Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) in Društvo baletnih umetnikov (DBUS) sta ob 100-letnici zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla in baleta Slovenije soorganizirala pogovor s koreografom, plesalcem, režiserjem in pedagogom Milkom Šparemblekom. Pogovor z našim umetnikom je tekel 16. oktobra ob 18. uri v dvorani SLOGI, v podnaslovu pa znani Šparemblekov rek: "S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta." Ta umetnikova skopa, vendar globoka misel izhaja iz njegovega bogatega umetniškega opusa, tudi ga je vodila skozi njegovih sedemdeset delovnih in ustvarjalnih let. "Tudi se več ne spodobi, da bi še delal," je dejal. Častnega gosta in vse prisotne je pozdravila direktorica Slovenskega gledališkega inštituta dr. Mojca Jan Zoran. Pozdravil in nagovoril prisotne kolege, ki so se zbrali v večjem številu, je tudi predsednik DBUS-a Tomaž Rode, hkrati pa napovedal nova tovrstna srečanja, ki so načrtovana ob častnem jubileju slovenskega baleta, in to že v novembru, tudi decembra, ko bo tekel pogovor z baletnimi umetniki, prejemniki Prešernove nagrade.
Šparemblekov nemirni ustvarjalni duh ga ni posedel ter usmeril v klasični pogovor, ampak je takoj vzel vajeti v svoje roke in pripravil ter napovedal filmsko projekcijo svojega plesnega filma: Epitaf za Srečka (1998), kjer je deloval kot dramaturg, režiser in koreograf, za predvajanje pa se zahvalil uredništvu za resno glasbo in balet umetniškega programa TV Slovenija (urednica Danica Dolinar), tudi izvedbi dveh slovenskih solistov, s katerima je rad delal in veliko poustvaril, Mateji Pučko in Vojku Vidmarju. O Srečku Kosovelu pa menil, da je za Prešernom največji slovenski pesnik, ki je za sabo pustil veličastni pesniški opus, kar 1000 pesmi, med katerimi je cela zbirka, ki ga še posebej fascinira. Filmskemu ogledu je bilo namenjenih zadnjih šest minut njegove sodobne in izrazne plesne poetike, ki navdihuje in izpolnjuje.
Govoril je tudi o koreografovem poklicu, ko šol za koreografa ni, vsaj takih ne, ki bi ga lahko izoblikovale. Dejal je, da je koreograf vse v enem: je plesalec, pedagog, dramaturg in režiser. Ob tem pa omenil še Matjaža Fariča, ki mu je uspelo postati koreograf in režiser, tudi se izšolati za oba poklica, pohvalil pa njegovo postavitev opere Lepotica in zver, ki si jo je ogledal na ljubljanskem opernem odru. Šparemblek je glasno razmišljal o poklicu umetnika ter dejal, da se kot umetnik rodiš, kar praktično velja tudi za druge poklice. Meni, da ko izbereš poklic, za katerega si rojen, potem je njegova moč v tebi in lahko uspeš, si kot drevo, ki ves čas oddaja drevesno energijo. Tudi se dotaknil akademskih diplom na področju plesne in baletne umetnosti, ko papir z napisom diploma nikakor ne zagotavlja, da si res umetnik. Ob tem pa dodal: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih."
O sebi je povedal, da je rojen v Sloveniji, v Prevaljah, Ravne na Koroškem, in to v istem letu kot slovenski profesionalni balet (1. decembra 1928). Skupaj z družino so se že v njegovi rani mladosti preselili v Zagreb, kjer se je srečal z gledališčem in se usmeril k študijam baleta ter primerjalne književnost, leta 1953 pa prejel tudi štipendijo za študije v Parizu; in se tako začne njegova edinstvena ter mednarodno uspešna plesna in koreografska kariera. Do nedavnega je še bil najstarejši mednarodno aktiven koreograf, zdaj pa več ne deluje v tej smeri, le če ga pokličejo ob posebnem dogodku, tako kot ga je povabila Sanja Nešković Peršin za Balet 100. Ljubljani se je prvič predstavil leta 1977, tudi rad prihajal, ko so ga povabili. Za koreografski poklic pa omenil, da je najstarejši poklic na svetu, ki se ni nič spremenil od samih začetkov, praktično edina sprememba je nastala v odrski tehniki. Da je ples imel velik pomen že od grške antike, kaže primer Sofokleja, ki je bil celo prejemnik nagrade za najboljšo plesno izvedbo. O baletnih odprtih pozicijah nog je Šparemblek menil, da so jih posredovali rabini, ko so na svojih popotovanjih po Indiji občudovali njihove plese, in so vzhodne plesalke bile zelo gibčne. Ples je star toliko kot naša doba dveh in več tisoč let, je ob tem dodal. Odlični plesalci so bili tudi sufiji, vendar se današnji islamski svet zapira plesu, kar se je Evropi dogajalo v temačnosti srednjega veka in ob takratni cerkveni oblasti. Pogovor je tekel še o širinah slovanske duše, tudi se izpostavila imena plesnih umetnikov in koreografov, ki so spreminjala in vplivala na plesno umetnost. Šparemblek je začel z Mariusom Petipajem, omenil tudi prvo žensko, ki se pojavi na plesni sceni, Isadoro Duncan, za njo pa lucidnega Vaclava Nižinskega, ki je z drzno desetminutno koreografijo postavil povsem novo koreografsko strukturo (Favnovo popoldne, 1912). V tridesetih se je zgodil Kurt Joss s svojo Zeleno mizo (1930), to je tudi čas slovenskega koreografskega para Pie in Pina Mlakarja s praizvedbo baleta Vrag na vasi 1935, za njima nastopi daljše obdobje, kjer ni ničesar novega na plesni sceni, nato pa vznikne Pina Bausch, v Ameriki, v New Yorku, pa se zgodi tudi velika Martha Graham, in je k novi koreografski dobi prispeval njegov prijatelj, tudi veliki umetnik Maurice Bejart, za njim pa ničesar novega in pretresljivega.
Vojko Vidmar se je ob koncu in v imenu slovenskih plesalcev zahvalil Milku Šparembleku za sodelovanje in za njegova veličastna ustvarjalna leta, ki jih je namenil tudi slovenskemu baletu.
