Salve plesnih resnic nad slovenskim vsakdanom

Koreografinja in plesalka Maguy Marin, rojena 1951 v Toulouse v Franciji, kjer se je plesno nadgrajevala še na Béjartovi MUDRI in z mojstrom tudi sodelovala, je ponovno gostovala na odru Linhartove dvorane CD V Ljubljani. Mnogi se še spominjajo njene kultne predstave Mary B  iz leta 1981, s katero je gostovala v prestolnici sredi devetdesetih. Znano ime gotovo privlači, pa kaj ko tokrat ravno ni bilo tako, saj Linhartova dvorana ni bila povsem polna.

Nova predstava je novo uprizoritveno poglavje Compagny Maguy Marin, skozi katero steče plejada avtoritet, temačnosti človeške epopeje, ko se vrstijo portreti izpostavljenih zgodovinskih osebnosti, njim v protiutež pa predstavljajo žrtve njihovega terorja, prav ob njih pa še naš  sedanjik, ki ni razpoznavno postavljen na belega konja osvajalskih kopit, je pa ekspresivno izpisan čas utesnjenosti in strahu, ki se ne poraja le v temnih kotih urbanih mest, ampak je vsepovsod prisoten, je okupator in terorist novodobnega miru, je ponavljajoč, kot so listi zgodovinskih učbenikov, ter zakrit s prtom blagostanja; slikovite asociacije, repetiranje in bel prt na mizi simbolizirajo predstavo.
Iz  trenutnih drobcev temačnih prividov, kratkih vizualnih in svetlobnih odsevov v temi odra, s prefinjeno roko režiserke in koreografskim občutkom za prostor Maguy Marin zmontira natančno konstrukcijo svoje pripovedi, psihološko dramo o zasnovah upora. Ta se nekako zgodi  ob repetiranju  trenutkov in stopnjevanju napetosti, ki dražijo možganske in čutne receptorje človeškega organizma, kar pa v končni fazi in tudi poenostavljeno rečeno sproža eksplozije upora; na sceni so to izstreljene salve kepastih delov tort bogato obložene mize.  

Koreografinja Maguy Marin je poskrbela še za oblikovanje. Odrsko sceno je obložila s sivino ravnih zidov, v stilu sivih tovarniških hal in urbanih okolji. Sivina vladala odrskemu prostoru, stene pa so še dodatno obložene z ravnimi ploskvami, ki priročno služijo kot aktivni scenski rekvizit, v  predstavi je to miza. Njena scena je enostavna, hladna in učinkovito praktična. Na vsaki strani pravokotnega prostora stojijo še povzdignjeni magnetofoni, iz katerih izhajajo neprepoznavni zvoki, glasovi, in so slišni različni jeziki; vklop in izklop izvajajo akterji, ob tem pa še efektno mešajo zvoke. Asistent predstave je Ennio Sammaraco, stekla pa je v sodelovanju s skladateljem in glasbenikom Denisom Mariottom. 

Prvi neposredni kontakt nastopajočih z avditorijem vzpostavi klasično odet moški, ki prav natančno med prsti preprijema in vleče nekaj nevidnega, nato na oder povabi še drugo akterko, ki pride iz avditorija, in tako si sedem nastopajočih sledi ter podaja nevidno lateks nitko, tudi domiselno izoblikujejo sceno nevpadljivega, vendar skonstruiranega povezovanja. Vseh sedem nastopajočih poskrbi za nevidno nit, tako osredotočeni na dejanje se pretakajo po odru vse do odhoda: Ulises Alvarez, Romain Bertet, Kais Chouibi, Laura Frigato, Daphné Koutsafti, Mayalen Otondo, Jeanne Vallauri. Ob koncu predstave ta nenavadni začetek še dodatno pridobi na pomenu, ko ga je možno razumeti kot  skico človeških dejanj, ki se ponavljajoče vlečejo skozi (zgodovinska) obdobja življenja. Ob slišnih zvokih tema zavlada odru. Temačnost na sceni v teku 70 minut uprizoritve sekajo kratki osvetljeni prizori prikritih dejanj terorja; ob siju baterije je to vlečenje ženske po diagonali, v svetlobi sveče pa ženska podoba, ki ji oči hipoma zakrijeta dlani, nato še glavo, in je že pogreznjena v temo. Več svetlobe je namenjene  skupini strežbe, ki pripravlja mizo, si podaja krožnike in ko nekomu treskoma pade krožnik na tla, ko za trenutek zamrzne vsak gib, neizrečene besede skozi poglede zavibrirajo strah.

Predstavo gradijo in gradirajo napetosti ponavljajočih se segmentov, ko se ob vsaki naslednji osvetlitvi podaljša še čas izvedbe in ko se ponovljeno dejanje vsakokrat bolj približa očem gledalcev. Neverjetno kako se  napetosti stopnjujejo vse do kulminacije in eksplozije. Izbruh na sceni bleščeče svetlobe nastopi, ko strežbi ravno uspe dokončno pripraviti mizo, tudi servirati torte in slaščice, in ko bi lahko dejali, da je končno vse nared, pa znova pade krožnik, in ekipa ponovno zamrznjeno obstane. V tem hipnem trenutku maksimalne zgoščenost pa nenadno steče prepoznavna slika filmskih platen, odrešujoče – noro – živo obmetavanje s tortami. Skladje vizualnih in zvočnih elementov ob odličnosti zaplesanih utrinkov in gibalnih sklopov neme telesne govorice je uprizoritev Salve Salves postavilo prav na visoko pozicijo umetniškega trona, vendar s pripombo, da bi se ravno na začetku prilegla tudi kaka minuta manj upočasnjenega nizanja osvetljenih trenutkov in nastopajočih pavz med njimi.

Slučaj ali pa ne, vendar zanimivo, da ni le Maguy Marin bila tista, ki je v svoji predstavi v prostorih Cankarjevega doma v Ljubljani torpedirala salve resnic o našem času terorja in terorizma. Na hodniku pred Linhartovo dvorano je visela (in te dni še visi) velika umetniška slika, razstavljena v okvirju projekta Likovni kritiki izbirajo: triptih olje 2013/ 170x 390cm z naslovom Regnum Hominis ustvarjalca Paride Di Stefana, ki živi in dela v Strunjanu in Trstu, socrealistično delo, ki na treh delih velikega platna opredeli trenutna stanja duha, narave in globalnega terorja. Za trenutek in po ogledu predstave Salve Salves se vidi slika kot barvno zrcalo odrske teme, v kateri je Maguy Marin izrisala ta ista stanja istega časa.

View Gallery 6 Photos