Plesna predstava Štirinajst v koreografiji in izvedbi Rosane Hribar in Gregorja Luštka je premiero ugledala 22.3 2012, sledili pa sta še dve aprilski ponovitvi v Plesnem teatru Ljubljana. In ker dober glas seže v deveto vas, so vse predstave bile polne, umetnika pa sta doživela ne le glasno hvalo in buren aplavz, ampak velik poklon dvorane, ko so vsi navzoči vstali in jih vabili še pa še na oder. Tudi ponovitve bi si lahko še sledile, te upajmo da bodo tudi stekle , menda po gostovanju na poletnem festivalu Front@ v Murski Soboti.
S predstavo Štirinajst umetnika nadaljujeta serijo svojih specifičnih plesnih duetov, ki jih uprizarjata vsake dve leti. Njuna plesna izpoved se je začela z Duetom 8 let, nagrajen je bil s 1. nagrado na mednarodnem koreografskem tekmovanju v Beogradu. Dve leti pozneje je sledil duet 10 let in jima prinesel prestižne domače in mednarodne nagrade: 2. nagrado žirije in nagrado kritikov na Mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru, 2. nagrado na Mednarodnem koreografskem tekmovanju v Ludwigshafnu, Trdinovo nagrado in nagrado Povodni mož. Duet 012 pa je prejel 2. nagrado na 24. Mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru in je bil v izboru 20 najboljših med 582 prijavljenih predstav Evrope v mreži Aerowaves: Aerowaves Priority Companies 2011, na plesni platformi Gibanica 2011 pa prejel Nagrado občinstva.
Plesna in koreografska specifika Rosaninih in Gregorjevih duetov vsakič na novo izpisuje (primerno času in njuni umetniški ekspresiji) jadralne poti ob čereh partnerstva dveh odraslih oseb, ob tem pa znova in znova umetnika odkrivata nove plesne vzgibe, nove umetniške izlive, ki z dinamično in avtorsko gibalno vsebino bogatijo slovensko plesno sceno; njuni dueti so remek dela sodobne plesne umetnosti.
V predstavi Štirinajst sta zaplesala svoj tango plesnih strasti in notranjih občutij, dilem, ki spletajo vezi med moškim in ženskim osebnostnim nabojem. Izpovedno sta vtkala tudi prirejeni tekst Tišina 9 Jerneja Lorencija: "Šel je po bulevarju in jo srečal. Ustavil se je. Ni vedel, zakaj se je ustavil. A ustavil se je. In tudi ona se je ustavila. In tudi ona ni vedela, zakaj se je ustavila. A ustavila se je. Ustavila sta se. In se malce gledala. Tako sta na usodni povezavi dveh ljudskih bitji, ki se lepita v strasteh intime in bojujeta svoj boj nadvlade, zgradila in po odru zavela svojo štirinajsto skico dveletnega časovnega obdobja njunega umetniškega zorenja v gledališki sezoni 2010 – 2012.
Njun oder je namenjen plesu, zato je prazen, je povsem čist. V ozadju se na belem zaslonu izpiše le beseda TIŠINA. Tišina njega in nje , ki se ob koncu združi v tišino dveh, dveh ki se slišita, čutita in ustvarjata, dajeta sebe eden drugemu in sodobni plesni sceni.
Njun ples sledi ritmu tanga, znameniti glasbi Carlosa Gardele iz leta 1935, Por una Cabeza v izvedbi Rococo Quarteta. Svečano v črno odeta spolzita plesalca po plesnem podiju v ritmu glasbe in v dinamiki strasti dveh lepljivih teles, ki istočasno pijeta telesne sokove ljubezni, darujeta sebe, nadvladujeta in osvajata onega drugega. Kostumografija Alana Hranitelja poudari plesno intimo njunega sozvočja. Njeno oblačilo je lahko, zgoraj prosojno in je prikrojeno ponosu ter siju pogledov njenih svetlih oči, je drzno tako kot ona v svoji vztrajnosti in zapeljivosti, ki se kot kača vije okoli njega in kot ptič kljuva ob njemu in na njemu. On je obremenjen s svojim moškim svečanim in konvencionalnim oblačilom (s seboj in ob njej), je prepoten in prilagodljiv, je plastelin v njenih rokah, vse do trenutka fizične prevlade, ko jo grobo potisne skozi stranska vrata odra. Nič ni bilo izrečenega, vendar kot bi zadonelo: "Dost mam!" Na odru zavlada tišina napetosti, ki zareže v praznino odra. Nato sledi drugi del osebnostne tišine. Del, ki poglablja atmosfero čakanja in pričakovanja, prilagajanja, spraševanja. Nastopi ples v njeni in njegovi tišini, ples spoznanja in partnerskega oproščanja, ples gibalne poetike dveh umetnikov, Gregorja in Rosane. Svoj plesni tango umetnika zaključita v lepoti in sozvočju slovenske besede, ko izpojeta svojo odo skupnega obstoja, odo njune enosti.
Doživeli smo ples življenja, ko sodobni ples v plesni simfoniji Štirinajst Gregorja in Rosane pesni življenje, in gledali smo čudovito odo plesni umetnosti, predstavo o življenju, o intimni in profesionalni povezavi para, ki že praktično štirinajst let daje slovenski plesni sceni svojstven umetniški pečat in na vidnih mednarodnih prizoriščih osvaja najvišje nagrade, menim pa, da z uprizoritvijo Štirinajst posega v sam vrh svetovne plesne elite. Sprašujem se, ali bosta za svoje umetniško delo okronana tudi z najvišjo domovinsko umetniško nagrado!?
Novomeščana, življenjska partnerja, plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek me vedno znova in vse bolj asociirata na naš znameniti umetniški ter življenjski par Pio in Pina Mlakarja, ki sta del svojega bogatega umetniškega življenja ravno tako preživela v Novem mestu, in tudi skupaj eden ob drugem živela, plesala, ustvarjala ter nam zapustila enkratno in bogato umetniško dediščino.
No, čas življenjskega partnerstva in umetniškega ustvarjanja se za Gregorja in Rosano še vije in kuje, zato lahko z vznemirjenjem pričakujemo tudi njune nove umetniške navdihe.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.