Plesno dramski projekt zakoncev Rynia preseneča. A zahteva ostrino pogleda!

Na programu abonmaja Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica je svoj prostor našla tudi plesna predstava M&N ON/A, katere premiera je bila 16. novembra 2017. To je že tretja plesna predstava, ki je nastala v koprodukciji SNG Nova Gorica in sledi po dveh odmevnih celovečernih uprizoritvah koreografskega ter plesnega tandema, Michala Rynie in Nastje Bremec Rynie,: Urbane zgodbe – Soba z razgledom in Kravata (2014) ter Zarota tišine (2016). Koreografa sta mednarodno prepoznaven plesni ter ustvarjalni duet, sta ustanovitelja plesne skupine MN Dance Company ter razvijata in gradita svoj originalni plesni slog.

Zasnovala sta koncept ter izbrala besedila skupaj z Majo Nemec in Ano Kržišnik Blažca, slednja je tudi dramaturginja projekta. Izkazala pa sta se še kot zanimiva oblikovalca kostumov, prijaznih plesalcem, skupaj z Ano Špacapan, vsi trije so zapisani še pri scenski postavitvi. ON/A je dramsko zasnovan plesni projekt, kjer so slišne tudi besede parafraziranih besedil znanih avtorjev: Bertolt Brecht, Franz Kafka, John  O´Donohue, Platon, Rumi, Dane Zajc, Visoka pesem. V izpostavljenih besedilih odzvanjajo življenjske resnice, slišne želje osamljenega posameznika, ki očitno vseskozi hrepeni po srečanju z onim drugim, tistim, ki bi izpopolnil njegovo nepopolnost; v predstavi se meri na  ženske, ki se naslanjajo na moške, in nasprotno, na moške, ki iščejo podporo žensk. Avtorja se vidno poglabljata v dramske vode človeškega obstoja ter bivanja, v filozofijo rojstva in reinkarnacije oziroma časa, " ko so nas bogovi nekoč davno razcepili na dvoje, in da od takrat neustavljivo iščemo svojo drugo polovico", iščemo pravzaprav svojo komplementarno dušico, družico, v obliki ljubezenskega ideala, "ko bosta tisti drugi On ali Ona oživela zunaj in znotraj nas, se z nami združila" (gledališki list); citat pa konča z mislijo, da potem morda ugotovimo, da bolj kot to, da nas kdo ljubi, potrebujemo, da nekoga ljubimo.

Projekt ON/A se začne v megli nebeških višin, na sredi odra sta postavljeni dve telesi in vidne štiri človeške okončine, migetanja telesnih lovk ( rok in nog), ki na nek način spominjajo na meduze velikanke, ko se ples rok in nog širi naokrog, združuje ter razdružuje v fluidni eleganci, ko se telesi prevračata, drugo drugega dvigujeta ter podpirata v estetiki poz in se izriše vzvišena lirika, dovolj zgovorna plesna zasnova dveh v enem. V objemu njune celovitosti se ona sprašuje, kje je, on pa odgovarja, da sta eno štirih nog in štirih rok ter dveh obrazov.

Nato sledi razdružitev ali usodni dan, usodni čas, ko iščeta en drugega po vesoljnih omejitvah, med panoji in zrcali, v sceni, ki ob zaključku  izpostavi zamejitve onih na oni strani, ko njih obrazi postanejo prosojno vidni, njo in njega pa v novi prostorski osvetlitvi. Pred tem pa žal teče stereotipno iskanje med svetlečimi in pravokotnimi zamejitvami, ki se v časovni razpotegnjenosti gibajo skupaj z iskalcema, kar bi bilo moč veliko bolje izpisati v prefinjeni jasnini njune plesne zanesenosti, izraznosti, kar se na koncu le zaiskri v plesnem duetu ob njunem ponovnem srečanju, ko se končno najdeta. 

Potem sledi na odru velika preobrazba, zgodi se ples v objemu žive rokerske izvedbe glasbenikov Viprestone, tudi sicer teče glasba v izvedbi Diaphane, Viperstone, ob jasno oblikovanem zvoku Mateja Čelika in v oblikovanju svetlobnih simulacij Sama Oblokarja. Predhodnemu zamegljenemu iskanju torej sledi udor pompozne mladosti, razsvetljeni prostor mladih ter zaljubljenih, čas fantovščine in dekliščine, se tudi sledi beli poroki, ko se čez ramo z velikimi željami vrže prelepi nevestin šopek; očitno je živi spomin na njuno nedavno letošnjo poroko. V tej sceni se zabava, pleše, pač mladostno pretirava prav do zadnjih moči, je preprosta poslikava realnosti, vendar dovolj zgovorna, tudi obilna v  prelivanju gibkih moči ter občutkov. Kot bi statistika posegla v čas, se zgodi prelom, standardni izbruh škodoželjnosti, ljubosumja, ko pride do prepira med prijatelji.

Poročni obred se sicer konča, nastopi pa pot dveh prispodob osamelosti, ko sta eden ob drugemu in nikoli več skupna celota. V tem delu se nepričakovano izpostavi padec, je scena odprte odrske globeli, v kateri nevesta in svati izginevajo, ko nevesta še pred svojim prostim padom na samem robu odprtine izreče, da se hoče znova roditi, vendar kot celota, zatem pa izgine v neznano. Naslednje dejanje že ukaže na čar gledališke iluzije, kjer ne vladata ne dimenzija časa in ne prostora, ko se skupina na novo obudi, tudi na novo prileze iz nevidne globine v novih prelestnih kostumih, ki poudarijo plesno specifiko nastopajočih, koreografiji pa dodajo novi polet v skladnosti oblik ter v simpatični izvedbi izvrstnih plesalcev: Nastja Bremec Rynia, Michal Rynia, Tjaša Bucik, Giordano Orchi, Hanna Rockner, Maria Pia Taggio, Jan Valentinčič. Na odru poleg žive glasbe nastopita tudi igralca (ženin in nevesta) Jure Kopušar in Maja Nemec.

Plesno dramski projekt ON/A – S/HE prijetno preseneča, vendar pa zahteva ostrino pogleda ter dovolj izkustvenega znanja ob preoblikovanju abstraktne gibalne forme v konkretno zasnovo dramske besede, ob zlitju dveh različnih odrskih oblik, kar pa je nekoliko umanjkalo v določenih postavitvah te uprizoritve, še posebej izraženo v sceni, ko se nevesta giblje leže, drsi po odru in izgovarja poglobljeno besedilo življenjskih misli, ki pa žal izzveni prazno in nedoživeto, verjetno zaradi nenavadnega položaja ali pa ker se ni pristneje posvečalo zaokroženi obliki nakazanega, vendar pomembnega scenskega detajla; kar zahteva režijske izkušnje ali t. i. strokovno ‘tretje oko’, da bi koreografija kljub dramskim vložkom lahko docela celovito tekla. 

Plesno dramski projekt ON/A je kljub danim pripombam več kot dobrodošel tako na plesni kot gledališki sceni, je sveže zasnovana umetniška pripoved, ki se poglablja v čas, ki nas obkroža, tudi jasno oblikuje odnose, ki jih ta isti čas izničuje; ko širi obzorja in iskri življenjske vpoglede.
Gledalci so napolnili dvorano, tudi z navdušenjem nagradili plesno izpoved svojih dveh someščanov, v nadaljevanju pogovorov izven dvorane pa se še navduševali nad  tem ali onim detajlom in splošnim dogajanjem na sceni. Ti pogovori so jasno ukazali, kako si gledališko občinstvo želi tudi drugačnih umetniških form, ne le gledališke ali glasbene scene, ki se ji naša gledališča vse bolj odpirajo, ampak tudi plesnih oblik žive likovne abstrakcije v odličnosti profesionalnih izvedb, kar tudi je dramsko plesna uprizoritev ON/A v produkciji M&N in koprodukciji SNG Nova Gorica.

View Gallery 8 Photos