Na odru Centra Kulture Španskih borcev je bila 3. oktobra premierno uprizorjena sodobna, pravzaprav unikatna plesna predstava (repriza 4) Priznati neznosno. Ljubim te. v produkciji Flota, zavod Murska Sobota in Flota Ljubljana, zanj pa producentka Ksenija Kaučič; v koprodukciji EN-KNAP, zanj producentka Karmen Keržar, ob sodelovanju Anton Podbevšek teatra (APT) Novo Mesto.
Predstava je nastala po idejni zasnovi in v koreografiji Rosane Hribar ob soustvarjanju nastopajočih v sestavi: Urša Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnkovič (ples); Barbara Krajnc Avdić (igra), Severa Gjurin (glasba, vokal), glasbena matrica: Časovne skice; (Severa Gjurin, Borut Činč) ; dramaturgija: Andreja Kopač; oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar; prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio), Irena Štaudohar.
Zakaj unikatna? Prvič, ker se je idejna zasnova rojevala ob pogovorih Rosane Hribar z vsemi srečnimi ženskami, s katerimi so si delile čudovite trenutke med pogovori in vprašanji o ljubezni (gledališki list), kar je omogočila Branka Bukovec, predsednica Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Vsem tem ženskam različnih veroizpovedi, narodnosti in kulturne dediščine je skupen le kraj, kjer trenutno prebivajo.
Drugič, ker je plesna predstava vzniknila iz ljubezenskega diskurza, prirejenega po knjigi francoskega pisatelja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza. Ko besede ples postanejo in je koreografija slikovit, tudi živ besedni odsev omenjenega diskurza. Kar se bere v prvem poglavju knjige Figure: “Dis-cursus izvirno pomeni tekanje sem in tja, odhajanje in prihajanje, ‘korake’, ‘spletke’ … Besede ne smemo razumeti v retoričnem pomenu, temveč v gimnastičnem ali koreografskem …”
In tretjič, ker je tudi koreografija te plesne predstave zasnovana na dramski poslikavi ljubezenskega diskurza, ki ga vsak posameznik nosi v sebi in je njegov intimni (neslišni) notranji dialog. Tako kot tiskane besede živo in slikovito zavibrirajo v kontekstu pisateljevega diskurza o ljubezni, pa v koreografiji zavibrirajo in pridobijo živ, povsem pristen odsev v gibu, igri in glasu. Ko v plesni predstavi Priznati neznosno ljubim te gib postane berljiv v sozvočju z izrečeno besedo, je osebni diskurz znotraj telesa, tudi največkrat neslišen, torej zatajen; ko je tako težko iskreno izreči dve kratki besedi: ljubim te, simulacij pa nešteto.
Po skoraj enem mesecu je sledil ogled druge ponovitve, zgolj zaradi napovedi pogovora po predstavi Kaj misliš o ljubezni?, ki je potekal z Rosano Hribar, Andrejo Kopač in kreativno urednico Magdaleno Germek, založbe/*cf, tudi bil naprodaj njihov knjižni izvod Fragmenti ljubezenskega diskurza v prevodu Zoje Skušek. Ob tej priliki je koreografinja Hribarjeva poudarila, da je ves čas že od samega začetka imela v mislih ženski diskurz o ljubezni: ko o možnem moškem za zdaj še ne razmišlja, mogoče pa kdaj.
Na premieri se jasno zazna večno soglasje ali duet plesa in glasbe, tokrat obogaten z vokalnim ljubezenskim napojem. Severa Gjurin s svojim liričnim vokalom in svečanim kostumskim rdečilom (zamisel za kostume ustvarjalke predstave, izvedba: Tea Mazej) izžareva moč ljubezni, ki ji uglašeno sledi tercet plesalk. Ko pa v prostor vstopi igralka v dramski belini in širini svojega oblačila ter začne besedno podajanje ljubezenskega diskurza iz izbranih fragmentov pisatelja Barthesa, nastopi neke vrste neuglašenost, med (vrinjeno) besedo in harmonično fuzijo giba ter tona. Besedni diskurz Barbare Krajnc Avdić ni ne recitacija niti dramski tekst, je pravzaprav zahteven pristop glasnega podajanja pisateljevega ljubezenskega diskurza tako soustvarjalkam kot avditoriju; kar igralki narativno, tudi enkratno uspeva. Ob njenem dominantnem statusu v ospredje dogajanja pa se gledalec kar mora odločiti za lastno percepcijo pogleda; naj sledi glasu igralke in skuša razumeti zahtevne stavke ali se pač usmeriti k plesalkam v ozadju, ko ob tem bledijo sledi izgovorjenih besed, dramski prostor pa se dozdevno krči.
Zanimivo, da ob ogledu druge ponovitve, ki je stekla po enem mesecu, uprizoritev pridobi novo dramsko širino, ki se kaže v novi usklajenosti besednega in performativnega ljubezenskega diskurza; ko se besede ne širijo le po prostoru, temveč bolj neposredno usmerjajo tako na sodelujoče ustvarjalke kot na avditorij, ob tem pa širijo prostor govora in gledalcu dajo možnost premisleka. Tudi se sicer na uprizoritveni sceni dogaja, predstava šele po premieri nekako dozori, kar bi lahko bila možna razlaga tudi v primeru obstoječe uprizoritve; druga, verjetno realnejša, pa sloni na sami zasnovi soustvarjanja, ki lahko vedno znova ter na novo deluje in oblikuje performativni prostor.
Na sceno najprej vstopijo tri gracije treh generacij, vsaj sodeč po njihovi beli kostumski eleganci. Njihovi neslišni gibki pogovori se spletajo ob vibriranju in vrtenju ‘pogovornih’ rdečih pahljač, ki deloma opomnijo na ženski obrambni ples: tai chi – pahljača, obrambni ščit pred konkretnim nasiljem. So tudi njihove pahljače igrivi ščit pred iskrivim ljubezenskim izlivom, ki ga med procesom vedno znova preglasi njihovo mladostno hehetanje, ljubko in obenem zabavno zastiranje ženske intimne ranljivosti pred patriarhalno nadvlado. Prva svoj ljubezenski diskurz zavibrira in poglablja Urša Rupnik ob zvokih violinskega koncerta, njen ples pa en sam ljubezenski vzklik v sozvočju godalnih višajev, kipeča plesna poezija tenkočutnega poleta, ljubezenske ekspresije, ki jo izžareva plesno telo. Po Uršinem uvodnem ljubezenskem napoju plesne dozorelosti se performativni ljubezenski diskurz pravzaprav šele začne, ko v prostor vstopi vokalistka, nato pa še igralka. Patricija Crnkovič v svojem kratkohlačnem kostumu predstavlja tisto mladostno dobo, ki se ob besedi ljubezni združuje z oblaki, tako kot v svojih skokih in poskokih lebdi po prostoru. Medtem ko se Tina Habun že dotika svojih čutnih globin, kar odsevajo njeni pogledi, tudi zaznajo iskrivi plesni izlivi, obdani z dolgo obleko poudarjene ženskosti.
Plesna predstava Priznati neznosno. Ljubim te. je dramsko zasnovana na gibu, vokalu in besedi, je neke vrste koreodrama, ki zastrte osebne in telesne sfere čutenja oziroma ljubezenskih strasti, sooča z živo besedo, tako kot je nekoč zapisal Anthony De Mello: “Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico” (gledališki list). Tisto, kar se zdi v vsakdanu povsem zabavno in ljubko, pa čeprav zatajenih občutkov in prikritih misli, vsaj v odrski luči pridobi svoj realni odsev, kar je pravzaprav umetniški izvor vsake uprizoritve; tudi sveže odsevalo v koreografskem pristopu Rosane Hribar.
