Rosana Hribar in Gregor Luštek kot Pia in Pino Mlakar

Pia in Pino Mlakarsta močna referenca. Poznamo ju iz posnetkov, bolj fotografij, dokumentarcev, monografije in po nenehnem sklicevanju na njuno plesno bogastvo in reformo. Četudi se je slednja intenzivneje dogajala pred njunim prihodom v Slovenijo. Sta pa utirala pot plesu, gibu na gledališki akademiji in koreografiji v gledališču. Bila sta zvezdi plesa onstran domačih meja in temu primerno sta zastopana v mnogih knjigah, ne samo v enciklopedičnih branjih. Najpogosteje se ob njunem imenu v domači baletni zgodovini kiti pridevnik reforma, prenova, osvežitev.

Njuna dela niso del repertoarja domače ponudbe, v času rekonstrukcij bi prav gotovo ponovna, nova izvedba referenčnih del najbolj znanega slovenskega plesnega para osvetlila pomen in časovni razpon njunega odmeva. Pripomba gre seveda v smeri baleta, ne pričakujem, da bo dokumentarec ali predstava z enim zamahom potešila manko. Pa vendar teža ostaja.

V predstavi Korak v dvoje avtorjev Rosane Hribar in Gregorja Luštka sta Mlakarjeva inspiracija, ne gre za raziskavo, detajlno analizo rezov med plesnimi stili, žanri in zvrstmi, temveč razstavijo lahkoten prelet nad poetično, plesno in intimno perspektivo para Mlakar.
Korak v dvoje avtorjev Rosane Hribar in Gregorja Luštka je predstava o parih. Intimnih, umetniških in o parih znotraj umetnosti in plesnih stilov. Poklon paru, parom, umetnosti in še posebej plesu.

Uvodni vstop pripada Ostan-Vejrup paru, s poplesavanjem, izrečenimi Mlakarjevi misli, in tako uvedeta mlad baletni par na sceno. Lahko sta samo mlajša plesalca, lahko da odrska Mlakarja gledata svojo mlajšo podobo. V njun dialog se začnejo s klopi in izza droga vpletati balet, sodobni ples in flamenko. Vse glavne sestavine Mlakarjevih plesnih stilov, vsake je za vzorec. Nekako najbolj radikaliziran znotraj danih plesnih segmentov je seveda par Hribar–Luštek. Kot vedno sta natančna, odločna, premišljena v spajanju plesnih sekvenc, velja tudi za "sodobnoplesni" del predstave.

Zgodbe o spojitvah niso časovno, kronološko, znotraj zgodovinskih premen dozirane, temveč je bistvo v soočasnosti vsega. Morda bi za kanček lahko pogrešali občasno pretirano razlaganje, narativnost, ker zožuje pomen – gre bolj za zaprte poteze, kot odpiranje palete širokogrudnosti Mlakarjev. Predstava vključuje odlomke iz del Pina Mlakarja, Srečne zgodbe bolečine (Slovenska matica, Ljubljana, 2005) ter Ples kot umetnost in gledališče (Mohorjeva družba, Celje, 1999). Sicer pa je poanta v plesu, radosti, poeziji in njegovi izrazni moči. Proti koncu je poudarek na ravno tej radosti in povezovanju, ki ga ples tako hvaležno ponuja.

Najbolj izstopajoč in bistven se mi je utrnil prizor, ko Jette Ostan Vejrup razlaga o jezikovnih razlikah. Kako kot igralka rojena na Danskem z jezikom osvaja kulturni kod tuje dežele. Podobnosti s Pino Mlakar so na dlani, četudi ju loči razlika med besedo, govorjenim in plesom. Ta tujost se skozi jezik, besede razraste v razlike, ki so bistvene, prvinske in jih lahko prevedemo tudi na tujost znotraj plesnih prostorov, ki sta jo Mlakarja sicer presegala.

View Gallery 6 Photos