Preplesano leto 2017. Obilno in uspešno!

Minilo je 365 preplesanih dni v letu 2017, nismo daleč od resnice, saj se je kar naprej premierno plesalo in plesno dogajalo, upogibalo ter prepogibalo ne glede na to, v kakšnih performativnih, pogovornih, sodobnih plesnih ali klasičnih oblikah, na odrih v dvoranah, učilnicah in še kje na zraku, tudi po ulicah; ko vsa Slovenija pleše, če že ne vse generacije, pa vsaj nasmejana mladost. Plesalo se je s širokim spektrom znanja, z umetniško noto in željo zaobjeti mnoge plesne poljane, rekla bi, da se obstoječe plesne sfere medsebojno raziskujejo in vidno prepletajo, da se iščejo nova sozvočja, ki peljejo do spajanja še včeraj diametralnih plesnih oblik, danes pa komplementarnih sozvočij. Zgodilo se je, ko so mlade ter umetniško dozorele generacije stopile na profesionalna pota, se usmerile v svetovne anale, v sodobno tehnologijo, tudi ko se je obdobje sodobne (že klasične) plesne umetnosti nekaka zasitilo, tako kot se je nekoč zgodilo s plesi renesanse, baroka ali baletne romantike, pa ekspresionizma, postmodernizma. Nastopil je čas umetniške fuzije, združevanja plesnih smeri, tudi zgodovinskih oblik, pa ne le plesnih, ampak vseh možnih dognanj o gibalnih zmožnostih, o telesnem ustroju Zemljana; vse to se je lahko zaznalo v uprizoritvenem odsevu leta 2017.

Maša Kagao Knez je postavila enkratni duet, nenavadni plesno-zvočni projekt LakeLess/Brez jezera, duhovit duet o njej in njemu, ko je Ona, Maša plesalka, in On, Murat glasbenik, ki v duetu sodobnega plesa tudi raznolikih gibalnih inovacij ter v ritmu ozvočenega glasa, beatbox, medsebojno komunicirata brez besed, sta preprosto plesno ter glasbeno eno, sta ples in ritem, duet vsakodnevnih situacij, ki za povrh še humorno oplaja.

Maša se je še ob koncu leta znova izkazala kot odlična plesalka in koreografinja, ko je postavila plesno-glasbeno predstavo Mam, plesni koncert za svojo mam, s soustvarjalci in izvajalci predstave: Joseph Nzobandora – Jose, Dalanda Diallo, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Murat in Maša. Zgodil se je plesno-glasbeni kabaret, ko so glasbo ustvarjali sproti, za glasbeno priredbo za klavir in vokal pa prosili Kristjana Korata. V koncertu za Mam so igrali, peli, plesali in muzicirali praktično vsi, ustvarili pa predstavo, dobrodošlo za vse odre in ekrane, novodobni zabavni ter umetniški presežek. Ko sta Irena in Leticia po premieri dejali, da nikoli ne bi verjeli, da lahko tako plešeta, da je Maša toliko ‘potegnila’ iz njiju, tudi da ni bilo lahko, sta pa srečni, da jima je uspelo; ja, Irena je bila kar reperka, Leticia pa elegantna gibalka.

Gibalno strukturo v duetu z glasbo sta snovala tudi Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek ter ustvarila plesno-glasbeno predstavo po vzoru antične Grčije, Chorus, po konceptu Jana Krmelja. Avtorja Žigan in Gašper sta na novo členila gibe, ki slonijo na glasbi mednarodno prepoznavnega glasbenika Kristjana Krajnčana, ki je muziciral v živo. Tercet treh umetnikov poustvari neposredni duet glasbe in plesa, ki sproti nastaja, ko se toni lepijo na telo, telo pa v istem trenutku zavibrira v lastnem odmevu in signira nove glasbene ritme. Chorus je popolna plesna predstava, ki zaobjame celotni plesni prostor skupaj z glasbo in nastopajočimi plesalci, zboristi: Sara Janaškovič, Kristýná Šajtošová, Teja Modrijan, Alexander Tesch, Gašper in Žigan, ob svetlobnem oblikovanju Boruta Bučinela, in vsi gibalno vznikli na različnih plesnih poljanah.

Koreograf in režiser Matjaž Farič je v sklepnem delu svojega dveletnega raziskovalnega plesno-censkega opusa, Sinestezija-Opus, vsebinsko zaobjel tri predhodne uprizoritve na temo o simptomih sinestezije. Združil je vse tri vpoglede o telesnem stanju sinestezije, tudi povezal gledališke igralce – Klemna Janežiča, Iztoka Drabika Juga, Tomaža Gubenška  – s skupino plesalcev, ki skupaj soustvarjajo to znanstveno gledališko ter plesno uprizoritveno celoto: Kajo Janjič, Leona Mariča, Uršo Rupnik, Kristino Rozman, Jerco Rožnik Novak, kjer nastopa tudi sam in spleta novo scensko dinamiko, fuzijo med umetnostjo in znanostjo, igro in plesom.

V performansu Lažna dojka se še atraktivna Lady Anous posveča ter gradi mostove med medicinsko znanostjo in umetnostjo v koreografiji ter izvedbi Daniela Petkovića, po konceptu, besedilu in dramaturgiji ter ‘prostetiki’ Urbana Beline, ko se znanstveno posveča svojemu medicinskem fenomenu, imenovanemu Lažna dojka, predvsem pa duhovito zaobjema bolniško simptomatiko, množično hipohondrijo naših dni, tudi obstoječo zdravstveno ter farmakološko tržno nišo.

Drugačno zgodbo iz zdravstvenih analov, vendar življenjsko realno in dorečeno, izpiše v multimedijski dobrodelni predstavi avtorica, koreografinja in režiserka Katja Vidmar s svojo plesno skupino, ko v dveh ravneh steče njen pripovedni in plesni projekt Življenje je vrednota. Izkupiček od vstopnic je bil namenjen Fundaciji Mali vitez, otrokom ki so preboleli raka, spregovori pa o zdravnici, ki tudi sama zboli za to zahrbtno boleznijo. Katja Vidmar je že znana po svojih akcijah dobrote in dobrodelnosti, v katere je vabila in še vabi plesalce naše plesne scene.

Svoj prostor na plesno-gledališki sceni sta našla tudi mednarodno prepoznavna koreografa, plesni duet ter pedagoga Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, ki sta za svoj novi projekt ON/A izbrala plesno ekipo ter skupaj z Majo Nemec in Ano Kržišnik Blažca izbirala besedila svetovnih avtorjev, ko v njihovih besedah odzvanjajo življenjske resnice, slišne želje osamljenega posameznika, ki hrepeni po srečanju onega drugega, tistega, ki bi izpopolnil njegovo nepopolnost. V ospredju pa žari njuna neizmerna plesna energija, popoln plesni jezik, ki ga izvirno tudi poustvarjata.

Tudi plesna predstava Solo za dva glasova sloni na literaturi, nastajala je ob skupnem poglabljanju v pesniški opus latinskoameriškega literata ter nobelovca Octavia Paza plesalcev ter koreografov, Magdalene Reiter in Milana Tomášika, v sodelovanju z dramaturginjo Anjo Golob. V duhu Pazove poezije si plesni in koreografski duet vseskozi sledita na skupni poti, vendar med njima ne preskoči intimna iskrica, ko obstojita vsak na svojem osamljenem bregu.

V režiji Ivane Djilas ter ob njeni adaptaciji zgodbe o Veveričku posebne sorte in v koreografiji Maše Kagao Knez je ob glasbi Blaža Celarca ter v sinergiji z nastopajočimi soustvarjalci – Mašo Kagao Knez, Blažem Celarcem, Vitom Weisom, Josephom Nzobandoro – Josejem, uprizorjena prisrčna odrska zgodba za najmlajše od 2 do 8 let. Tematika obravnava življenjsko drugačnost, ki nas obkroža in s katero se soočajo tudi otroci s cerebralno paralizo. Pravljico je spisala otroška pisateljica Svetlana Makarovič, da bi nas lahko opomnila, da gibanje ni samo po sebi umevno, kajti včasih se lahko tudi ustavi.

Sen plesne noči v koreografski postavitvi Gregorja Luštka, v izvedbi in soustvarjanju naših znanih plesalcev sodobne plesne scene – Rosane Hribar, Kaje Lorenci, Vite Osojnik, Žige Krajnčana, Gašperja Kunška, Gregorja Luštka – je plesni projekt, ki najprej zavibrira v časovno neopredeljenih odrskih ter kostumskih višavah, ko pa akterji sestopijo na plesna tla in se prelevijo v novodobne čase, se sledi skupini, ki se zabava, tudi skuša zabavati, predvsem pa ruši ustaljene gledališke in plesne okvire.

Plesna oblika flamenka se danes tako kot po svetu tudi pri nas aktualno oblikuje ter združuje s plesno sodobnostjo. Eden teh flamenko plesalcev je Mitja Obed, ki v svoji zadnji predstavi Upogib izpostavlja intimni prostor skupnega bivanja, kjer snuje svoje plesne ideje v duetu s plesalko in pevko Mario Keck ter s Slovaško glasbenico Petro Onderufovo. Soba je prostor njihovega skupnega delovanja, ko Mitja raziskuje nove gibalne oblike ali pa se prepušča čaščenju plesnega telesa.

Ob koncu leta se je tudi Urška Centa ‘vrgla’ v okrilje čustvenih strasti flamenka, ga tudi oplajala s sodobno plesno formo v intimnem solističnem spevu Noches de tabloa ob glasbeniku Ángelu Lópezu de Toru in Vitu Marenčetu.

Tudi plesalka flamenka Anja Mejač je ena tistih, ki flamenko ritme ter korake oplaja v plesnem izrazu in raznovrstnosti umetniških form. V minulem letu se je predstavila s svojo magistrsko nalogo Kamniti čevlji, jo koreografirala ter režirala v slogu plesa in gledališke igre, v duetu z igralcem Vorancem Bohom. Predstava temelji na ritmih in korakih flamenka, vendar je hkrati niansirana tudi v drugih plesnih oblikah, ko Anja poglablja in lušči vzpone ter padce ljubezenskega dueta strasti in želja.

Za posebno presenečenje je poskrbela Katarina Krapež, umetnica cirkuških višav, ki jih je osvajala pred časom v skupini fizičnega gledališča Fourklor, potem pa se odločila za dramsko študijsko pot na AGRFT Univerze Ljubljana. Ob zaključku pa uprizorila svoj gibalno-govorni prvenec, svojo magistrsko predstavo v produkciji AGRFT: Sanje neke ptice: Žareče sence, se tudi poglabljala v govorne oblike ob poeziji pesnika, dramatika ter pisca Gregorja Strniše.
Veliko plesnega dogajanja je bilo na sporedu leta 2017, vsega si niti ni bilo možno ogledati, treba pa je omeniti še kak poseben solistični izliv, ki je zaznamoval plesno vsebino, tudi gradil minulo plesno leto.

Plesalka in koreografinja Centra plesa Maribor, Katarina Barbara Kavčič, je v produkciji PTL prav simpatično izpeljala svoj prvenec SSPJ, koreografijo, ki temelji na plesnem slovarju, ko se kotalijo bele kocke z besedami plesne enciklopedije, plesalka pa jih fluidno gradi in združuje v svojo koreografsko celoto.

Na festivalu Živa 2017 se je zgodila svetovna plesna premiera Solo For Real koreografa Fabia Libertija, v izvedbi našega Jerneja Bizjaka, sicer plesalca in pedagoga mednarodne plesne scene, ki zaigra bremena spominov osamljenega posameznika v svojem lastnem poglobljenem plesnem izrazu. V drugem delu njune predstave, v duetu Don´t, Kiss ter v primežu poljuba zlepljenih ustnic zaplešeta svoj inovativni, tudi še ne videni duet, ko si dve telesi morata pokorno slediti, tudi zdržita skoraj do konca v tem nič kaj prijetnem spoju, ki je lahko v kakem drugem utrinku sila željen.

Veronika Valdés je na Živi, festivalu plesne ustvarjalnosti mladih, znova predstavila svoj plesni projekt Zaklenjeno, kjer subtilno pečati bremena mlade ustvarjalke, ki v dani družbi ne vidi prihodnosti za lastno preživetje.

Urša Rupnik je tudi na zadnjem festivalu Živa prispevala svojo razgibano koreografijo Prehajanja, zasnovano s plesalkami Studia za svobodni ples, kjer se prepletajo posamezniki, združeni v kolektivno celovitost. To je njena tretja koreografija tega leta. Najprej je z režiserjem Matjažem Mrakom soustvarjala kratek eksperimentalni plesno-gibalni film Circulat, ko je skupaj s skupino mladih, s svojimi plesalkami iz Idrije, odkrivala zapuščene hale rudarskega mesta Idrija. V tretji koreografiji in v duetu z Lizo Šimenc sta svoji kratki uspešnici Meduza dodelili prostorno podvodno fantazijo tehnoloških domislic, v plesnem performansu Meduza – zrcalo dvojnosti, ves čas pa odsevali mnogotere obraze (lastne) ženskosti.

To je leto, ko so v Mariboru v njihovi izpostavi JSKD OI praznovali 30 let celovitega plesnega izobraževanja, ki se je organizirano in pospešeno začelo leta 1987, ko je Minka Veselič, poročena Kološa, začela načrtno graditi sodobno plesno bazo, iz katere je izšlo veliko znanih plesnih imen. Na slovesni proslavi na Velikem odru SNG je tekel generacijsko zaokroženi plesni program, s plesom pa začela njihova najmlajša pedagoginja, plesalka in ustvarjalka April Veselko.

Marca 2017 je stekla 8. Gibanica, platforma sodobnega plesa. Selektorji: Angela Glechner, Suzana Koncut, Eddi Nixon so od 44 prijav izbrali devet sodobnih plesnih projektov v glavni – tekmovalni program (Čudovita leta, Družina v času neoliberalne kolere, Fizične manifestacije 2015, IDEAL, Oblike Razdalje, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Neimenovano, Steklena Menažerija, ZRAKA!). Spremljevalni program so tokrat posvetili teoriji in diskusiji o sodobnosti v sodobnem plesu, tudi zaobjeli dve predstavi v času Gibanice od 8. do 11. marca: Predpremiera 17, Tema in variacije SVŠGL – Umetniška plesna gimnazija ter projekt Mateje Bučar: Pol-na-črta. Nova predsednica Društva za sodobni ples Slovenije, Pia Brezavšček, je v svojem pozdravnem govoru oznanila 8. Gibanico za jubilejno, ko se obhaja 90 let slovenske plesne sodobnosti, ki se je začela z Meto Vidmar (1899 –1975), diplomatko šole nemškega plesnega ekspresionizma Mary Wigman, ko je leta 1927 nastopila v ljubljanski Operi s petdelnim plesnim koncertom, predstavo svoje diplomske naloge. Po izbiri gledalcev je zmagovalna plesna predstava Čudovita leta Dagmar Dachauer. Strokovna komisija v sestavi: Kris Nilson, Alja Predan, Mateja Bučar pa je za zmagovalno predstavo 8.Gibanice izbrala Stekleno Menažerijo Matije Ferlina. Tudi tokrat so podelili strokovne nagrade Ksenije Hribar: za življenjsko delo Neji Kos, koreografinji Snježani Premuš, plesalki Tini Valentan, producentki Sabini Potočki, pedagoginji Andreji Kopač, perspektivni koreografinji Kaji Lorenci, perspektivnemu plesalcu Žiganu Krajnčanu, Gašperju Kunšku, za fotografijo Nadi Žgank, Sunčanu Stoneu, posebno nagrado pa je prejela Katja Legin za knjigo/raziskave Dvojnosti-Performer.

Prejšnje leto, 18. marca, je umrla plesalka in koreografinja Trisha Brown (1938–2017). Profesionalna plesna skupina EnKnapGroup pa je 8. junija premierno uprizorila svoje legendarno delo Set and Reset/Ponastavitev v postavitvi Kathleen Fisher, ene pomembnejših članic Trishe Brown Company, ki je spodbujala plesalce EKG k uporabi Trishine metode pri ustvarjanju njenih koreografij. V letu 2017 je EKG, skupina Iztoka Kovača, praznovala svojih prvih deset let delovanja od ustanovitve 2007. V sezoni 2017/18 se bo zgodilo tudi 25 let Zavoda EN-Knap, ki mu je uspelo izpisati bogato ter pestro plesno zgodbo s pomočjo priznanih domačih in mednarodnih ustvarjalcev, ob svojem ustanovitelju ter umetniškem vodji Iztoku Kovaču. V drugem delu junijskega premiernega večera je skupina EKG uspešno in zrelo uprizorila še eno zgodovinsko plesno stvaritev, kultno delo koreografa Josefa Nadja: Canard pekinios/Mračna zveza.

Ja, plesno leto 2017 je bilo obilno, tudi uspešno, pa še naprej tako! Želim vsem srečno plesno leto 2018, saj brez giba ne bi bilo življenja, brez plesa pa tudi ne zaplesanega veselja.

View Gallery 23 Photos