Koreografinja in pedagoginja Rosana Hribar je v drugem delu gledališke sezone 2023/24 predstavila svoj nov avtorski projekt, plesni performans: Žalostna misel, ki jo lahko plešeš; premiera 25. marca, ob dveh ponovitvah (26., 27. marec). Produkcija Flota, zavod, Murska Sobota, Flota Ljubljana, koprodukcija Zavod En-Knap.
Že sam naslov ukaže na možno zastrtost v sferah čustvovanja, ob tem pa opomni na avtorski projekt Rosane Hribar iz leta 2022: Priznati neznosno. Ljubim te, ki se dotika ženskih sfer čustvovanja na časovni osi patriarhalne združbe današnjih dni, v izvedbi treh žensk, treh generacij, ko se vije ples in je slišna beseda, tudi zadoni ženski vokal.
V svojem drugem delu napovedane trilogije o dvojnosti in pestrosti življenjskih puščic, se avtorica plesnega projekta Žalostna misel, ki jo lahko plešeš, osredotoča na tri moške osebe, treh različnih generacij in treh umetniških zvrsti: Primož Ekart/ igra, Luka Ostrež/ ples, in Tomislav Jovanović-Tokac/ vokal in glasba, ki se na sceni tudi največkrat medsebojno prepletajo, ko ženske vloge prevzamejo tri Plesne hostese: Zarja Ferlinc, Daša Resnik, Jana Bungurova. Pogled na tri umetniške zvrsti avtorica dopolni še s tremi (izbranimi) karakternimi podobami treh umetnikov treh generacij, seveda skozi svojo (žensko) prizmo pogleda, ko prostodušni glasbenik zabava, igralec šarmira, najmlajši med njimi, plesalec pa tone v svoji stiski.
Torej smo končno tudi na plesni sceni dočakali ženski utrip pogleda na mačo populacijo; saj oni skozi svojo prizmo pogledov in občutenja že tisočletja pišejo o svojih sopotnicah in njih čudnih dejanjih. ‘Žalostna misel, ki jo lahko plešeš je misel in hkrati vodilni motiv druge celovečerne predstave avtorskega opusa, ki nadaljuje nit dvojnosti in nasprotujočih si silnic življenja, stkane iz surovosti stvarnega in vere v ideale.‘, so o predstavi zapisali v gledališkem listu.
Predstava se premika skupaj s plesnimi hostesami, ki usmerjajo gledalce po različnih prostorih Galerije Internacionala, prične pa na stopnišču ki združuje Galerijo in kavarno Internacionala, ko obiskovalci zasedejo sedežne vrste postavljene pod stopniščem. Stopnišče je tisti del predstave, kjer se metaforično ponazarja padanje, ko tudi dviganje ni več odrešujoče, je neke vrste pobeg. Po stopnišču se prvi atraktivno spušča, leti, lomi in dviga plesalec Luka Ostrež, kot bi ga zadela ustrahovana misel, ki mu jemlje sapo, mu spreminja pogled, in ga že na samem začetku oznani kot nosilca žalostne misli, ki se lepi na vsak njegov gib, pogled , izraz tudi ga do te mere prepogiba, da ga še obleka utesnjuje. V procesu dogajanja se Ostrež v svoji plesni vlogi vse bolj pogreza v nastopajoča stanja melanholije, kar nazorno odigra in odpleše, tudi v smislu naslova predstave; ko ga žalost v tolikšni meri prežema, da je posledično že kar moteč, tako kot to sledi pri negativnih vlogah.
Tri plesne hostese skupino usmerijo navzgor k hodniku Galerije, ki je z belo zaveso razdeljen na dva dela, in ga ob vhodu na teraso zameji pravokotna prostorska oblika kavarniškega vzdušja. K omenjenem vzdušju notranjega prostora s pogledom in izhodom na teraso, pripomore še scenska svetloba (luč: Andrej Hajdinjak) ter skladatelj kitarist in vokalist Tomislav Jovanović-Tokac (glasba: Gal Gjurin in Tomislav Jovanović-Tokac), ki niza in prisotne navdušuje s svojo glasbo vokalnih uspešnic. Po prostoru so razporejena omizja s stoli, na mizah pa je za goste postavljena še vzorčna pijača: vino, sok in še kak uničevalec virusnih nadlog. V ta scenski impro- prostor samovšečno vstopa igralec, ko s svojim glasom jasne dikcije prične nizati vsakdanje misli, je dober animator ter vešči šarmer (teksti so nastali iz intervjujev s Francisom Baconom; slišna pesem Ararat Esada Babačića).
Trije umetniki nimajo večjega medsebojnega kontakta, zgodi se da igralec na kratko stresa plesalčevo glavo, sicer je ves čas usmerjen na svoje pomembno besedičenje, tudi je v centru pozornosti, čeprav vzdušje v prostoru dviguje znani vokalist in glasbenik Tokac, ko se je lahko še za trenutek zaplesalo. Medtem tri hostese prijetno strežejo in skrbijo za prisotne, tudi se z glasbenikom umaknejo na teraso, kjer skupaj uprizorijo igrivi skeč.
In hostese še enkrat usmerijo prisotne na hodnik Galerije, kjer se zateče plesalec razgaljenega trupa v pozi, kot bi zakrknil v svojem obupu, tudi obleži na pručki z ročajem, ki ga Igralec hitro prime, pručko s plesalcem pa kar posmehljivo vleče ter vijuga po prostoru, medtem ko besediči o vonju klavnic, o mesenem surovem rdečilu… krvi.
Predstava se gradi ob povzpetju od stopnišča do prijetnega vzdušja ob glasbi in poučnih mislih ter puhlicah igralca v kavarniškem prostoru, pa vse do samega spusta po stopnišču, kjer igralec v svoji uigrani vlogi tudi zaključi to ambientalno prizorišče: Žalostna misel, ki jo lahko plešeš, namenjeno druženju, pogostitvi in uživanju ob neposrednem kontaktu z umetniškimi izzivi, ki prisotne aktivirajo, tudi oplajajo. Ob koncu se vsi nastopajoči poklonijo na stopnišču, gledalci pa jih urno nagradijo z glasnim navdušenjem, kajti nova skupina je bila že nared za drugi termin ogleda.
Avtorica Rosana Hribar je s svojim avtorskim projektom Žalostna misel, ki jo lahko plešeš, ukazala na nova umetniška obzorja, ki se lahko širijo po različnih ambientalnih prizoriščih, končno tudi prispevajo k prijetnem vzdušju in kulturnem druženju, saj so neposredno v stiku z umetniki; ko se še umetnikom odpirajo nove sfere delovanja, do sedaj največkrat namenjena glasbenikom.
Ob tem projektu se kar zastavi vprašanje, zakaj ravno najmlajši član umetniške ekipe tone v depresiji in to ravno plesalec. Odgovor na prvo žogo bi lahko sledil naslovu, da zato, ker jo lahko pleše. V vlogi plesalca in njegovi bolečini dozdevno kar odseva nevzdržno stanje plesne umetnosti, ki v državi nima svoje institucije, ko tudi plesna umetnost v svoji široki paleti umetniških zvrsti še dandanes ni akademsko podprta s strani države; verjetno kar unikatni v EU, možno tudi na širšem zemljevidu sveta.
