdnik (synths in harmonika), Janez Weiss (kitara in vokal) ob zvočnem oblikovanju Jureta Vlahoviča ter vizualni podobi ter osvetlitvi Tonija Soprana Meneglejte, 004. Kot zapišejo, so s predstavo želeli obuditi desetletno sodelovanje z glasbenikom Juretom Vlahovičem in Janezom Weissom, ki sta jih v tandemu Ded Taongues zvesto spremljala minulih deset let. In je Mahlzeit že tretja uprizoritev skupine Beton LTD iz njihovega nemškega cikla (Ich kann nicht anders 2016, Grosse ervartungen 2018). Katarina, Branko, Primož in Janez so prijetno koncertno vzdušje v stilu skupine Laibach dopolnjevali še s svojimi spevnimi vokali, ob nemškem tekstu in rimah še rahlo senčili današnji čas nacionalnih tenzij; sicer ob kramljanju, glasbi ter žvečenju se besede vokala kar hitro razgubijo.
No, Mahlzeit tudi ni bila zadnja predpraznična premiera v produkciji Bunker na sceni SMEEL, prav zadnje so bile Strniševe Žabe v režiji Maruše Kink (26. 12); pravzaprav še en gledališki koncert v živo, ki s Strnišo niti ni imel več dosti skupnega. Obe predstavi, tako Mahlzeit kot Žabe, pa predpraznično vzdušje kar popestrile z glasbenim koncentriranjem; ko tudi gala koncerti ter gala novoletne zabave na gala odrih niti niso vsem enako dostopne. In so obiskovalci na koncu koncev lahko predpraznično kramljali ob ponujenih zalogajih, tudi ob barjanski navadni ter ognjeni vodi, ki so jo točile Žabe.
Na koncu koncev sledi še zadnje dejanje predprazničnih dni: Voščilo! Vsem plesnim navdušencem in spremljevalcem Parade plesa želim, da veliko plešete in se v plesu radostite, saj veste: kdor pleše, zlo ne misli, in če ni težkih misli, rešitve kar letijo ter priletijo. Želim vam veliko dobrodošlih rešitev in preplesanih dni v letu 2020!
