Prihaja svetovna zvezda Sidi Larbi Cherkaoui. Odprtje gledališkega festivala Borštnikovo srečanje pripada plesu!

Plesna predstava Eastman bo odprla letošnji festival Borštnikovo srečanje. (Foto: Filip Van Roe)

Pogovor z umetniškim direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje (BS) Alešem Novakom predvsem o tem, zakaj množica plesnih predstav na gledališkem festivalu, ki se bo odvijal med 14. in 27. junijem v Mariboru.

Pozdravljeni, Aleš, in prepričana sem, da je vznemirjenje pred letošnjim Borštnikovim srečanjem prav posebno. V kakšnem razpoloženju odštevate dneve do začetka?
Razpoloženje je predvsem intenzivno delovno, tečejo zadnje priprave, urejamo številne organizacijske podrobnosti. Sicer pa smo optimistični in po dolgem zaprtju slovenskih gledališč tudi radostni, ker se to obdobje končuje in se občinstvo postopoma vrača v gledališke dvorane. Letošnje Borštnikovo bo simbolno in dejansko obeležilo postepidemično fazo gledališča, praznovanje ponovne združitve ustvarjalcev in občinstva bo.

Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje (foto: Damjan Švarc)

Glede na to, da je moj portal specializiran za ples in gib, je seveda najbolj navdušujoče dejstvo, da ste povabili k odprtju festivala veliko plesno in koreografsko ime Sidija Larbija Cherkaouija. Že lani ste napovedali plesno odprtje s plesno predstavo Veriga duš. Zakaj plesni uvod in zakaj skupina Eastman in zakaj predstava Nomad?
Sidi Larbi Cherkaoui je zanimiv ustvarjalec, njegovo delo spremljam že dlje časa. Je prejemnik nagrade Premio Europa, dobil jo je leta 2018, ko jo je dobil tudi režiser Jernej Lorenci, in tudi številnih drugih nagrad, denimo Laurenca Olivierja in Kairos. Potuje po svetu in dela v najuglednejših gledaliških hišah, med ostalimi tudi v londonskem Barbicanu, Ženevskem baletu, Kraljevem danskem baletu, v Tokiu, New Yorku in drugje. Trenutno opravlja naloge umetniškega direktorja Kraljevega baleta Flandrije v Antwerpnu. Razvil je avtorsko zelo prepoznaven slog in je predan sodelovanju z ustvarjalci z vsega sveta. Na povabilo češkega plesnega festivala je Cherkaoui leta 2017 pripravil delo v nastajanju, ki ga je leta 2019 s svojo gledališko skupino Eastman razvil v novo celovečerno kreacijo Nomad, v kateri sestavlja koščke mozaika živih in neživih elementov puščave. Mene je predstava navdušila z občutkom za skupno in skupnost, povezovanje in simbiozo, tudi lepoto naravnih elementov. Je nasprotje atomiziranega, posurovelega in razklanega sodobnega sveta, puščavska pokrajina v ozadju pa metafora človekove poslednje svobode. Presunljiva lepota.
Za slavnostno odprtje lanskega festivala smo sprva načrtovali plesno predstavo Veriga duš svetovno uveljavljene koreografinje Sharon Eyal v izvedbi plesne skupine tanzmainz in produkciji Staatstheatra Mainz (Nemčija), zaradi epidemije smo jo nadomestili s predstavo Plameneča voda v produkciji Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke (HR), v koreografiji mednarodno uveljavljenega grškega koreografa Andonisa Foniadakisa, ki je nastala v okviru programa Evropska prestolnica kulture – Reka 2020.

Eastman (foto: Filip Van Roe)

Kako napeto in negotovo ali ravno nasprotno, brez težav, ste se dogovorili za gostovanje skupine Eastman glede na še vedno koronske ukrepe pri nas in Evropi?
S profesionalno organiziranimi in mednarodno uveljavljenimi gledališkimi skupinami, ki veliko gostujejo, se ni težko dogovoriti, če imajo v predvidenem terminu čas in če ima gostitelj zagotovljena sredstva. Gostovanje smo brez težav lahko potrdili v času popolnega gledališkega zaprtja po vsej Evropi, pri čemer smo skupaj predvidevali, da se bo epidemija razvijala, kot se je, in da se bodo gledališča spomladi znova odpirala.

Tanja Zgonc se bo s predstavo Poklon, ki je doživela premiero junija 2019, poklonila japonskemu butu 16. junija. (Foto: Barbara Čeferin)

Tudi pogled na letošnji spremljevalni program – tekmovalni je res gledališki – je cel kup predstav, ki so izrazito plesne oziroma zelo plesne. Program skoraj deluje kot bienalni festival Gibanica – pregled slovenske sodobne plesne scene. Zakaj takšna odločitev, vendarle gre za ‘Borštnika’?
Jedro festivala je in tudi v prihodnje ostaja tekmovalni program po izboru vsakokratnega selektorja, ki izbira med dramskimi in postdramskimi predstavami za odrasle, ostale spremljevalne vsebine pa ta segment dopolnjujejo in zaokrožujejo celotno festivalsko podobo. V spremljevalnem programu je denimo trinajst predstav, od tega bi tri lahko označili za plesne, mislim, da je to razmerje ustrezno. Prizadevam si, da je Borštnikovo verodostojen in tudi aktualen izraz trenutnega stanja in dogajanja na slovenski gledališki sceni, da je vključujoč in povezovalen, tako znotraj Slovenije kot tudi mednarodno.

Snježana Premuš s sodobnoplesnim avtorskim projektom Vsak zdaj je čas, prostor
nastopa na dan odprtja festivala, in to dvakrat. (Foto: Madster)

Se plesalci/gibalci z veseljem odzovejo povabilu na Borštnika ali se počutijo v kontekstu, da so samo spremljevalci?
To vprašanje je najbrž bolj zanje, a mislim, da so povabila in sodelovanja izjemno veseli. Povezanost in raznolikost slovenskega gledališkega prostora je pravzaprav eden od temeljnih namenov festivala. Vsi smo del skupnega gledališkega ustvarjalnega prostora, pogosto tudi vidim, da se obe polji uprizoritvenih praks medsebojno navdihujeta.

Naslovnica knjige Roka Vevarja Ksenija, Xenia

Ples pa ne bo samo na odrih, ampak tudi v knjižni obliki. Predstavljate namreč monografijo Ksenije Hribar Ksenija, Xenia avtorja Roka Vevarja. Kaj vas je nagovorilo k tej odločitvi?
Literatura je na festivalu redna gostja, letos predstavljamo tri knjige, pri tem pa stalno sodelujemo tudi v skupni pobudi slovenskih gledaliških založnikov in se skupaj predstavljamo na knjižnih sejmih in podobno. Razlogi so samoumevni – želimo dati javni prostor pomembnemu segmentu strokovne refleksije, ki bi sicer lahko postopoma izginil, je pa zelo pomemben tako za razvoj teorije kot tudi prakse. Ksenija Hribar, ki ji je posvečena omenjena knjiga, ni izjemno pomembna le za razvoj sodobne slovenske plesne scene, pač pa tudi širše, in avtor Rok Vevar je napisal zelo zanimivo in v javnosti odlično sprejeto knjigo. Ob tej knjigi predstavljamo tudi knjigo o Radku Poliču Racu in Zadnje drame Matjaža Zupančiča. Z Mariborsko knjižnico pa smo pripravili okroglo mizo o dramatiki Stanka Majcna.

Rok Vevar prihaja v Maribor, mesto, ki je ponosno na Edwarda Cluga, kjer bo sodeloval ne samo pri predstavitvi knjige Ksenija, Xenia, ampak tudi pri okroglih mizah; Mariborčani se že šalijo … naj kar pride, če si upa! (Foto: Nada Žgank)

Rok Vevar je sprožil precejšen val odzivov na svojo izjavo na družbenem omrežju Facebook, v kateri očita tako um. direktorju baleta Edwardu Clugu kot direktorju SNG Maribor, da sta kolaboranta aktualne vlade in ministrstva za kulturo. Zdaj pa Rok prihaja naravnost v osrčje mariborskega gledališča in sodeluje tako z vami kot kulturnim ministrstvom, ki financira Borštnika. Kakšno je vaše razmišljanje o tem dejanju, se ne bojite, da tudi vas označi enako?
S tem zapisom Roka Vevarja na družbenih omrežjih nisem seznanjen, ministrstvo za kulturo in lokalne skupnosti financirajo pretežni del slovenske uprizoritvene dejavnosti in naklonjena ali kritična stališča posameznikov na to najbrž nimajo posebnega vpliva. Na javnih funkcijah smo izpostavljeni kritikam, morda še bolj prav na področju kulture in umetnosti, ne živimo v monolitnih časih in stališča posameznikov do posameznih družbenih in kulturnih pojavov ter vprašanj so različna in pogosto tudi diametralno nasprotna. Če je med kolegi, ki jih omenjate, morda ostalo kakšno odprto vprašanje, ga bodo gotovo tudi razrešili, o tem sem prepričan.

Tatovi podob zavoda Emanat (foto: Nada Žgank)

Koliko je zanimiva, bodo seveda odločali tudi obiskovalci. Kakšna so ‘kalkuliranja’ glede števila obiskovalcev, kaj pričakujete, če se omejiva samo na plesne predstave?
Trenutno je v veljavi omejitev kapacitete dvoran na polovico razpoložljive, in seveda si želimo, da bi se dvorane napolnile. Od gledaliških kolegov slišim, da je obisk po ponovnem odprtju dvoran nekoliko manjši od pričakovanega, kar je seveda zaskrbljujoče, in upam, da se to popravi in da bodo slovenske gledališke dvorane polne, tudi naše, festivalske. Morda bi bilo pomembno občinstvu posredovati sporočilo, da jih ustvarjalci po tem dolgem zastoju potrebujejo, spet se mora vzpostaviti skupnost in gledališko sobivanje. Med odrom in dvorano se vzpostavi energijski pretok, gre za vzajemni in z mnogimi dejavniki pogojen proces, zato je potencial gledališča prek spleta zelo omejen.
Po čem, menite, je Borštnik najbolj prepoznaven oz. kaj so tri asociacije nanj?
Borštnikov prstan in težko pričakovane festivalske nagrade, druženja gledališčnikov dolgo v noč in posebno borštnikovsko festivalsko vzdušje, ki preplavi Maribor.
Hvala in uspešno edicijo želim!
Hvala enako in se vidimo na FBS!

Natančen program 56. FBS najdete na spletni strani https://www.borstnikovo.si/