Rosana Hribar & Gregor Luštek sta postala prava mojstra koreografske pisave o duetu skupnega življenja. V objemu plesne scene sta že leta 2003 navdušila z liričnim duetom miline in lepote plesnega izraza Ana is the name of Rose. Potem se je pisalo leto 2008, ko sta se odločila, da svoj avtorski roman plesne ekspresije, ljubezenskih in življenjskih skušnjav izpišeta na odru ter poslikata stanja v dveletnih nadaljevanjih. Tako so se vrstili dueti: 10 let, Duet 012, Štirinajst in zadnji v vrsti 16, hkrati pa sta v plodni umetniški nadgradnji ustvarjala številne dogodke in predstave aktualne tematike, medsebojnih odnosov, sodelovala v gledaliških in scenskih projektih, gostovala ter poučevala. V svojem plesnem objemu sta tako vžgala neverjeten ogenj ustvarjalnosti, ki je zajel in spodbudno ogreval naše plesne odre, gledalcem pa prinesel veliko lepega, čutnega, pristnega, novega in samo njunega, predvsem osvežilno izvirnega.
Duet 16 odpira novo poglavje njunega medsebojnega odnosa, iskri nov ustvarjalni potencial in je na novo oblikovan bolj umirjen plesni izziv dveh, ki se soočata s četrtim desetletjem življenja in šestnajstimi leti skupno prehojenih poti, ustvarjalnih in življenjskih. Opazno novo, sprememba nastopi že na samem začetku, ko ona, Rosana, tokrat sama in prva, stopi na oder in se postavi ob slikarskem stojalu s praznim okvirjem, ki ga je možno razumeti kot simbolično metaforo na novo zastavljenega odnosa; ki mu očitno manjka le še vsebina, torej slika. Slikarsko stojalo in na njem prazen okvir se izkažeta kot dobra struktura dramsko zasnovanega plesnega toka, kjer se zavrti vprašanje, tisto tolikokrat v sijoči papir zapakirano in postavljeno enemu od partnerjev: "Ti je všeč, kaj meniš …?" vse dokler ta ne izreče dokončno: "Ja, je … Pa naj bo …" To je en vidik odnosa, tisti njun in bistven pa vznikne iz koreografije, ki signira ustaljenost dolgoletnih navad in odnosov. K sceni ne sodijo več zasopli vrhunci in ne boleči padci, sicer nesporazumi in napetosti še nastopajo, tudi telesne sprostitve so potrebne, v glavnem pa so silnice že tako utečene, da se neobremenjeno lahko zastavi osvobodilno in ključno vprašanje o sprejemljivem novem okvirju, ko Gregor kar nekako sproti odgovori, da je ta okvir (tudi njemu) o.k.; torej okvir njunega novega razmerja je za oba sprejemljiv. Plesalkina postavitev pred prazen okvir se opredeli tudi kot trenutek njenega intimnega soočanja s samo seboj, to so njeni razmisleki s cigareto v ustih, s katero tudi začne svoj solistični izliv, ko zapleše porajajoče se miselne vijuge v njej značilni dinamiki in liriki zanosa, ko se gibi fluidno prelivajo in vznemirjajo. S cigareto v ustih plesalka tudi zaključi njun duet 16, takrat ko je bilo že vse izrečeno, ko on zapušča prizorišče in ko si ona še enkrat zaželi še eno prižgati ter biti sama v tem istem prostoru, in ji on pritrdi: "Pol pa ga prižgi."
