Kaj sem si ogledala v iztekajočem se letu 2010 na odrih sodobne plesne scene? Veliko tega in vendar kar je razveseljivo, tudi veliko plesnega; lahko celo rečem, da so za plesno nadgradnjo in v iskanjih novih izrazov poskrbeli že znani in tudi manj znani oziroma mlajši koreografi.
Ime našega koreografa Matjaža Fariča je docela prepoznavno v sodobnih plesnih sferah, pa vendar ime bodočega režiserja Matjaža Fariča se še prebija skozi gledališke odre, ko pa se obe ustvarjalni polji združita v enost plesnega medija, se zgodi koreografija SRH/Zvok na koži. Čeprav je bila premiera ob koncu minulega leta, vendar po ogledu oktobrske ponovitve v Cankarjevem domu postavljam to predstavo še vedno v sam vrh letošnjih plesnih videnj. Zanimivo, da se je tokrat tudi Farič tako kot Edward Clug zapisal meditativni glasbi Milka Lazarja, ki spodbuja v meditaciji in koreografom daje odprte možnosti gibalnega skladanja. In Farič se v svoji koreografiji ob Lazarjevi glasbi hudomušno in elegantno poigra z žensko postavo in njeno zavestjo. Ženski spol do potankosti secira in niansira, seveda ves čas samo z zornega kota moškega pogleda. In še kako bi bilo zanimivo videti nekaj podobnega Srhu v ženski varianti, mogoče se ga loti tudi ena od koreografinj, ki bo znala pa tudi hotela nastaviti moškemu spolu njegovo zrcalno refleksijo. Predstavo je koreograf uspešno snoval z našimi znanimi plesalkami: Rosano Hribar, Kajo Janjič, Manco Krnel, Ano Mrak in Matejo Rebolj.
V Cankarjevem domu so gostovala aktualna imena plesne in baletne sodobnosti. Eno teh je tudi skupina Peeping Tom Bruselj iz Belgije s predstavo 32. RUE VANDENBRANDEN v zasnovi in režiji Gabriela Carriza in Francka Chartiera, ki je vzbudila navdušenje med gledališkimi ustvarjalci, malo manj pa med plesnimi ljubitelji, čeprav se je ples izkazal kot izviren in živ jezik dramske vsebine v docela izdelani dramaturgiji nekega druženja ter v nenavadnem okolju mistične praznine. Tudi mene je navdušila njihova plesna platforma, istočasno pa menim, da je gib v predstavi podrejen scenskemu prikazu za razliko od Faričevega Srha, kjer ples ustvarja in oblikuje sceno ter spodbuja sfere čutenja in razmišljanja.
Podoben vtis sem dobila ob nizanju gibalnih sozvočij koreografske sestavljenke Alonza Kinga iz leta 2009 z naslovom Refrakcija, ki sledi glasbenim konstrukcijam in sintezam Jasona Morana. Sinteze in reciklaže kulturnih različic ter zgodovinskih obdobjih niso le glasbena specifika, se prav lepo in znova obujajo tudi v plesnih sferah. Alonzo King je navdušil s svojo malce starejšo koreografijo RASA iz leta 2006, zaokroženo sintezo modernega gibalnega prepleta in starodavne indijske kulture.
Matjaž Farič pa je v vlogi selektorja letošnjega poletnega plesnega festivala v Murski Soboti, 5.Festival Front@sodobnega plesa, na stežaj odprl vrata ravno plesni fuziji in v Murski Soboti predstavil izredne plesne miniature, kot je kolaž izrekov hrvaškega plesnega dueta Maše Kolar in Zorana Markovića BONET ali APPEL, Eteins PAS – Company Decalage ki se doživlja kot čutni duet kontaktne improvizacije in glasbe na bansuri flavti, ter sila slikovito miniaturno formo Madžara Grorgyea Krisztiana E.SCH.EROTO, mešanico javanske plesne in gledališke tradicije s sodobnimi gibalnimi trendi.
Povsem nenavadno in prav izvirno fuzijo dveh umetniških zvrsti, glasbe in plesa, je snovala Goga Stefanovič Erjavec v svoji plesni predstavi INFINITI ob glasbenih improvizacijah violinistke Inge Ulokine, zvočne terapevtke planetarnih gongov Tjaše Cepuš in vokalistke Jadranke Juras, v odrski sceni in v neposrednem stiku, praktično v duetu s plesalci Plesnega foruma Celje.
Avtorja sta večplastno in plesno zrelo zarezala v probleme družbe, ko zastavljata ali bolj rečeno izluščita vprašanje, koga danes sploh kaj zanima, komu je mar za umetnost, za ples, za obstoj in eksistenco umetnika. Je predstava akcije in reakcije, eksistenčnih napetosti, ki silijo čez rob mogočega in zmožnega.
Rosana Hribar je kmalu zatem in na povabilo Maše Kagao Knez postavila še koreografijo o Mašinih iskanjih lastne identitete: Rojena zunaj svoje vasi. In uspelo ji je na diagonali in v iluziji odra Plesnega teatra Ljubljana obuditi žensko novih notranjih in nič manj gibalnih spoznanj, ko zapušča čas in prostor svoje zahodne civilizacije ter se napoti k odkrivanju svojega drugega jaza, družinskih korenin na afriški celini. To odraščanje in notranje poglabljanje plesalke in žene na diagonali odrske scene vzbudi občutke in da misliti; koreografinja in plesalka afriških plesnih stilov in ritmov Maš Kagao Knez pa se predstavi v novi gibalni strukturi. Vsekakor sta bili tako Rosana kot Maša deležni čestitk, slovenska scena pa nove plesne zamisli in pridobitve.
TAKT Uršule Teržan je spoj plesa, likovnih oblik in glasbe. Umetniško oblikovano sceno je avtor in likovnik Alan Ožbolta potopil v čisto belino, tisto, ki ji sledimo v belih klasičnih baletih in jo uživamo ob prvem snegu – bele so stopnice, oder in kostumi treh ustvarjalk in plesalk: Alene Medich, Marinke Ribič in Lane Stranič. Takt je predstava o umetnosti in estetiki, obenem pa tudi dobro zasnovana slikovita pripoved o treh generacijah, o njihovih nemirih in sožitjih, o njihovem času takta in taktnosti, ki jih vodi in usmerja po prostoru – v življenju.
Izpostavljam tudi koreografije, ki dajejo prednost vsebini in scenski strukturi. Ena teh je nenavadna zgodba o telesnih različicah in telesnih zmožnosti, ki jo izpoveduje Branko Potočan v svoji plesni predstavi Skozi oči dotika skupaj s soustvarjalci in plesalci, kot so Jana Menger, Dušan Teropšič, Sebastjan Starič in glavna protagonistka predstave Mija Pungeršič, študentka arhitekture, ki je rojena z okvaro hrbtenice. Skozi oči dotika je slikovita predstava sožitja in topline človeškega dotika, človeške podpore in pomoči, ko Mija Pungeršič tudi zapleše s pomočjo nastopajočih ob bogatem spektru njihovih plesnih domislic. Tudi prizorišče zapuščaš s prijetnimi in toplimi občutki.
Iz Maribora prihajajo tri mlade koreografinje: Nina Fajdiga, Jasmina Križaj in Tina Valentan, avtorice in izvajalke plesnega projekta SUGAR RUSH, sicer pa diplomantke plesnega študija School New Dance Development v Amsterdamu. Njihovo predstavo se gleda kot sladkost neobstoja ali iluzijo o nekakšnem spominu na čas otroštva. Je mladostna humoreska o sladkosti utopičnega in nikoli doživetega, ki pa je vseeno del vsebinskih zgodb časa. Med drugim se zgodi tudi podoba raja, ki privabi obilico prisrčnega smeha.
Tudi Leja Jurišič in Teja Reba se aktualno in mladostno humorno izpovedujeta v svoji predstavi MED NAMA, ki zrcali vsakdanji dialog med dvema osebama, prijateljicama. Predstava je zabavna in dovolj dobro oblikovana, da gledalca pristno razvedri.
Poučen prispevek o drevesu palmi je predstavila Mateja Bučar na odru Stare mestne elektrarne v Ljubljani: Bila bi palma. Medtem ko se na ekranu vrstijo barviti posnetki palm, se v predstavi spregovori o botaniki in zgodbah, ki krožijo o drevesu palma. Misel, da bi bila lahko palma, skuša avtorica izoblikovati v primerno gibalno strukturo, ki pa ne prinese kaj več kot naivno gibanje v senci palme. Je pa predstava vsekakor zanimiv poskus, kako je možno v odrski strukturi hitro in enciklopedično poučevati.
Na Festivalu plesne ustvarjalnosti mladih Živa 2010 sem uzrla sončni plesni žarek (čeprav v letošnjih zimskih dneh le iluzija, a vendar dobrodošel utrinek, ko sonca že dolgo ni bilo videti), ki je sramežljivo, vendar toplo zasijal v predstavi mladih avtoric in plesalk (P)razno pod mentorskim vodstvom Jane Menger in Sebastijana Horvata, najmlajših diplomantk tujih plesnih akademij SEAD in LABAN: Maje Kalafatić, Jasne Zavodnik, Evin Hadžialjević in Špele Tovornik. Predstava je v svoji upodobitvi tako raznolika, da bi bil naslov Razno pravšnji, in vendar na samem začetku tako prazna, da se res vprašaš, čemu ponovno gledati delo v nastajanju v vadbenih oblačilih in ležerni gibalni drži, potem pa ko se gibalna slika le zapiše v spomin možganskega okvira, pa navdušeno pomisliš, saj to je plesni kod.
Gleda se ponavljajoči koreografski segment, ki se izvaja prazno in ves čas nespremenjeno tako v izrazu kot v plesni izvedbi. Potem pa gibalna baza počasi spreminja svoje okvire z glasbo, kostumsko preobleko, sceno, na koncu pa se še pojavi scenski megleni tuš, ki naj bi ga razpršil ventilator. Torej smo priča nazornemu prikazu, kako ples lahko postane scenska oziroma vizualna atrakcija s pomočjo vseh možnih dodatkov, in ti iz navadnih korakov ob zelo pomembni finančni stimulaciji lahko poustvarijo bleščeči "Ameriški sen". In ker cekinov v taki meri gotovo ni bilo (kar niti ni bistvo, je le primerjava v razmislek), sem ta kreativni pristop k predstavitvi plesne zasnove na odrski sceni označila kot sramežljivi sončni žarek.
Ples je kultura, je umetnost zasnovana v notranjih strukturah človeškega miselnega in čutnega potenciala, ki se izraža v določenem trenutku in v siju virtuoznega telesa. Sestavni del gledališke dramaturgije ali vizualnih scenskih umetnosti postane ples le takrat, ko se ga postavi v odrsko sceno. Žal pa pri nas razumemo plesno umetnost le in samo kot del gledališke scene, saj jo uvrščamo med scenske umetnosti. In kar nekaj časa se je dogajalo (bile so tudi pogumne izjeme), ko so se plesalci pridno spogledovali z odrskim kodom in zanemarjali svoje plesno bistvo. Nič čudnega, ko ples klasificirajo in ocenjujejo ter financirajo tiste sfere, ki dajejo prednost svojemu odrskemu znanju in na koncu koncev tudi svojim športnim hotenjem; saj so družabni plesi postali domena športnikov, folkloro pa smo prepustili društvom … in vse to je ples z veliko začetnico.
Ples je umetniški duh ustvarjalne duše, lahko ga imenujemo balet ali sodobni, moderni, scenski, revijalni ples … enako kot vsaka umetnost, ki ima pri nas že svoje institucije in akademske nadgradnje, ples pa žal ne. Klasični balet in baletno šolanje smo podredili glasbenim in opernim potrebam, sodobni ples pa gledališkim odrom in vizualni scenski umetnosti, ki pa so za ples le dodatne in dobrodošle spodbude ter spoznanja, nikakor pa ne osnovna klasifikacija.
Zato pozdravljam Parado plesa, projekt Barbre Drnač, ki je znala in hoče ples videti kot celoto v vseh njegovih niansah in različicah predstavljanja. In predvidevam, da bo slovenski ples še naprej umetnost nomadov, ki se selijo iz prostora v prostor, ki iščejo svojo celostno podobo in milo pričakujejo, da se jih zazna in za njih zavzame ter jim dodeli njihov kotiček in košček tako finančni kot pri podelitvi obličij ali nagrad, prostorski, pedagoški in tudi akademski.
