Na začetku julija je na istem odru navduševal Beloruski nacionalni ansambel Koroški, ki je med svoje nacionalne plese uvrščal tudi atraktivne kozaške izvedbe, kar potrjuje dejstvo zgodovinskega prepletanja narodov Vzhodne Evrope na območju južnih step, kjer domujejo kozaki. Prvič se ime kozakov zasledi v 13 stoletju, ko se kozake slovanskega porekla razvrščene med Dnestrom in Volgo deli po skupinah: Donski, Uralski, Ukrajinski, Poljski kozaki … V turškem jeziku kazak in v ukrajinskem kozak pomeni svobodnega človeka.
Ruski kozaki so ob svojem nastopu v Križankah navduševali v plesnih akrobacijah, v lesku in blišču kostumske oprave, z glasbenimi in pevskimi motivi, strumno držo in močjo korakanja. Videla sem že folklorne kozaške nastope, tokrat pa so me posebej navdušile koreografske prispodobe njihovega jahanja. Uprizarjali so tudi pravo plejado lebdečih skokov, seveda moški ansambel dvanajstih plesalcev, ki so jih je v hitrostih drobljenja in v eleganci drže spremljale plesalke.
Dogajanje se je začelo z uvodno bojno koračnico Mi, kozaki. Sledil je zgodovinski prikaz bojev 16. stoletja s palicami, meči, in ni manjkalo niti historičnih topov; Hapjorci je naslov koreografije, ki predstavi bojni narod prvotne domovine kozakov ob reki Hapjor (pritoki Dona).
(Ko sem sledila njihovim akrobacijam s palicami, sem pomislila na naše plesne talente in izrečene želje, da bi ples ob palici postal olimpijska disciplina, menim, da bi poprej morali vsi, ki si to želijo, na dodatno vadbo h kozakom …)
Ples Črne oči je ženski ples z ruticami, ki mu sledi bojevito merjenje moških moči, je tudi poklon ženski milini. Izročilo pripoveduje, da moč kozaške ženske lahko že z zamahom rutice zaustavi prepir ali boj dveh kozakov.
Koreografija Matanja iz Lipcka pa v folklorni barvitosti pesmi in plesa oživlja ljudsko izročilo območja Lipeck. Ulica proti ulici je naslov koreografske skice prestižnega tekmovanja različnih skupin, obarvana z ruskim humorjem, predvsem pa dopadljivo pripravljena v razvedrilo gledalcem.
Ne le da so plesi bojevniško obarvani, tudi pesmi kozakov opevajo domovino in vabijo v boj (pravijo, da so ravno pesmi njihova značilnost – opogumljajo in pripravljajo na boj), in z odra so donele pesmi: Bratje kozaki – domovinska pesem o bogu in cerkvi, ki naznanja odhod kozakov v vojno; Daljna pot – staroruska romanca; medtem ko je sovjetska lirična pesem Uralska Jerebiča nastala ob Stalinovi smrti in mu je bila tudi posvečena. Tudi glasbeniki so zabavali in se z glasbo poigravali v točki Orkestrska miniatura, ko harmonikar tekmuje z ansamblom in igra na starorusko glasbilo bajana ter se skuša na miniaturnih harmonikah – manjša je, bolj piskajoč je njen zvok.
Brez ruske pesmi Kalinka tudi pri kozakih ne gre, in s to pesmijo se je začel drugi del programa, kjer so predstavili še potpuri priljubljenih ruskih narodnih pesmi, na sporedu pa je bila tudi ruska pesem Podmoskovski večeri pesnika Mihaila Matusovskia, ki jo je uglasbil Vasilij Solovjov-Sedog.
Zaplesali so še tradicionalni ukrajinski ples gopak, ki ga bolj poznamo pod imenom kazačok. V živahnem tempu dekleta z rutami drobijo , poskakujejo, se vrtijo, ko v plesnih korakih izmenjaje stopajo na peto in polprste, ples moških pa je poznan po globokih počepih in skokih iz počepov. Tudi ženske se v parih znajo vrteti v globinah počepa, njihove vrtavke pa spominjajo na nizke drsalne piruete.
Folklorni ples Cigančica najprej nekoliko zmede, zdi se, kot da bi ruska folklora pridobila orientalske prvine, tudi noša je svojevrstna mešanica orienta in slovanske barvitosti. V gledališkem listu pa beremo o pregonu kozakov v Turčijo in o njihovi vrnitvi sredi preteklega stoletja v Stavropolski okraj po 200 letih izgnanstva.
Tudi v tem delu sledimo šaljivi točki kozaškega dueta Tatjana Pomogataleva in Sergej Ivanov, v koreografiji Darilo, in paru velikih gumijastih škornjev, v katere jih na koncu postavi njen ljubi.
Koreografiji Kozaški ples in ob pesmi Katjuša je sledil impozantni zaključek, ki kozake pripelje z bojišča in predstavi v liričnem snidenju s prijatelji in domačimi.
Ko se pogum, moč, ponos in ljubezen združijo v plesu ter spletajo po prostoru v dovršeni koreografski postavitvi, potem je to vsekakor paša za oči in energetska injekcija za občinstvo, tako je bilo tudi ob nastopu Ruskih kozakov.
Pristnost folklornih izročil in komercialnost priredb kulturne dediščine v tem našem komercialno naravnanem času je stvar debat, dejstvo pa je, da so folklorne predstave osvežujoči predah v vsesplošni sivini naše globalne nastrojenosti, pa čeprav skomercializirane.