Prelet 8. Gibanice. In praznovanje 90. obletnice sodobnega plesa pri nas.

Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek sta prejela nagrado Gibanice za perspektivna plesalca.

Končala se je 8. Gibanica – Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti, ki je potekala na odrskih prizoriščih Ljubljane od 8. do 11. marca 2017. Na dan slavnostnega odprtja v Muzeju sodobnih umetnosti na Metelkovi je nova predsednica Društva za sodobni ples Slovenije Pia Brezavšček dogodek oznanila kot jubilejni, ker letos obhajamo naših 90 sodobnih plesnih let, ki so se začela s predstavo Mete Vidmar ( 1899–1975) v ljubljanski Operi leta 1927, s petdelnim plesnim koncertom, ki je bil tudi del njene diplomske naloge leta 1929, ko je diplomirala na plesni šoli nemškega ekspresionizma Mary Wigman (1886–1973), leta 1930 pa v Ljubljani odprla tudi prvo (zasebno) plesno šolo. V uvodnem govoru se je predsednica DSPS še posebej dotaknila perečih razmer sodobne plesne umetnosti, ki jo država odlaga na stranski tir, k besedi pa povabila prisotnega ministra za kulturo Toneta Peršaka. Ta se je v svojem pozdravnem nagovoru  dotaknil situacije sodobne plesne umetnosti in povedal, da se je močno zaveda, da je bil še sam kot študent povezan s takratnimi plesalci, in da intenzivno iščejo rešitve, tudi kako bi to zvrst umetnosti po možnosti institucionalizirali. Tretja slavnostna govornica je bila nosilka stanovske nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo Neja Kos, ki se je leta 1977 kot svetovalka za ples zaposlila pri takratni ZKOS, danes JSKD RS, začela strokovno sodelovati s plesnimi društvi, organizirati poletne ter zimske plesne šole najprej v Ljubljani, potem še po Slovenji, tudi zasnovala prvo državno plesno srečanje Dnevi plesa, ki je preraslo v današnji festival Živa, v spodbudo ustvarjalnosti mladih pa je pred 25 leti organizirala prvo tekmovanje mladih ustvarjalcev OPUS 1, plesna miniatura, ki se je letos časovno kar prepletala s terminom 8. Gibanice, tudi podčrtala, da ji tega vsega ne bi uspelo speljati brez sodelavcev, ki so jo podpirali in so skupaj timsko sodelovali.

Neja Kos je prejemnica nagrade Ksenije Hribar.
Selektorji letošnje Gibanice, Angela Glechner, Suzana Koncut in Eddi Nixon, so med 44 prijavami, opremljenimi s posnetki uprizoritev, izbrali devet predstav v glavni, tekmovalni program. Spremljevalni program so v dopoldanskem času posvetili teoriji in diskusiji o sodobnosti v sodobnem plesu, pa še o koreografiji in improvizaciji: Dosje0 (9. marca) je zaobjel historični vpogled, vendar se je vse preveč oziral na 50. in 60. ameriška plesna leta, ko pa je tako plesno improvizacijo kot koreografijo, tudi uporabo objektov ter predmetov teoretično in praktično že veliko poprej obdelal umetnik in teoretik Rudolf von Laban (1879-1958); dejstvo pa je, da se s časom in tehniko spreminjajo tudi scenski elementi. Prihodnji dopoldan je bil v času Dosjeja 0 namenjen predstavam glavnega programa, žal v obliki napisanih in prebranih primerjav ter recenzij. Zadnji dan pa so sodelujoči ob okroglem omizju skušali v sodobni ples umestiti pojem kuratorstvo, vendar zaključka in diskusije v tej smeri ni bilo, saj sodobni plesni umetniki dobro in aktivno sodelujejo s producenti. Občasno opazno nastopi vrzel med teorijo in prakso, pri sodobni plesni umetnosti pa je tovrstno sodelovanje še v fazi razvoja in bi bilo vsekakor dobrodošlo več medsebojnega sodelovanja, tudi konstruktivnega usklajevanja terminologije med praktiki in teoretiki, ki skušajo dojeti plesno umetnost; tu nastopi tudi vprašanje, če si vsi sodelujoči to sploh želijo.
Polna črta koreografinje Mateje Bučar (foto: Nada Žgank)
V okviru spremljevalnega programa sta bila predstavljena še dva projekta; na dan odprtja in še naslednji dan je bil v MSUM instaliran projekt  Mateje Bučar Pol-na-črta / On (the) Line, 10. marca pa uprizorjena še ena repriza letne produkcije: Pred-premiera´17: Tema in variacije, SVŠGL – Umetniške gimnazije za sodobni ples. Predsednica komisije Suzana Koncut je na posnetku svojega nagovora še pred začetkom Gibanice (na novinarski konferenci) dejala, da med prijavami žal ni bilo zaslediti nekaterih vidnih in uveljavljenih umetnikov naše sodobne plesne scene, menila pa, da je prav gotovo vzrok selekcijska praksa minulih let. Že ob selekciji 7. Gibanice se je tehtnica izbora začela nagibati na stran sodobne plesne umetnosti, kar je bilo tudi vidno vodilo pri izboru letošnje edicije. Večino izbranih predstav 8. Gibanice je bilo že predstavljenih na našem portalu: Neimenovano (Žigan Krajnčan & Gašper Kunšek), Morda na videz kdaj kot vsi ljudje (Kaja Lorenzi), Čudovita leta (Dagmar Dachauer), Steklena Menažerija (Matija Ferlin), Oblike Razdalje (Magdalena Reiter).
Delo iz ljubezni (foto: Miha Fras)
Dan po dnevu žena, 9. marca, je bila na sporedu predstava s socialno tematiko Delo iz ljubezni Teje Rebe, odrska družinska saga, ko je žena hkrati umetnica, mati in partnerka, a dan ima le 24 ur, ki teče ob naših sodobnih prekarnih pogojih; v repertoarni knjižici so predstavo zgovorno podnaslovili: ‘Družina v času neoliberalne kolere’. Teja Reba in Leja Jurišič sta na oder postavili svoj novi izvirni performativni duet, sarkastično komedijo seksualne rutine in gospodinjskih opravil, zabavni odrski performans Ideal, v predstavljenem podnaslovu: ‘Na postelji s prijateljico’. Zgodilo se je tudi psihološko raziskovalno delo v popolni temi tako dvorane kot odra, ko se je sedelo 45 minut v temi, za nekoga   prav dobrodošla sproščujoča priložnost po celodnevnem letanju od predstave do predstave. Zgodil se je odrski eksperiment Zraka! po konceptu Janeza Janše, Boštjana Narata, Irene Predan in Irene Tomažin, predvsem slišna, na trenutke tudi vidna izvedba nastopajočih (Irena Predan, Irena Tomažin, Dragana Alfirević, Leja Jurišič, Teja Reba, Jelena Rusjan in Tina Valentan). V predstavi se osredotoča na pojem ‘biti skupaj’, skupaj z gledalci, skupaj v sodobni fragmentirani družbi. In bili smo skupaj v temi, dihali slišno, se ob koncu tudi skupaj usmerili k zaključku Gibanice v Staro Elektrarno / SMEEL, kjer je potekal program objave nagrajencev Gibanice ter podelitev nagrad Ksenije Hribar. Še pred tem se je zgodil zanimiv plesni projekt Snježane Premuš Fizične manifestacije iz leta 2015, ob izvedbi in v sodelovanju s Tino Valentan, Gregorjem Zorcem, Melino Iordannidou in Lizo Šimenc. Na sodobni plesni sceni prevladujejo ženske, tudi če se ozremo nazaj v zgodovino, zato ne čudi, da v Snježanini predstavi prevladujejo ženske, tri plesalke in en moški performer. Koreografinja je osvetlila tudi karakterje nastopajočih po njihovih fizičnih manifestacijah, jih postavila v različne obuvalne in oblačilne okvire. Svobodna po svoji artikulirani govorici telesa je bosonoga in leteča Tina Valentan, tudi lahkotna in vihrava kot veter. Grkinja Melina je bolj premočrtno usmerjena, daje videz delavne ter uspešne ženske strumnih korakov v svojih salonskih čevljih visokih pet. Mlada balerina Liza pa predvsem mladostno dopadljiva v svojem drobljenju na baletnih špicah in v postavitvi iz baleta Chopiniana Mateje Rebolj. Na odru je ves čas tudi on, na trenutke negotov med tremi ženskami, ko pa se opogumi in izkaže svojo moč, se jasno, glasno ter slišno oglasi in dominira nad njimi, tudi v rabi tujega jezika, angleščine.
Izredno presenečenje pa so obiskovalci doživeli ob samem koncu Gibanice, tik pred podelitvijo nagrad, ko sta zaključni večer izvrstno vodila igralca ter gibalca Uroš Kaurun in Vito Weis. Gledišče sta nasmejala do solz s svojo izvirno parodijo na temo Gibanice in izbranih predstav, tudi vsako posebej duhovito osvetlila, prepoznavne odlomke pa še zabavno odplesala, tudi slačenja do kože ni manjkalo.
Nagradi Gibanice sta dve, eno podeli občinstvo za najboljšo predstavo, tisto, ki je dobila njihovo najvišjo povprečno oceno, drugo pa strokovna žirija po svoji izbiri. In tako kot skoraj vsako leto je nagrado gledalcev dobila predstava odlične plesne izvedbe, letos je bil to mladostni avtorski solo Čudovita leta / Wunderbare Jahre Dagmar Dachauer v produkciji Plesnega teatra Ljubljana.
Steklena Menažerija (foto: Nada Žgank)
Strokovna žirija v sestavi Kris Nelson, Alja Predan, Mateja Rebolj je letošnjo nagrado Gibanice dodelila predstavi Steklena Menažerija / The Glass Menangerie Matije Ferlina v produkciji Emanata. Predstava  bo kot zmagovalka Gibanice po izboru strokovne žirije gostovala na festivalu Performa & Platforma v organizaciji Plesne izbe Maribor ter na Festivalu Rdeči revirji, ki ga v Hrastniku organizira Zavod Vitkar. Strokovna žirija je zapisala: "Žirija je svojo odločitev sprejela soglasno. Letošnji nagrajenec je kompleksno, večplastno delo, narejeno z disciplino in brez strahu pred bizarnim. Pokazalo je raznolik in zanimiv gibalni vokabular, veliko ostrine in jasno avtorstvo s samosvojimi in nepozabnimi predstavami vseh plesalcev – fantastičen ansambel. Prefinjeno oblikovanje svetlobe, scene in  glasbe  uokvirjajo gledališko in koreografsko delo, ki raziskuje domišljijo, hkrati pa je trdno zasidrano v realnosti."
Na 6. Gibanici je Društvo za sodobni ples Slovenije prvič podelilo stanovsko nagrado Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. Letošnjo stanovsko nagrado je podelila komisija v sestavi: Mateja Bučar, Petra Tanko, Jasmina Založnik, prejemniki nagrad pa so: za življenjsko delo Neja Kos (že prvega dne), za koreografijo Snježana Premuš, plesalka Tina Valentan, producentka Sabina Potočki, pedagoginja Andreja Kopač, fotografa Nada Žgank in Sunčan Stone, perspektivna koreografinja Kaja Lorenci, perspektivna plesalca Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek. Katja Legin pa je letošnja prejemnica posebne nagrade Ksenije Hribar, in to za knjigo / raziskavo: Dvojnosti – Performer in njegovo delo, kot tudi za svoje plesno-koreografske dosežke v zadnjih letih.
Po podelitvi strokovnih in stanovskih nagrad so si nagrado prislužili tudi zvesti obiskovalci 8. Gibanice, ki so kar polnili dvorane vseh predstav, tudi vse dni vse dogodke po vrsti. In jim je bila znova dodeljena tista dišeča, gibka, strokovno pripravljena in nepogrešljiva gibanica, bolj znana kot prekmurska; na novo plesno Gibanico pa bo treba počakati še dve leti.

View Gallery 5 Photos