Daliborka Podboj si je ogledala premiero predstave Falling Angels.
Nova premiera baleta SNG Maribor, Baletni triptih sodobnih koreografij Falling Angels/Padli angeli, je stekla 6. marca 2020, tudi je bila ena zadnjih umetniških dogodkov na velikem gledališkem odru tik pred razglasitvijo epidemije gripe v Sloveniji, imenovane korona virus (COVID-19), saj so se kmalu po tem petkovem večeru zatemnile luči naših hramov umetnosti. Da je virus na pohodu, je bilo zaznati tudi v sicer kar zasedeni dvorani, vendar ne povsem tako, kot smo vajeni na mariborskih baletnih in opernih premierah.
Baletni triptih sodobnih koreografij 2020 sestavljajo tri koreografska dela treh uveljavljenih koreografov treh različnih generacij: Left Right Left Right Alexandra Ekmana (1984), Handman Edwarda Cluga (1973), Falling Angels Jiřija Kyliána (1947). Pravzaprav je Balet SNG Maribor že pred dvema letoma (2. 3. 2018) prvič premierno uprizoril Baletni triptih sodobnih koreografij, naslovil pa s prevodom zadnje koreografije Leva desna leva desna, ko je pri nas bila tudi prvič uprizorjena ta Ekmanova koreografija ob koreografiji Maestro Gaja Žmavca in Hill Harper´s Dream Edwarda Cluga. Torej gre za letošnjo obnovo Ekmanove koreografije z nekaterimi novimi plesalci ter za dve slovenski baletni premieri Handman in Fallig Angels. In se je, kot kaže, marčevski začetek nekako ustoličil kot primeren spomladanski termin za sodobni baletni spored SNG Maribor; ko je tudi minulo leto (8. 3. 2019) bila na sporedu baletna premiera, Baletni diptih sodobnih koreografij; Edward Clug Hora in Mauro Bigonzetti Cantata.
Triptih sodobnih baletnih koreografij SNG Maribor 2020 ni le sestavljen iz treh samostojnih koreografskih del, je kar zaokrožena skupinska poslikava globalnega stanja, življenjske substance človeštva naših dni, današnjih padlih angelov. Koreografski odtis vseh treh del pa natančnost skupinskega urjenja v vrtincu gibalnih brzic in ritma, usmerjenih korakov in zajetih trenutkov človeške množice. Ko vse tri koreografije združuje ansambel Nederlands Dans Theatre/NDT, saj so tudi vse tri koreografije bile uprizorjene na odru s skupino NDT I ali II, seveda v različnih sestavah ter časovnih terminih.
Koreograf Jiři Kylián je ustanovitelj skupine NDT. Učna plesna pot ga je popeljala iz Prage (1967), kjer se je šolal na Državni šoli Narodnega baleta, v London na Kraljevo baletno šolo, po zaključku londonskih študij pa se pridružil Stuttgartskem baletu pod vodstvom Johna Cranka. Leta 1975 je Kylián postal umetniški direktor Nizozemskega baleta. S koreografijo mladega Kyliána pa se srečala še istega poletja v Benetkah, ko so slavna imena plesnega sveta na pobudo M. Bejarta darovala Benetkam izkupiček svojih predstav v podporo ter rešitev načetih mestnih temeljev. In so Benetke tistih minulih dni bile s plesom preplavljene in s plesom živele od jutra do noči. Tri leta pozneje je Kylián ustanovil skupino NDT I, z zamikom istega leta pa še plesni podmladek NDT II. Nato je leta 1991 ustanovil še skupino NDT III, namenjeno starejšim članom, s katerimi je ustvarjal plesne skeče, humorno ter dramsko zasnovane krajše koreografske stvaritve, ki so posegale po zrelosti igre in močeh ekspresije; tudi so vse tri NDT skupine imele svoj lasten repertoar. Kylián je NDT vodil do leta 1999, potem ga predal svojim naslednikom, aktivno kot hišni koreograf pa deloval vse do 2009. Njegova koreografska dela smo lahko v živo občudovali le čez mejo v Vidmu (Udine) v gledališču Giovani, vse dokler na odru Gallusove dvorane leta 2000 ni gostoval ansambel Ballet Gulbenkian z njegovima dvema koreografijama: Šest plesov na Mozatrovo glasbo in Stamping Ground (prostor za obredno shajanje, posvečen avstralskim staroselcem). No in čez sedem (dolgih) let je končno sledilo še gostovanje plesne skupine NDTI pod vodstvom koreografskega para Lightfood & Leon na velikem odru Cankarjevega doma Ljubljana z dvema Kyliánovima koreografijama: Voščena krila ter Katran in perje.
Kyliánova koreografska estetika je izvirna, je sublimacija intelektualnega razmišljanja in občutenja časa, je umetniški višaj, ki ga je naš koreografski velikan Pino Mlakar (1907−2006) poimenoval umetniški Eros, kar velja tudi za koreografski opus letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada za življenjsko delo, našega umetnika svetovnega slovesa in Kylianovega starejšega predhodnika, Milka Šparembleka (1928). Tako kot Šparemblek je tudi Kylián svoja starejša dela kreiral v tesnem umetniškem objemu plesa in glasbe, njegova muzikalna ter plesna igrivost pa kar prepoznavni specifiki njegovih avtorskih del. Koreografski opus slavnega Kyliána krasijo mnoga priznanja in prestižne nagrade, 13. marca 2019 pa tudi slavnostna inavguracija v pariško Akademijo lepih umetnosti.
Koreografija Falling Angels je nastala leta 1989 kot 6. del od osmih Kyliánovih baletov Črno in belo, temeljila pa na ritmih slavnostnih obredov iz Gane, na energiji stroge kompozicijske strukture Steva Reicha Drumming (Bobnanje) in plesni izvedbi osmih plesalk; na Velikem odru SNG Maribor pa v plesu njihovih osmih baletnih plesalk: Evgenije Kokšina, Ashami Nakashima, Branke Popovici, Olesje Hartman Marin, Tijuane Križman Hudernik, Vanje Vitman, Satomi Netsu, Mirjane Šrot in v postavitvi Roslyn Anderson.
Na temačnem odru se znajde skupina plesalk, odetih v kratke enodelne črne kostume (kostumografija Joke Visser), ki spominjajo na kopalne čase nekaj minulih desetletij, po polizanih kratkih laseh pa kar na tekmovalke plavalnih prog. Iz prispele gruče se ena po ena izvijejo v ospredju odra, vsaka na svojem osvetljenem pravokotnem liku (koncept luči J. Kylián, izvedba Joop Caboort), ki kot gibljivi svetlobni medprostori tudi sicer spremljajo ples žensk, navdihnjen ženskim plesnim obredjem vročega kontinenta. Kylián tudi večplastno nadrealistično senči ženske telesne gibe, ki kar spominjajo na njihovo vlogo v družbi 20. stoletja; so prepoznavni koraki in drže odločnosti ter samozavesti, njim edinstvene pozicije telesno-fizičnih stanj, so delavke, rojevajo, se uklanjajo, trpijo, pričakujejo, tudi znajo radoživo poseči v svoj življenjski krogotok; je mojstrovina, ki oživi čas in prostor, ko subtilno zariše v realnost trenutka. In tako Kylián znova preseneti s svojo sodobno koreografsko strukturo, s plesno svobodo estetskih linij, ko s svojim umetniškim duhom na novo izumlja, praktično čara in se poklanja (zatajeni) ženski veličini, tem angelom lomljivih kril.
Ponovno srečanje s koreografijo Left Right Left Right švedskega koreografa Alexandra Ekmana je bilo na novo osvežujoče, ko v svoji humorni specifiki z lahkotnostjo karikira posameznike in njih stanja, medtem ko ti vneto korakajo in pospešeno sledijo danim trendom (časa). Prva scena se zgodi pred zaveso, kjer je zajeta skupina zamrznjenega trenutka, vendar pa občasno zabava ter groteskno kreira izstopajoči premik posameznika. Druga skica že sledi skupini na odru, ki kot eden strumno korakajo po svojih tirnicah na spodbudno glasbo Mikaela Karlssona, odeti v sivino trenirk in superg (kostumografija A. Ekman) v plesni izvedbi: Catarina de Meneses, Asmai Nakashima, Tetiana Svetlična, Vanja Vitman, Branka Popovici, Ines Petek, Satomi Netsu, Hristina Stojčeva, Olesja Hartman Marin; Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Yuya Omaki, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Ionut Dinita, Jan Trninič, Davide Buffone, Matteo Magelotti; postavitev Fernando Troya. Iz usmerjenega korakanja se znajo izviti tudi duhoviti utrinki, ko njihov tok preseva lik ženske v rdečem, prefinjeni hod Klavdije Stanišič. Potem se v teku dogajanja scena nepričakovano prekine z videoposnetkom plesalcev na ulicah Maribora, kako vadijo svoje korake, plešejo, tudi mladostno zabavajo mimoidoče, dobesedno oživljajo mestno jedro. Video izgine, da bi se znova osvetlil novi kader, tokrat v središču pozornosti mali podstavki tekočih stez, na katerih se pospešujejo koraki in ciljna usmeritev skupine dosega hitrostne vrhunce, medtem ko posamezniki razigrano skačejo, preskakujejo ter drsijo in preusmerjajo poti svojih tekočih naprav. Left Right Left Right je zahtevna plesna predstava mladostnega optimizma, živega ritma in dinamike, kjer se simpatično pospešuje in karikira tempo življenja, ki mu na odru ni videti konca.
Danes mednarodno priznani koreograf in režiser Alexander Ekman je svojo plesno pot začel v rojstnem Stockholmu na šoli Švedskega kraljevega baleta, tudi je eno leto bil član baletnega ansambla Švedske kraljeve opere (2002), potem pa se pridružil plesni skupini NDTII, svoj zadnji angažma pa zaključil v Cullberginem baletu, kjer se je predstavil tudi s svojo prvo koreografijo in se končno odločil za samostojno koreografsko pot. Njegov koreografski opus zaobjema plesna in dramska dela, tudi režira za film, opere; in je njegova koreografija Cacti/Kaktusi iz leta 2010 postala svetovna uspešnica, tudi doživela uspešno slovensko premiero oktobra 2015 na odru SNG Opera in balet Ljubljana. Za svoj inovativni umetniški opus je Alexander Ekman leta 2015 prejel švedsko nagrado Medea.
Direktor in umetniški vodja Baleta SNG Maribor, Edward Clug, je ob koreografu Ekmanu in Kyliánu tega baletnega večera predstavil svojo novejšo koreografijo Handman, ustvarjeno za NDT II, za katero je bil leta 2017 nominiran za prestižno nagrado Benois de la danse; je nosilec mnogih nagrad, tudi prestižne nagrade Prešernovega sklada 2005 za koreografijo Lacrimas, Solze (2002).
Edward Clug je v Maribor prispel 1991., istega leta po zaključku baletnega šolanja v rojstni Romuniji, v mestu Cluj Napoca, tudi v SNG Maribor dobil svoj prvi plesni angažma. Ob sodelovanju z znanim gledališkim režiserjem Tomažem Pandurjem je začel odkrivati svoje ustvarjalne potenciale in je leta 1998 skupaj s soplesalko Valentino Turcu postavil svojo prvo koreografsko uspešnico Tango. Ob prihodu novega direktorja Opere in baleta SNG Maribor, Danila Roškarja, pa bil imenovan za umetniškega vodjo mariborskega Baleta. In se je 2005 zgodil njegov novi ustvarjalni presežek Radio & Juliet na glasbo skupne Radiohead, s katerim je mariborski balet popeljal po svetovnih odrih, sam pa kot gostujoči koreograf vse bolj uveljavljen ter vabljen na mednarodno plesno sceno.
Naslov koreografije Handman je težko dobesedno prevesti, je roka človek ali bolj sprejemljivo mož roke, figurativno pa je to lahko moštvo rok, saj so tudi roke kratkih sekanih linij vodilo ali futuristična prerokba Clugove koreografije, saj so v ospredju mehanska sosledja ritmičnih konstant, vezana na glasbeni ritem skladateljev: Milko Lazar, Justin Hurwitz & Tim Simonec. Tudi so plesni kostumi delovno enoznačni (kostumi in scenografija E. Clug, oblikovanje luči Tom Visser), sestavljeni iz delovne modrine (unisex) hlač, zgoraj pa prosojni top kožne barve; prvi pomislek ob vhodni skupinski zgibanki je ciljal na palubo bojne mornarice. Koreografija Handman se iz začetne vrste premišljeno razvije v razne prostorske skupinske oblike, se odpira in zapira, tudi menjaje grupira v štiri plesno delujoče pare: moški-moški, ženski-ženski ter mešani moški-ženski pari, plesalci ali utirjeno moštvo pa: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakashima, Vanja Vitman, Ema Perić, Mina Radaković, Ionut Dinita, Matteo Magalotti, Yuya Omaki, Filip Jurič, Jan Trninič, Davide Buffone, Tomaž Golub; postavitev Aya Misaki. Clugov Handman predstavlja izčiščeno koreografsko substanco, precizno izrisano črtico neke prostorske zamejenosti ujete skupine v času, ki teži k robotizaciji. Je hladna likovno dovršena forma brez dodanih priveskov, kot so občutki, želje, motnje; saj plesni tok teče kot urni mehanizem, ko ena napaka lahko sesuje celoto. Zgodijo se tudi kontrastne oblike, osvežilne likovne zasnove, ko posameznik spreminja smeri, tudi dodatno zapolni prostor z novo gibko vsebino, novim realizmom danega trenutka.
Pohvalo si zasluži celotni baletni ansambel (asistenta koreografije: Sergiu Moga, Matjaž Marin), ki je s svojo dovršeno uigranostjo prispeval k visokemu umetniškemu vtisu Baletnega triptiha Falling Angels.
