Rosana Hribar in Gregor Luštek. Mojstra koreografske pisave.

Rosana Hribar & Gregor Luštek sta postala prava mojstra koreografske pisave o duetu skupnega življenja. V objemu plesne scene sta že leta 2003 navdušila z liričnim duetom miline in lepote plesnega izraza Ana is the name of Rose. Potem se je pisalo leto 2008, ko sta se odločila, da svoj avtorski roman plesne ekspresije, ljubezenskih in življenjskih skušnjav izpišeta na odru ter poslikata stanja v dveletnih nadaljevanjih. Tako so se vrstili dueti: 10 let, Duet 012, Štirinajst in zadnji v vrsti 16, hkrati pa sta v plodni umetniški nadgradnji ustvarjala številne dogodke in predstave aktualne tematike, medsebojnih odnosov, sodelovala v gledaliških in scenskih projektih, gostovala ter poučevala. V svojem plesnem objemu sta  tako vžgala neverjeten ogenj ustvarjalnosti, ki je zajel in spodbudno ogreval naše plesne odre, gledalcem pa prinesel veliko lepega, čutnega, pristnega, novega in samo njunega, predvsem osvežilno izvirnega.

Duet 16 odpira novo poglavje njunega medsebojnega odnosa, iskri nov ustvarjalni potencial in je na novo oblikovan bolj umirjen plesni izziv dveh, ki se soočata s četrtim desetletjem življenja in šestnajstimi leti skupno prehojenih poti, ustvarjalnih in življenjskih. Opazno novo, sprememba nastopi že na samem začetku, ko ona, Rosana, tokrat sama in prva, stopi na oder in se postavi ob slikarskem stojalu s praznim okvirjem, ki ga je možno razumeti kot simbolično metaforo na novo zastavljenega odnosa; ki mu očitno manjka le še vsebina, torej slika. Slikarsko stojalo in na njem prazen okvir se izkažeta kot dobra struktura dramsko zasnovanega plesnega toka, kjer se zavrti vprašanje, tisto tolikokrat v sijoči papir zapakirano in postavljeno enemu od partnerjev: "Ti je všeč, kaj meniš …?" vse dokler ta ne izreče dokončno: "Ja, je … Pa naj bo …" To je en vidik odnosa, tisti njun in bistven pa vznikne iz koreografije, ki signira ustaljenost dolgoletnih navad in odnosov. K sceni ne sodijo več zasopli vrhunci in ne boleči padci, sicer nesporazumi in napetosti še nastopajo, tudi telesne sprostitve so potrebne, v glavnem pa so silnice že tako utečene, da se neobremenjeno lahko zastavi osvobodilno in ključno vprašanje o sprejemljivem novem okvirju, ko Gregor kar nekako sproti odgovori, da je ta okvir (tudi njemu) o.k.; torej okvir njunega novega razmerja je za oba sprejemljiv. Plesalkina postavitev pred prazen okvir se opredeli tudi kot trenutek njenega intimnega soočanja s samo seboj, to so njeni razmisleki s cigareto v ustih, s katero tudi začne svoj solistični izliv, ko zapleše porajajoče se miselne vijuge v njej značilni dinamiki in liriki zanosa, ko se gibi fluidno prelivajo in vznemirjajo. S cigareto v ustih plesalka tudi zaključi njun duet 16, takrat ko je bilo že vse izrečeno, ko on zapušča prizorišče in ko si ona še enkrat zaželi še eno prižgati ter biti sama v tem istem prostoru, in ji on pritrdi: "Pol pa ga prižgi." 

Je to slovo, je nov začetek ali še neodločen izid? V taki negotovi atmosferi se zaključi njuna nova genialna koreografska izpoved 16, s katero sta zarisala zrel in premišljen plesni slog gibalnega oživljanja ter sprožanja novih linijskih tokov. Začrtane prostorske oblike, tako na dnu odra kot v višajih prostora, se vrtijo kot dobro strukturirane vizije, medtem ko se telesi kar sami prijetno umeščata v objemu dotikov, ko pogledi niso več vznemirljivi, ko so postali predvsem nevidni, in ko koreografija po celi ploskvi odra veje dinamično plesno dramo in repetira gibalno ustaljenost.  Več kot očitno je, da njuna ustvarjalna moč presega trenutne čustvene in miselne omejitve, in se zdi kot neusahljiv vir spodbudnega  koreografskega potenciala. Koreografa in izvajalca Rosana Hribar & Gregor Luštek sta svojo novo predstavo 16 snovala na glasbo Philipa Glassa, ob osvetlitvi LCLights in v kostumih Katarine Škaper; produkcija Plesni teater Ljubljana, koprodukcija Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo/AGRFT.

Predstava 16 je hkrati tudi javna produkcijska predstavitev magistrskega dela na AGRFT: Umetnost giba – Rosane Hribar. Ko sem vprašala Rosanino mentorico, plesalko, koreografinjo in redno profesorico za področje plesne ter gibalne izraznosti na AGRFT Tanjo Zgonc, kakšna bo njena ocena tega magistrskega dela, je odgovorila, da bo dala napotek, da se ga mora čim večkrat ponavljati. Premiera je stekla na odru PTL ob koncu leta 2014 (27. decembra) in bila ponovno na sporedu 5. in 6. januarja. Napoveduje se tudi Maratonski duet v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana, in sicer 6. junija, ko se bodo v enem zamahu enega večera na odru zavrteli njuni dueti: 10 let, Duet 012, Štirinajst in 16. To je predstava, ki se je dobesedno ne sme zamuditi, in je velik dogodek naše sodobne plesne umetnosti. In kot je zapisano v gledališkem listu, kar je velik in pogumen Galileo Galilei (1564-1642) izrekel usodnega 8. januarja: "Eppure si muove!" (in vendar se vrti; op. p.), se vrtijo ciklusi tako  našega planeta kot življenja in koreografskega opusa plesnega ter življenjskega para Rosane Hribar in Gregorja Luštka; ki znova, in upam, da čim prej, zavejeta lahko že nov vznemirljiv krog novega koreografskega vzgona. 

View Gallery 4 Photos