Prihodnjo sredo zvečer se obeta nadvse zanimiva predstava z naslovom Boginje/Deblas. Zanimiva zato, ker so se združile tri med seboj različne ustvarjalke. Plesalka flamenka Urška Centa, glasbenica in vokalistka Katja Šulc ter avdiovizualna umetnica in režiserka Kukla. V predstavi sodelujejo še komponist in basist Robert Jukič ter zasedba domačih in tujih plesalcev ter glasbenikov iz raznolikih ustvarjalnih okolij. V predstavi raziskujejo skupne prostore, ki jih tvorita svetova Romov iz Andaluzije in Balkana, in jih s prenosom na sodobni čas in moderno, zahodnjaško okolje spajajo s sodobnim plesom in jazz glasbo. Ustvarjalni proces za predstavo je ženski del ekipe začel na umetniški rezidenci v Cádizu, kjer so vsak dan ustvarjale v studiih Centro flamenco La Merced.
Koncept in režija sta Urškino delo, ki je takole strnila svoja razmišljanja: "Februarja 2018 sem, tako kot to počnem že od svojega štirinajstega leta, znova obiskala festival flamenka v mestu Jerez de la Frontera, kjer se poleg navdušenega mednarodnega občinstva zbirajo pomembni umetniki, producenti in direktorji drugih umetniških festivalov po svetu. Festival de Jerez je zame izjemnega pomena, saj sem tam prvič doživela flamenko v svojem avtohtonem okolju, hkrati pa je bil vse do selitve v Španijo leta 2014 prizorišče, kjer sem videla veliko večino vseh flamenko predstav do tedaj. Izbira festivalskega programa vsako leto preseneča, saj pri njej že skoraj tradicionalno prihaja do precejšnjih odklonov od programa preteklega leta, zato so vanj usmerjene vse oči stroke in laikov. Nihanje od zavezanosti tradiciji do popolne nekonvencionalnosti in spajanja nepričakovanih umetniških zvrsti se kljub vsakoletnim nestrpnostim in kritikam s strani lokalnega prebivalstva, ki se trudi, da zaščiti Jerez kot zibko flamenka, izkaže kot nekaj izjemno pozitivnega. Na občinstvo namreč učinkuje kot postopno rušenje med idealnima ‘prav’ in ‘narobe’ in grajenje mostu med preteklim, aktualnim in tistim, kar še prihaja. Festival me je na nek način oblikoval in vplival na moj sistem vrednotenja flamenka. Jerez mi predstavlja točko brezčasnosti, kamor se lahko zatečeš v raj idealizirane preteklosti, zavezane stilski čistosti in skoraj religioznemu odnosu do prednikov in njihovega dela, do katerega je kot tujec treba dostopati izjemno previdno in spoštljivo. Hkrati podpira in prenaša tudi inovacije, ponuja odskočno desko za sanje, nove umetniške predloge, razmišljanja in medkulturnost. Grajenje iz korenin in vračanje k esenci flamenka je zame morda prav po zaslugi Jereza temeljna stopnica na ustvarjalni poti, navzgor ter stran od njegovih okvirjev pa me vlečeta radovednost in želja po raziskovanju prostorov, ki si jih flamenko deli z drugimi umetniškimi zvrstmi in obratno. Flamenko je tako ples, kot je glasba, zato se trenutno gibljem med prostori sodobnega plesa, jazzom, etno glasbo in drugimi občasnimi izzivi drugih zvrsti. Medkulturnost in univerzalnost kakršne koli uprizoritvene umetnosti je zame v tem trenutku ustvarjalno vodilo, ki se je brez dvoma razvilo kot posledica življenja v tujini, občutka nepripadnosti določeni skupini, sledenje instinktu povezovanja in spajanja lepega izven okvirjev in spon, ki jih določa posamezna zvrst. Letos sem se po obisku festivala odpravila do glavnega mesta regije, belega obmorskega mesta Cádiz. Tam sem obiskala Centro Flamenco La Merced, podporni center za razvoj flamenka, ki šteje z manjšimi in večjimi dvoranami ter odrom, kjer potekajo delavnice, vaje in seminarji, prirejajo celo svoj festival. Tako urejenega in modernega centra flamenka, ki je poleg vsega popolnoma financiran z javnimi sredstvi, v Španiji še nisem videla, zato sem prišla na ogled in se pozanimala o njegovem delovanju.
Ker tujci redko zaidejo k njim, je k meni iz golega zanimanja pristopila direktorica centra, s katero sva se takoj ujeli in omenila sem ji, da delam predstavo, ki črpa iz romskega sveta Andaluzije in Balkana. Ideja o predstavi se ji je zdela zanimiva, zato mi je predlagala, da ustvarjanje predstave pripeljemo k njim. Prostori so bili kot nalašč za naše potrebe, poleg tega pa moje soustvarjalke prej niso imele priložnosti dobro spoznati flamenka in Andaluzije, zato smo se odločila, da kreativni proces začnemo tam. Na rezidenco smo se odpravila samo dekleta, sprva soavtorica koncepta in glasbe v predstavi Deblas/Boginje, Katja Šulc, ter plesalki in sokoreografinji Tina Habun in Anamaria Bagarić. Vsako jutro do dveh smo vadile v dvoranah in ob popoldnevih debatirale o ustvarjalnem procesu, gledale posnetke, vpijale utrip mesta, raziskovale zgodovino, obiskovale rojstna mesta pomembnih ustvarjalcev flamenka, opazovale dogajanje okrog nas in spoznavale ‘lamenkose’. Ob večerih smo si nekajkrat ogledale predstave v tradicionalnemu ‘tablau’, znanemu prizorišču La Perla de Cádiz, kjer se zbirajo meščani in Španci, ki so poznavalci in ljubitelji flamenka, ali pa smo iskale druge priložnosti za spoznavanje andaluzijske kulture.
Po slabem tednu se nam je pridružila tudi soavtorica glasbe, koncepta in vizualij, Kukla, s katero smo za nekaj dni odpotovale v majhno vas zraven mesta Vejer de la Frontera, kjer smo ustvarjalni proces nadaljevale v mirni, z naravo in gosmi obdani podeželski hiši z veliko plesno dvorano. Po vrnitvi v Cádiz sva se s Katjo udeležili še plesno-glasbenih delavnic flamenka, sodelovale pa smo tudi v drugih aktivnostih znotraj centra La Merced in obiskale okoliške kraje, ki so znani po pevcih, plesalcih in kitaristih, ki so razvili flamenko in katerih zapuščina je za razumevanje tega, kaj flamenko sploh je, zelo pomembna. Potovanje smo zaključile s tridnevnim obiskom Jereza de la Frontera, kjer zaradi hudega vročinskega vala nismo mogle aktivno vaditi, zato pa smo čas izkoristile za pridobivanje foto in video materiala za predstavo. Ustvarjanje se je nato nadaljevalo v Ljubljani, kjer so vanj vstopili tudi glasbeniki in drugi pomembni kreatorji.
Rezidenca je bila za vse nas zelo intenzivna izkušnja, saj smo bile dva tedna neločljive in primorane sobivati kot skupina, hkrati pa je bilo potovanje za Anamario, Tino in Kuklo kulturni šok, saj nikoli prej niso bile v Španiji, sploh pa v Andaluziji, kjer sem se trudila, da jo doživijo v svoji čimbolj čisti obliki in ne kot turistke. Opazile smo, da smo med celotno rezidenco nekako ‘štrlele ven’, saj smo bile vedno ene redkih tujk, ki so se gibale po flamenko sceni, in energijo, ki seva iz tistih najbolj purističnih domačinov, je bilo težko prezreti. Nestrpnost smo zaradi svojega nešpanskega videza doživele vse, klimaks pa je dosegel dogodek v Jerezu, kjer smo bile v lokalu tarča verbalnega napada neke skupine mladih, ki so nas videli kot preveč provokativne, sproščene, lepe in zato tudi moteče. Ni prvič, da se mi je v Andaluziji pripetilo kaj takega, in znova se je ponovilo ravno v trenutku, ko smo debatirale o položaju andaluzijske romske ženske v njihovi kulturi. Bile smo pretresene in dogodek je vsekakor dal nov zagon za kopanje po tematiki in razmislek o dvojnosti odnosa, ki ga gojijo do žensk.
Naša predstava kritizira kulturo sramotenja, rezanja kril in omejevanja ljudi zaradi spola, in v stiku s svetom Balkana je tematika dobila še več virov za črpanje materiala iz kulturnih vzorcev. Idejni zametek za bistvo, ki ga v sebi nosi predstava Deblas/Boginje, premlevam v sebi že dolgo časa in izhaja ravno iz mojega osebnega občutka, kaj zares pomeni biti neromska in nešpanska ženska, ki se znotraj Španije ukvarja s flamenkom in ga prenaša v neko tuje, netipično okolje. Podcenjevanje tujcev v profesionalnem smislu je žal realnost, s katero sem se srečevala od prvega trenutka, ko sem prišla v Španijo. Flamenko je za mnoge še danes folklora, stvar rase in družine, nekaj, v kar se rodiš in česar se ne da priučiti. Tako je Andaluzija kljub svoji pestri zgodovini, polni mešanja narodov in etničnih skupin, okolje, ki je marsikdaj nestrpno in nesprejemajoče in kjer so spremembe problem, na katerega se ljudje odzivajo z agresijo. Zavezanost tradiciji in veri, romantiziranje, temperament, fatalizem, skoraj brutalne družbene norme in pričakovanja so točke, kjer se svet andaluzijskih Romov sreča s svetom Romov na Balkanu, in to je to, kar zanima Deblas/Boginje."
Po prebranem nas res čaka posebna predstava, in sicer 3. oktobra ob 20.00 v Kinu Šiška.
