Kino Šiška svojo programsko usmeritev bogati s krstno izvedbo baletov Sanje Neškovič Peršin in Kjare Starič v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla. Baletni večer pod skupnim naslovom Urbanobalet sestavljata dva baleta, in sicer Neverland Ing in Comfort Zone (Območje udobja), z njima pa naj bi ljubljanski balet odprl ciklus Mladih koreografov.
Čarobnost in privlačnost začetka se je nadaljevala s kontrastnim nizom plesnih slik – pari in trojice so se menjavali s soli in skupinskim izredno hitrim frenetičnim prepletom. Plesni izraz je bil izčiščen, prepoznavno Sanjin, pa vendar izredno zlit z vsakim posameznim plesalcem. Koreografinja je očitno iz vsakega potegnila njegovo gibalno bistvo, vendar ga je uspela "prekvasiti" s svojo vizijo. Nastala je izredno kompaktna plesna zgodba, očiščena vsakega balasta, kjer ima vsak gib svoje mesto in vsak plesalec svoj prostor. Pri tem se je uspešno poigrala z baletnimi konvencijami – najizraziteje v začetku, ko solistka ne stopi iz baletnih špic, ironično tudi v nadaljevanju. Vloga plesalcev v klasičnih baletih je bila omejena pretežno na dvigovanje in dviganje balerin. Ples v paru ali trojici je koreografinja izpeljala v najbolj končni različici te paradigme, saj se plesalke sploh ne dotaknejo tal. Plesalke so odvisne od partnerjev; gre za ples popolne usklajenosti, zaupanja in intimnosti. V tem delu so se izkazale solistične kvalitete vseh sodelujočih – Ane Klašnje s Petrom Đorčevskim in Josephom Bunnom, Tjaše Kmetec in Lukasa Zuschlaga, svoje duete ali trie so občuteno odplesale tudi Rita Pollacchi, Mojca Bandelj in Kristina Aleksova. Kontrastno duetom so delovale fernetično hitre skupinske slike, kjer se je pokazala ansambelska usklajenost v tempu, kot ga na baletnih odrih redko vidimo, še manj pa pričakujemo.
Sanja Nešković Peršin je glasbeno matrico zaupala stalnemu sodelavcu Saši Kalanu, ki je ples s svojo glasbo dopolnil, ga na primernih mestih kontrastiral, predvsem pa mu je pustil potrebno izrazno širino. V kostumih Uroša Belantiča so zaživeli nekateri zanimivi detajli (hrbtni razporek na moških suknjičih, individualizirane lahke oblekice plesalk), plesalcem pa puščali popolno svobodo giba. Vizualno domišljena predstava bi bistveno pridobila, če bi si oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak občasno dovolil uporabo prednjih luči, ki bi nam večkrat pokazala tudi obraze plesalcev in jih ne bi pustila plesati pretežno v ostro izrisanih silhuetah. Toda to je že na meji dlakocepljenja in nikakor ne zmanjšuje v celoti navdušujočega vtisa po ogledu baleta Neverland Ing.
Kritika na delo posameznih ustvarjalcev nikakor ne zmanjšuje njihovega prispevka oziroma dela v celoti, niti ne ocenjujejo njihovega profesionalizma. Čutiti je pravzaprav odsotnost poenotene oziroma vsepresegajoče skupne vizije, ki bi jo morala narekovati koreografinja. Kjara Starič v svojem delu Comfort Zone (območje udobja) izkazuje veliko znanja, izredno močno domišljijo, toda zaenkrat ji še ne uspeva teh izredno pomembnih prvin ustrezno omejiti, strukturirati, jih obrzdati s trdno dramaturško uzdo. Čez čas bomo prav gotovo lahko njene stvaritve uvrščali ne več med "mlade", temveč med "zrele", in takrat se bodo tako njeno kot tudi dela njenih sodelavcev zlili v trdno celoto.
Vsekakor si vsi plesalci premierne zasedbe zaslužijo glasen in dolgotrajen aplavz, s katerim smo jih nagradili gledalci ob poklonu. Sanjino zasedbo je Kjara dopolnila še s Sorino Dimanche, Evo Gašparič, Nino Ogrinc, Lejlo Pantić Šindrić, Alexandrujem Barbu in Lukasom Jerkandrom. Izjema je vloga Georgete Capraroiu, ki se je po nekajletnem premoru spet lahko izkazala kot plesalka neverjetne miline, pa kljub temu izrazite odrske prezence. Posebno izrazita je v drugem delu, ko se izvija iz pritiska množice in ga spreminja v objem, pri tem pa popolnoma zasenči tudi svojega plesnega partnerja Josepha Bunna. V spominu ostaneta tudi dueta Bojane Nenadovič Otrin s Petrom Đorčevskim in Tjaše Kmetec z Lukasom Zuschlagom, toda Georgeta Capraroiou je vsekakor zaslužena zvezda baleta Comfort Zone (Območja udobja).
Kakšen je končni vtis, s katerim gledalec zapusti URBANOBALET? Vsekakor pozitiven, saj je večer v celoti kratkočasen, posut z dobrimi plesnimi utrinki v izvedbi kvalitetnih plesalcev. Prav gotovo prvi del po vsebinski domišljenosti pretehta sicer spektakularnejši drugi del (kar bi mogoče sugeriralo tudi drugačen vrstni red?). Po klasični Bajaderi je to primerno kontrasten zaključek, upajmo, da zadnje brezdomne sezone ljubljanskega baleta. Škoda je le, da priložnosti ni dobilo več plesalcev (posebno moškega dela) baletnega ansambla, saj so alternacije predvidene zgolj v dveh primerih.
