Ruska burna fantazija in še bolj perfektna izvedba

Balet Onjegin je splet trpljenja in strasti. (Foto: Miha Fras)

Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga je znova gostoval na Festivalu Ljubljana, tokrat s predstavami Onjegin 29. in Don Kihot ali Fantazija norca 30. avgusta na odru Gallusove dvorane CD Ljubljana. Baletni ansambel izvrstnih plesalcev je navdušil že lani s predstavama Ana Karenina in Ruski Hamlet, letos pa presegel vsa pričakovanja, bili so enkratni v svoji plesni predstavitvi. Ob ogledu obeh predstav se sprašujem, na kak način v tako dovršenem ansamblu vrhunskih plesalcev sploh lahko izbiraš soliste?!
Sanktpeterburški akademski državni balet pod vodstvom Borisa Eifmana je bil ustanovljen leta 1977. V tem istem letu je ruski koreograf Boris Eifman predstavil svojo prvo stvaritev Dva glasova, dve leti pozneje pa Bumerang, in doživel izreden uspeh, govorilo se je o novi umetniški usmerjenosti ruskega baleta.

 
Koreografski opus Borisa Eifmana izkazuje drznega in inovativnega koreografa z bujno gibalno fantazijo in poglobljenim plesnim raziskovanjem, tako da ga celo imenujejo za koreografskega odpadnika, ko opušča rusko baletno konvencionalnost in snuje nove gibalne izzive. Navdih za svoj koreografski opus največkrat dobi v svetovnih literarnih deli, in verjetno je zato  Sanktpeterburški akademski državni balet imenovan tudi Gledališče Borisa Eifmana.
Njegovo gledališče je bilo vse do leta 1989 brez lastnih prostorov, ko je končno prišlo do svojih vadbenih prostorov. No, leta 2009 se je začela gradnja Plesne akademije po njegovih načrtih, danes pa se govori o Plesni palači Borisa Eifmana, o večfunkcijskem projektu v središču Sankt Peterburga.
Prvi večer gostovanja je baletni ansambel predstavili novejšo Eifmanovo stvaritev Onjegin (premiera 2009) , zasnovano po romanu v verzih ruskega pisatelja A. S. Puškina Jevgenij Onjegin, ki predstavlja mladega, izobraženega gizdalina, ki na ruskem podeželju podeduje posestvo svojega strica in se spoprijatelji z romantičnim pesnikom Lenskim, ta pa je zaljubljen v lepo Olgo, mlajšo sestro sanjave Tatjane. Onjegin  se nikjer ne najde, je tipični primerek naveličanosti mladega ruskega plemstva, zato mu je tudi izkazana ljubezen s strani Tatjane odvečna. V tej svoji gizdalinski nravi začne osvajati Olgo, kar sproži revolt pri prijatelju in ga ta pozove na dvoboj. Onjegin nehote ustreli Lenskega in odide v tujino, medtem se Tatjana poroči z generalom in po dolgih letih se srečata z Onjeginom, ki takrat ugotovi, da jo ljubi. Tudi Tatjanina ljubezen do njega ni usahnila, vendar je poročena in ne želi prevarati moža. Roman nima nekega konkretnega zaključka, zgodba obstoji v trenutku snidenja generala z nesrečnim  Onjeginom. Skladatelj P. I. Čajkovski  je postavil opero Jevgenij Onjegin (premiera leta 1878 v Moskvi) po Puškinovih verzih in libretu Konstatina Sijlovskega in Modesta Čajkovskega (skladateljev brat).
Boris Eifman svojo koreografijo Onjegin postavlja v leto 1991, ko se množice prebujajo in v državi prihaja do družbenih sprememb. V svojem pojasnilu pravi, da ga je zanimalo, ali je ruska duša v tem novem času enako lirična in prepolna čustvenih izlivov kot v času romantike  ruskega plemstva (tudi  obdobja  ruske rulete). Torej je postavil svoj balet v sodobni čas.
Odlično zasnovana scenografija prepriča o novi dobi, ko se rusko podeželje predstavlja ob žični konstrukciji, ki spominja na novodobne mostove, in se prostor dogajanja z lahkoto ter hitro menja ob dviganju ali spuščanju lahke kulise, tako se v trenutku izpostavi dvoranski milje ali odprti prostor zbiranja današnjih množic, scenografija Z. Margolin. In ravno pod mostom stečejo novi zapleti, je obenem tudi simbolično stičišče novih povezav. Za poglobitev svoje zgodbe Eifman uporabi tudi video, ki ga umešča v višino scene v mali okrogli okvir, ki močno spominja na stare družinske slike, je miniaturna prispodoba povezav minulega in sedanjega.
Za glasbeno podlago je avtor uporabil romantiko skladatelja P. I. Čajkovskega in sodobni trend rocka A. Sitkoveckega; romantična podlaga je poglabljala orise neminljivosti občutkov in predstavljala družbeno elito, nov glasbeni trend pa odseval čas, in vse se je prav prijetno ujemalo.
Eifman se je še enkrat potrdil kot izjemen oblikovalec množičnih prizorov, ko povsem jasno riše stanja množice in izpoveduje splošno mnenje; no, nekoliko naivno v plesnem stilu rocka pa je le izzvenela kompozicija plešoče mladosti. Medtem ko je povsem realno izpostavil boj nasprotnih si skupin, ki v baletu nadomešča dvoboj med prijateljema. Njemu značilne so tudi male geste in minimalizem vzgibov, ki večkrat veliko več izpovedujejo kot likovna poslikava plesnih povezav.
Balet Onjegin se tudi začne v plesnem siju novodobne ruske družbe in s predstavitvijo Tatjane in njenega  moža, slepega mogotca (general v romanu Puškina, knez v operni verziji). V salonu plesa in razkazovanja Onjegin po nekaj letih znova sreča Tatjano in se začne spominjati daljnih dogodkov.  V obilju plesnih duetov in trikotniku srečavanj je najbolj čutno izzvenel duet Onjegina in Lenskega, ki iz prijateljskih povezav  prehaja v čutne sfere, ki peljejo do enosti v scenski predstavitvi sanjskih blodenj Onjegina, ko ga teži duh Lenskega in se z njim združuje v plesni lepoti.
V drugem delu te 90-minutne predstave pa Eifman stopnjuje čustvene sfere bolečine, strasti in trpljenja v duetih in solističnih izlivih obeh glavnih likov, dotakne se tudi bolečih slutenj Tatjaninega moža. Ta del je tako čustveno nabit, da je že težko slediti, kajti ko je vsega preveč, se ni več mogoče sprejemati, in bi veljalo tisto počelo: manj je več; pa čeprav je vsak posamezen duet bil enkraten in povsem kompozicijsko dovršen. Menim pa, da je Eifman ob vsem tem potenciranju čustvenih globin izpovedal življenjsko resnico, da brez trpljenja in bolečine ni  življenja.
Eifmanov koreografski stil je tudi tokrat povsem njegov, neobremenjen in bogat v gibalnem izrazu, je estetska mešanica možnih plesnih  stilov, je povsem sodoben, akrobatski v lebdečih spinih in padcih, plastičen v talnih kontaktih in sila ekspresiven v sferah čutnosti ter medsebojnih povezav, povsem neverjeten pa v hitrostih izvedbe ter prostorskih menjavah; kot bi se listale stranice romana, si sledijo scenske slike. Oleg Gabišev je ob vlogi Onjegina izrisal praktično vse stranice plesnega vokabularja, je bil popoln v svoji umetniški ekspresiji in bil sposoben izvesti vse gibalne atrakcije našega časa. Tudi vse ostale vloge so izvedene v perfekciji plesne izpovednosti: Anastazija Sitnikova kot Tatjana, Dimitrij Fišer – Lenski, Jekaterina Žigalova – Olga in general Sergej Volobujev, in povsem enaka hvala gre tudi celotnemu baletnemu ansamblu.

View Gallery 4 Photos