Naša recenzentka, ki je bila tako kot plesni ustvarjalci na začasnem dopustu, znova v akciji!
Po dolgih treh mesecih (od 15. 2. do skoraj majskega zaključka) vladavine nevidnega virusa korona covid-19, ki sta mu sledila tako cestna tihota kot kulturni molk, so se končno le odprle tudi duri umetniških hramov, in to ne naenkrat, ampak postopoma, predvsem počasneje, kot si je lahko mestni vrvež znova utiral predvirusne frekvence.
In so prvi koreografirani koraki stekli že 28. maja po še ne povsem zasedenih mestnih površinah Ljubljane v produkciji društva Dum, po ideji in v koreografiji Mateje Bučar v sodelovanju s Katjo Legin in Natašo Živković. Naši uveljavljeni plesalki in koreografinji nista privabljali pogledov le kot plesalki, temveč tudi kot prvi turistki post sindroma covida-19 oziroma po času vsesplošne preventivne karantene, ki je sočasno vladala tako v naši državi kot na globalni zemeljski ravni.
Turistični plesni pohod, poimenovan: Dvojina − Javna površina sta Katja in Nataša začeli zadnjega majskega četrtka ob 12., nato še ob 13. uri na Trgu republike, obnovili pa še v petek, 29., in v nedeljo, 31., tudi na Kongresnem trgu. Nato so sledili še junijski plesni obhodi 8., 10., 11., in 12. ob enakih opoldanskih terminih tako na Trgu republike kot na Kongresnem trgu, pa še na Ajdovščini in po Cankarjevi cesti. Junijsko vreme zvedavemu turističnemu duetu ni bilo ravno naklonjeno, saj je bil dež že kar vsakodnevna nadloga, vendar pa je zadnji obhod pred poletjem (12. 6.) le obsijalo sonce, ko sem lahko z užitkom sledila duetu tega javnega plesnega popotovanja po Cankarjevi cesti in na že zagrajenem ter praznem Trgu republike.
Dve elegantni ‘turistki’ v vpadljivi rdeči opravi (jakni, kapi, superge) istovetni z barvnim tonom svojih premičnih potovalk sta svoji potovalki vozili za seboj, tudi pred seboj in se z njima tekoče usklajevali ter si nakazovali pot. V dominantni, prefinjeni drži hitrih korakov sta sila usklajeno hiteli proti Narodni galeriji, kjer sta obstali, pogled usmerili na stavbo in z iztegnjeno roko ter izpostavljenim kazalcem kazali na to mestno znamenitost; in teh gotovo ne manjka vzdolž Cankarjeve. Zaustavili se tudi pri ljubljanski Operi, ko sta potovalki služili kot naslon za oddih ali v spomin na določeno vadbeno asociacijo ob baletnem drogu, linije njunih telesnih premikov pa dorečene ter primerno iztegnjene, prelomljene, celo valovite in zaokrožene.
Naslednje prizorišče dveh, s kulturo zasvojenih plesnih turistk, je bila Moderna galerija, ki je nudila široko površino, dobrodošlo za kak obratni vrtljaj ali telesni nihaj, tudi za različne postavitve, ki so privlačile poglede ter mimoidoče fotografe. Starejša gospa je na glas komentirala, da gotovo uprizarjata reklamo za ‘nobl’ potovalke.
Njun pohod s Cankarjeve se je nato ob enih začel še na Trgu republike, kjer sta si na položeni površini potovalk vzeli še nekaj trenutkov za potreben oddih, tudi se zazrli v neznano na prvi (zagrajeni) polovici trga, potem pa se napotili še na drugo stran trga (ko je prehod bil še odprt) proti mogočni stavbi NLB in Cankarjevega doma.
Zanimalo me je, kdaj jima je bilo lažje, na manj obljudenih majskih pohodih ali tokrat ob vsem vrvežu na Cankarjevi. Dejali sta, da sta na začetku imeli več stika z ljudmi, s tistimi, ki sta jih srečali, saj sta jih tudi lažje neposredno nagovorili, kot na obljudeni cesti, ko ljudje množično hitijo in ju niti ne opazijo. V Dumu so se odločili za plesni javni izhod z duetom, kajti v njihovih prostorih je ravno dovolj prostora za pripravo dveh plesalk ob zahtevani covid razdalji.
Projekt Dvojina − Javna površina je Dum postavil v okviru svoje serije Dancers Without Answers, kjer skušajo slediti nenavadnem času, v katerem smo se letošnjo pomlad kar nepričakovano znašli, kot so zapisali: “In v njem ujeti pogled, dva izgubljena potovalca z rdečimi potovalkami.”
Koreografija turistično atraktivnega dueta na javni mestni površini, Dvojina − Javna površina, je bila vsekakor opazna, seveda če si imel čas, da lahko sploh kaj opaziš, v javni prostor pa je kar vdihnila dobrodošlo svežino, pa še kak kanček optimizma, ki ga je vsekakor dopolnjeval tudi topel sončen dan.
Prvo odprto odrsko prizorišče je bilo uprizorjeno 27. 5. na dvorišču Gledališča Glej ob njihovi 50-letnici delovanja, ko so ob tej priložnosti odprli še razstavo na Krakovskem nasipu v soorganizaciji s Slovenskim gledališkim inštitutom. Za prvo srečanje s svojimi obiskovalci so izbrali aktualno gledališko tematiko: Izginjajoči gledališki poklici, ki ji septembra sledi že naslednja: Družbeno angažirana gledališča in oktobra: Skupnost deluje! Sodobni pristopi v gledališču.
Moderator tega otvoritvenega srečanju (post covid-19) je bil Jure Novak, gledališki režiser in član umetniškega sveta Gledališča Glej, sogovorniki pa predstavniki izginjajočih ali žal kar že zapostavljenih gledaliških poklicev: Jera Ivanc, dramaturginja; Urša Vidic, scenografinja; Andrej Hajdinjak, oblikovalec svetlobe; Leja Jurišič, koreografinja, in Mateja Fajt, kostumografinja. S svojimi prispevki so zarezali v težave, s katerimi se zadnjih deset let srečujejo na polju uprizoritvenih umetnosti, ko se zavoljo težjih pogojev in finančnih težav zapostavljajo določeni gledališki poklici, kar posledično prispeva k vidnemu nižaju uprizoritvene umetniške kakovosti. Vsi prisotni sogovorniki so menili, da njihova avtorska dela niso primerno vrednotena, ne le finančno, ampak tudi izvedbeno, ko se niža kakovost predpisanih ter uporabljenih materialov, tudi jim načrtovani termini ne dajo možnosti za dovolj kakovostno pripravo ter izvedbo; saj so največkrat postavljeni pred zadnje dejanje možnega delovanja in izvedbe. Koreografinja Leja Jurišič se je odločila, da v gledaliških uprizoritvah ne nastopa več kot koreografinja, ampak le še kot svetovalka za gib, in to ravno zavoljo vrednotenja ter upoštevanja avtorskega dela koreografa, ko v vlogi svetovalke ne nosi več dokončne odgovornosti za kakovost izvedbe. Perečo tematiko so primerjali še s stanjem uprizoritvenih umetnosti izven naših meja, tudi so iskali možne premike k izboljšanju sedanjega stanja tako doma kot na področju EU v teh prihajajočih, povsem negotovih časih.
Že težko pričakovani trenutek vstopa v hram plesne umetnosti se je uresničil v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana 9. 6. ob uprizoritvi njihove lanske premiere (7. 6. 2019) Poklon v avtorski izvedbi plesalke, koreografinje in pedagoginje Tanje Zgonc, ki jo je posvetila v zahvalo vsem, ki so z njo ustvarjali, sodelovali in ji sledili na njeni bogati ustvarjalni poti, ki jo je več kot trideset let gradila na buto plesni tradiciji. Tudi je njen plesni Poklon bil posvečen mnogokratniku števila trideset, kajti obhajala je obenem še 60 (2 x 30) let japonskega buto plesnega stila, tudi je predstava zasnovana na času 30 minut, dana pa na ogled 30 gledalcem. In kot je bilo rečeno, da po covid virusu ne bo več tako, kot je bilo, so morali še odstopiti od števila 30, ko so število gledalcev prilagajali zahtevani ter varni medsebojni razdalji, kar je navzočnost obiskovalcev več kot prepolovilo: sicer pa število obiskovalcev ni nikakor motilo ob ponovnem umetniškem doživetju ter srečanju z veličastnim plesnim Poklonom Tanje Zgonc.
