Dogodek je bil prerez skozi skoraj dvajsetletno ustvarjanje Iztoka Kovača in triletno delovanje stalne sodobne plesne skupine EKG (En-Knap Group). Večer je bil zasnovan pestro, kot kombinacija videa z odlomki iz Podgorškovih plesnih filmov oziroma iz Kovačevih del (Struna in želo, Vrtoglavi ptič, Dom svobode) in nekaterih drugih predstav (Ukrep Sebastijana Horvata in Ukaz Matjaža Fariča), s posnetki naključnih mimoidočih, ki so (ali niso) odgovarjali na vprašanje "Kaj je sodobni ples?". Na ekranu so se občasno pojavljali še kratki napisi – razmisleki o plesu, kot ga razumejo avtor in soustvarjalci, na odru pa v živo plesalci, ki so se domiselno (prosto po Vandekeybusu) skozi goste lamele zaslona "luščili" naravnost v realni prostor kot podaljšek videa, kot zrcaljenje posnetega giba ali kot njegov kontrapunkt. Plesno gradivo je bila lepljenka odlomkov iz preteklih uprizoritev. Prijetne in zabavne so bile besedne intervencije zgovornega igralca Mihe Brajnika v slogu TV voditelja, na trenutke tudi stand-up komika, ki je obenem pokazal dovolj plesne razgibanosti, da se je tu in tam pridružil plesalcem. Posrečen je bil denimo sočasni duet plesalca in plesalke ter visokoraslega plesalca Lukea z Miho, pri čemer so vsi štirje med plesom podirali odrsko iluzijo s komentarji in navodili: "… aha, raznožka, in še ena, pa okrog, ej, Miha, pazi na špičke, podržka, aaaa, Luke, daj me dol!"
Z vstopom koreografa Iztoka Kovača in plesalcev kot demonstratorjev ter razlagalcev se je začel zanimiv prikaz njihovega načina ustvarjanja. Gre za uporabo naključja kot osnovnega Kovačevega kompozicijskega načela, ki ga je poimenoval metoda 3Q.
Koreograf je razmišljal tudi o značilnostih moškega in ženskega gibanja. Duhovit in domiseln je bil postavljaški fantovski trio na, pod, ob in okrog klopi (odlomek iz koreogrfije Matjaža Fariča Ukaz), ki so ga nato še enkrat izvedli v zasedbi dveh plesalk in plesalca. Kljub enaki gibalni zgradbi so se sprostile drugačne energije in rodila se je nova plesna zgodba.
Motiv ptiča spremlja Kovača že od začetkov njegovega plesnega ustvarjanja v devetdesetih letih minulega stoletja. Najprej je bil to sokol, ki mu je z vrtenjem rok ustvaril krila, da je lahko poletel, v filmu Vrtoglavi ptič se je noro povzpel na najvišji industrijski dimnik v Trbovljah in lovil ravnotežje na njegovem robu, trenutke dvoma in bojazni, da ne bo mogel uresničiti svojih sanj pa je prelil v ponavljajoči se motiv smešno-žalostnega, grotesknega ptiča, ki z razširjenimi krili koraca med kurami po dvorišču, ker ne zna, ne more ali si ne upa poleteti. Toda Iztok Kovač je v svoji uspešni, tudi mednarodni karieri velik del sanj že uresničil, tudi po zaslugi svojih odličnih plesalcev, ki jih je voditelj Miha to pot predstavil na odru še zasebno, a tudi v vsakdanjem življenju povsem prežetih s plesom, ki ga živijo.
Uresničene sanje so tudi prenovljeni ljubljanski kulturni center Španski borci, kjer direktor Iztok Kovač z ekipo oblikuje in izvaja različne kulturne programe, predvsem pa skrbi za to, da se v tej plesu prijazni hiši z velikim odrom, vadbeno dvorano z manjšim odrom, s prostori za druženje in z nastajajočo plesno medioteko, namenjeno študiju, dogaja veliko dobrega plesa.
Plesni slog Iztoka Kovača in skupine En.Knap je prepoznaven po dinamičnosti, čistem, tekočem in hkrati ostrem gibanju ter strukturi, katere racionalno podlago smo spoznali ob prikazu metode 3Q, ki jo koreograf prakticira že od leta 1993. Gre za njegovo verzijo enega od postopkov postmodernega plesa, kakršne je v 50., 60., in 70-ih letih minulega stoletja razvijal ameriški plesalec in koreograf Merce Cunningham, da bi prekinil z ekspresionizmom pionirjev evropskega in ameriškega modernega plesa. Ples je želel osvoboditi od "pomenov", pripovednosti, simbolizma in osebne (čustveno nabite) izraznosti ter usmeriti pozornost na "gib kot tak", ki je sam po sebi izrazen zaradi njemu lastnih energij in kvalitet, na gib brez intencij in vsiljenih interpretacij torej. Tako je skušal pasivnega gledalca prebuditi in mu omogočiti, da svobodno izbira, kaj bo na odru gledal, kaj poslušal in kako dojemal. Cunningham je zato uporabljal povsem "neosebne" postopke, med njimi tudi naključje (določanje razporeditve gibalnih enot oziroma sekvenc s pomočjo metanja kovancev, kocke, kitajskega I-Činga oziroma Knjige premen …).
Ob tem bežnem pogledu v zgodovino sodobnega plesa se mi je utrnilo nekaj kritičnih misli okrog dolgoletnega Kovačevega piljenja metode 3Q. Res jo je razdelal skoraj do popolnosti, plesalci so se vrhunsko specializirali za določen tip gibanja, za "timsko igro" in za ustvarjalno poigravanje z naključjem, vendar se zdi, da si postajajo koreografije z leti čedalje bolj podobne in da je zavestno oblikovanje prostora potisnjeno v ozadje. Prav Cunninghamova nova koncepcija prostora, ki se odmika od klasične "bonboniere" s privilegiranimi, točno določenimi fiksnimi točkami in zagovarja enakovrednost vseh točk v prostoru, je eden od temeljnih označevalcev sodobnega in postmodernega plesa. Pri Kovaču (in še pri marsikaterem našem koreografu) pa je dogajanje precej frontalno, nekako plosko; tudi kadar gre v globino, uporablja le nekaj standardnih talnih vzorcev. Šele delo s prostorom kot s partnerjem, oblikovanje individualnega giba v prepletu z bogato prostorsko kompozicijo ponuja možnosti za celovit razcvet gibalno-prostorske fantazije ter inovativnosti.
Ponujajo se zanimive vzporednice denimo s teorijo polja ameriškega psihologa Kurta Lewina (1935), po kateri so vsi psihološki pojavi funkcija življenjskega prostora, ki je v interakciji med posameznikom in okoljem v konkretni situaciji. Gre torej za soodnosnost med osebo (osebami) in okoljem. Četudi v abstrahiranih plesnih oblikah in v "umetnem" plesnem ambientu naj bi bilo gibanje vendarle motivirano in logično razporejeno v prostoru (privlačnost, odbojnost osebe ali predmeta, približevanje, izogibanje, vstopanje in zapuščanje situacije, nihanje, ambivalentnost, konfliktnost, neodločnost, odločitev …). Zdi se, da bi odvrnitev od pristopa, ki ga v svoji dodelanosti pravzaprav že omejuje, ter preusmeritev pogleda drugam utegnili Kovaču odpreti nove možnosti in drugačna izhodišča ter s tem spodbuditi ponoven vzlet vrtoglavega ptiča, ki so mu na voljo še vsa doslej neodkrita prostranstva.
