Plesniva simfonija in bedni vsakdanjik

Jasno Zavodnik smo lahko srečevali in jo srečujemo kot plesalko ter ustvarjalko v skupnih predstavah z njenimi akademskimi kolegicami in diplomantkami plesne akademije SEAD, Špelo Tovornik in Majo Kalafatić, tudi kot baletno učiteljico in koreografinjo. V Plesnem teatru Ljubljana je bila 6. decembra 2012 premierno uprizorjena njena tridesetminutna koreografska stvaritev Plesnitev, prva repriza pa je bila na sporedu še  8. decembra lani. Naslov Plesna poezija, Plesnitev avtorica pesniško naznani v zapisu gledališkega lista: "Plesniva simfonija je brezkončna koreografija vzvišenega in izrojenega, odnosi v svoji bednosti, ki postanejo lepi zaradi nje – koreografije vsakdanjega …" Kot je mogoče razumeti, avtorica svojo koreografijo predstavlja kot (plesnivo) simfonijo plesne lepote in bednega vsakdanjika.

Menim, da je pomen besednega konstrukta – naslova Plesnitev bolj blizu slovenski besedi plesnivost, kar lahko razumemo, kot da je nekaj naselila plesen, kot pesnitvi pa čeprav plesni. Plesnivost pa gotovo nima nič kaj s plesno poezijo, ko pa se malce bolj zavrta v možni pomen skovanke "plesnitev" in se je skuša osvetliti v luči odrske iluzije, potem pa bi bi bilo možno naslov razumeti v smislu plesnivosti nekega dejanja izpovedanega v poetiki giba in plesa. Kaj pa naj bi bila poetika giba in plesa, je seveda vprašanje, ki bi mu bilo potrebno posvetiti veliko več pozornosti in konstruktivne debate. Vsak pesnik ustvarja svojo poezijo po lastnem navdihu, in enako koreograf svojo plesno obliko, ki je zanj mogoče tudi sila poetična in gibalno simfonična. Vprašanje pa je, če je tudi drugim?

Plesnitev Jasne Zavodnik se je predvsem izkazala kot specifična plesno dokumentarna oblika, ki kontradiktorno izpisuje dve časovni opredeljenosti: plesni čas osnovnih baletnih korakov, ki se največkrat uporabljajo v učnih fazah karakternih plesov oziroma v kultiviranih oblikah narodnega poplesavanja, in čas sodobne zasvojenosti mlade generacije z novodobno tehnološko igračo – mobilnim telefonom. Nastopajoči plesalki, Evin Hadžialjević in Špela Tovornik, sta oblečeni v obleki, ki zaznamujeta oblačilno obdobje kmečkih deklet kakšno stoletje in več nazaj, fundus ravno primeren za dekliška narodna izročila. Torej gledamo lahkotno plesno poskakovanje nekega drugega  časa, v kontrast  temu pa plesalki ves čas držita v roki in k ušesu tiščita vsaka svoj mobilni telefon. Postavljena scena v  kotu zadnjega dela   dvorane je podobna mešanici uporabnih in nametanih predmetov.

Medtem ko je oder prazen in osvetljen, je v omenjenem kotu postavljeno umetno tihožitje, ki ga dodatno in toplo barva odrska luč: po tleh je pogrnjena mala preproga, na njej plastična zaboja (stola) in svetilka, zadaj pa še osrednje zeleno (umetno) drevesce; pa čeprav je ta mini scena nekako vkup naložena in kar tako postavljena, le vzbudi določen nivo  domačnosti. Koreografija se dinamično in lahkotno vije po odru, plesalki pa sta praktično ves čas zatopljeni v nevidni izvor kontaktov  in okupirani s svojo sodobno igračo – mobilnikom. Čeprav se njune poti prepletajo in jim sledita na istih linijah ter  pozicijah, torej sta si fizično v neposredni v bližini ali se občasno celo naslanjata in podpirata ena drugo, sta povsem neosebni, se ne vidita, se ne opazita, njuni pogledi  pa so ves čas usmerjeni v praznino daljave, medtem ko gestikulirata ali izpuščata nedefinirane glasove. Njuno dinamično sprehajanje, padanje, odhajanje in prihajanje se dogaja ob celi plejadi znanih zamahov rok, obrazne mimike in gibov, ki podzavestno tečejo v fazah telefonskega komuniciranja, ko se onemu nevidnemu na drugi strani želi veliko tega dopovedati.

Predstava ni premočrtna, poglablja in dramatizira se v gibalnih izolacijah, ob pavzah, zastojih in  v  pospeških ter se  še dodatno stimulira v upočasnjenem gibanju, ki domiselno ilustrira dolgoveznost  istovetnega. Prijetno dozo duhovitosti dodajo nenavadne gibalne zamrznitve, ko se gib ustavi in ilustrira naslanjanje na  nevidni predmet – stol, steber …, del telesa pa v ravnotežju in za trenutek obvisi v zraku. Škoda, da koreografinja ni posvetila več pozornosti ravno tem svojstvenim gibalnim dimenzijam in se tudi potrudila, da bi se pojavnost mobilnega telefona ilustrirala bolj kot oblika plesno gibalne abstrakcije, ne pa da se ga ves čas realno in vidno drži naslonjenega z eno roko ob ušesu … Sčasoma ta realna in ustaljena drža postane celo moteča, predvsem pa zavira gibalni potencial obeh plesalk.

Plesalki Evin Hadžialjević in Špela Tovornik izhajata iz SVŠGL , Umetniške gimnazije za sodobni ples. Evin pa je diplomirala na Univerzitetnem programu / BA (Hons) Plesno Gledališče Laban v Londonu. Koreografinja in obe plesalki, trije mladi potenciali nove plesne generacije, so imele kar nekaj težav z usklajevanjem vaj, in kot je pač stalnica plesne neinstitucionalne scene, predstavljata čas in prostor poleg financ še vedno veliko breme in ustvarjalno zavoro. Glasbo je prispeval mlad glasbenik in komponist Laren Polič Zdravič, ki že leto dni deluje na glasbenih projektih gledališča in filma; na saksofonu pa je igral Cene Resnik, že znano ime glasbene  scene.

Predstava Plesnitev koreografinje Jasne Zavodnik je preskočila mejno črto nekega dela v nastajanju, potrebno pa bilo še kar nekaj premisleka in koreografske nadgradnje, da bi se o predstavi lahko govorilo kot o plesni poeziji. 

View Gallery 7 Photos