Festival plesnih perspektiv, drugi del recenzije Daliborke Podboj
Festival plesnih perspektiv U(krep) − Nova realnost je potekal od 12. do 15. junija, začel pa se po sproščenih uradnih ukrepih ob nastali vsesplošni epidemiji − pandemiji korona virusa covid-19, tudi se izkazal za realen posnetek novega stanja, ki smo ga občutili po trimesečni izolaciji. Na novonastalo situacijo, novo realnost (covid-19) so opomnile tudi gostujoče festivalske uprizoritve, ki so pa bile že uprizorjene v zaprtih gledaliških prostorih: PLI − avtorstvo in izvedba Viktor Černicky, 1,7 − avtorstvo in izvedba Zsuzsa Rózsavólgyi, 2 Gether/Al(l)one − koreografija Jerce Rožnik Novak in Johannesa Randolfa v izvedbi Jerce R. N. Pred gledalci pa se vrstile scene osame, tudi se spregovorilo o ženskih vprašanjih, ki jim družba ni ravno naklonjena, kar je v času osamitev še posebej prihajalo na dan, ko žal moči močnejših nadvladujejo šibkost šibkejših, tudi se pogrešalo druženje, pa skupinski kontakti, podpora, delovanje, ustvarjanje …
Festival Ukrep se je ob končnem izboljšanju nadležnih virusnih omejitev ter zamejitev prav posebej usmeril v odkrivanje novih možnosti (z ali brez virusa), ko se je na novo ukrepalo ter nizalo plesne dogodke na prostorih zelenic in parkov, tudi na tlakovanih mestnih površinah. Celo je hrabro opozoril na resne podnebne spremembe, ki so v času virusnega izbruha žal bile potisnjene v zakotje prikritih realnosti, pač izginile s prvih medijskih strani, vendar pa nikakor tudi dejansko izginile. Pomemben aspekt umetnosti je gotovo ozaveščanje in opominjanje, kar je v prijetni atmosferi nedeljskega festivalskega večera, ki so ga naslovili Ples(ni) prepih, potekalo v predpremierni uprizoriti vizualne plesne instalacije Velikan_ledena gora (Iceberg the giant) po konceptu, koreografiji in vizualnem oblikovanju Ajde Tomazin. Velikan_ledena gora, sestavljen iz recikliranih polivinil vrečic in napolnjen z zrakom, se je poskočno premetaval po parku ob Plesnem teatru Ljubljana (PTL) v pospešenih gibkih manipulacijah ter plesnih povezavah plesalk in soustvarjalk Nine Pertot Weis in Kristine Rozman. Zapišejo, da je bil preplašen, ker je zašel v neznano (podnebno) območje, zato pa sta ga Nina in Kristina skušali popeljati do Špice, kjer mogoče še lahko zaplava po rečnem toku. Za Kristino, Nino in Velikanom pa se vila povorka obiskovalcev in radovednih mimoidočih, ki so razigrano hiteli čez križišča, pa po pločnikih, tudi po praznem cestišču. Plesalki Nina in Kristina sta imeli polne roke dela s to lahkotno ter poskočno voluminozno obliko, svoje gibe pa plemenitili s plesnimi segmenti, koraki in ravnotežji v skladju s posneto glasbo (oblikovanje zvoka Iztok Drabig Jug), ki se je razlegala iz rok Katje Somrak. Pospešeni premiki v toplem podnebju niso bili ravno naklonjeni ledenemu velikanu, ki je še komaj zadrževal svojo obliko do ciljnega Parka Špica, kjer se je brez zraka in diha lahko le še povesil čez ograjo. Instalacija Velikan_ledena gora bo premierno uprizorjena v Kranju v produkciji Odprti predali Kranj.
Plesno popotovanje do Špice se je potem razvejalo po urejenih zelenicah na tej strani brega Ljubljanice, tudi se pravljično širilo še na ono stran z drevesi posejano brežino mestne reke, kjer se je sledilo solu, duetu in ubranem tercetu. V Parku Špica in med stebri pa se dogajalo veličastno plesno slavje, kar vilinski plesni koncert študentk Alma Mater Europaea – Akademije za ples v produkciji PTL-ja pod vodstvom pedagoginje in koreografinje Rosane Hribar. Študentke vseh treh dodiplomskih letnikov so se skupinsko usmerile v zaključno produkcijo, ki je v času treh prostorsko zagozdenih in učnih mesecev potekala le s pomočjo internetnih vizualnih manipulacij, potem pa se takoj, ko so lahko odprli vrata svojih vadbenih dvoran, začelo graditi na partiturah izbrane glasbe. Koreografska ekspresija se je v naravnem okviru Parka Špica najprej tesno ovila z igrivostjo letečega violinskega koncerta baročnega skladatelja J. S. Bacha (1619−-1922), nato se iz te plesne vihre pomladnega brstenja prelivala v čustveno liriko, navdahnjeno s skladateljevo lirično skladbo Air. Ko pa romantiko nadvladajo strasti veselja in poskočnosti, potem je čas za razigrani čardaš, izbran pa V. Montijev (1868−1922). Koncert plesa in glasbe v zelenem okviru narave je poetično vzklikal tako naravi kot življenju, na koncu pa se še priklonil prihajajočemu poletju ob skladbi A. Vivaldija (1678−1741) Štirje letni časi, in to ob zvokih skladateljevega Poletja; zaplesali pa: Kaja Marion Ribnikar, Saša Šveigl, Nataša Djurić, Vanessa Perne, Larisa Počić, Sara Janašković, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Tina Habun, Neža Blažič, Anamaria Bagarič in Matea Ivančič k.g.
Navdušeni aplavz je ob zaključku nagradil nastopajoče študentke Akademije za ples, žal pa časa za pogovor ni bilo, saj je nemudoma steklo novo Plesno popotovanje, tokrat s študentkami plesa Alma Mater Europaea v povratni smeri, od Špice do PTL-ja, kjer je bilo že vse pripravljeno za predstavitev njihovih individualnih stvaritev, kratkih plesnih filmov na vrtu lokala Prulček. Plesno popotovanje ni bilo zamišljeno le kot hoja, pod taktirko plesnih študentk so se vrteli boki, se krililo z rokami, tudi poskakovalo v korakih, in so se lahko obiskovalci željni plesa tudi razgibali.
Kratki plesni filmi (triminutni) so nastali kot zaključna kreacija udeležencev PTL-jeve Kreativne šole plesnega filma, Film: Sodobni ples, posneli pa skupaj s plesalkami
Akademije za ples in utrnili pod mentorstvom Rosane Hribar, bili pa na ogled v video produkciji v Prulčku. Študentka Kaja Marion Ribnikar je v avtorskem solu, In če se vse ustavi?, v koreografiji zajetih stanj in nemirnih rok vetrila lastne misli o uničenem svetu, ko na koncu obleži, in prepriča tudi pred kamero (kamera Jon Pajer). Saša Šveigel pa v svojem plesnem solu Maske izpiše lastne stiske, negotovosti, ko trepeta, tudi se nervozno preseda, in se strahovi izlivajo (kamera Helena Ileršič). Nova realnost se je odsevala v solistični plesni kreaciji Nataše Djurić (Tomaž Tomažin), ko se avtorica sprašuje, ali nova realnost ustvarja nas ali smo mi tisti, ki jo ustvarjamo. Naslednje vprašanje, ki bi lahko sledilo: Ali smo si natočili čistega vina? Slednje pač na videu ni bilo slišno, vendar zven razbitega kozarca pa le opomnil. Poseben poudarek solističnim kreacijam dodajo intervencije, kratki vdori v plesno strukturo, ki slikovito podčrtajo realnost. V koreografiji in plesu Sare Janašković: Marta je odrezala zadnjo vrtnico, (Matjaž Mrak) odsevata v zaključni sceni dve stanji avtoričinega portreta, ko eden počasi polzi iz kadra, drugi pa proporcionalno raste; preprost, vendar jasno poslikan trenutek možnih sprememb. Druga zelo zgovorna intervencija, ki tudi slika novo realnost, pa nastopi v avtorskem plesu Urške Centa; Soledad/Samota (Matjaž Mrak), ko se v kader prikrade (zgovorna) roka, obdana z gumijasto rokavico. Larisa Počič je v avtorskem solu Odsevi (Matjaž Mrak) odsevala svoje gibke misli o življenju, ki bi ga željno zaživela v popolnem zavedanju. V svojem solo plesu Polzenje sedanjosti Vanessa Perne (Helena Ileršič) zaobjame misli o sedanjosti, ki prehitro polzi, kot polzijo solze po licih, še zapiše. Plesni solo Skupaj zapleše Ajda Fabjan (koreografija Ajda Fabjan, Maša Kagao Knez, kamera Maja Erjavec), njeni gibi pa se pretakajo ob glasovih in zvoku ter odsevajo strah; saj se je svet nenadoma ustavil, na dan pa priplavale naše skupne zahteve ter potrebe. Te kratke izpovedne trenutke v luči filmske kamere je zaključila Špela Šafarič v svojem barvitem plesnem solu Topot (Boj Nuvak), v siju skrivnosti in optimističnih pričakovanj, saj po vsaki krizi nastopi nova realnost. Ko se v solu Topot plesna in filmska iluzija dovršeno zlijeta v enovitosti novodobnega optimizma.
V temi ponedeljkovega ali zadnjega festivalskega večera je sledilo še nekaj zanimivih plesnih utripov, povezanih tako s filmsko kamero kot Svetlobno gverilo. V Prulčku so bile predvajane nove video produkcije avtorjev plesnih vrst, pač plesalcev, koreografov in mentorjev, ki so se prijavili na razpis PTL-ja. In se je zvrstilo pet filmskih produkcij slovenskih avtorjev, dve prispeli iz Italije in ena iz Hongkonga, avtorski plesni soli bili znova ogled v Prulčku, avtorji pa: Lara Matea Ivančič, Nova realnost/New Reality; Urša Rupnik, Rada bi nekaj rekla/I would like to say something; Julija Pečnikar, Jenny; Katarina Barbara Kavčič Popič, Just an ordinary morning; Luka Ostrež, Alienor; Daša Grgič (Italija/Italy), inAffection; Ivy Tsui, Carrol@KALOS Productions HK (Hongkong): Human, what you are looking for? V nasprotju s študentkami Akademije za ples se niso spraševali, zakaj in kako, tudi ne ustrahovali, ampak kar slikovito pečatili svojo trenutno realnost v ekspresiji plesa in odsevu filmske kamere. Katarina Barbara Kavčič Popič se je predstavila v ožinah svoje delujoče kuhinje, tudi se za povrh zabavala ne le s kuho, ampak tudi s svojimi akrobatskimi raztegi. Slovenska Tržačanka, Daša Grgič je že prepoznavna po svojih zaslonskih plesnih ekspresijah, tokrat pa svoje čutno telo umestila ter se zlila z belo obliko domače kadi.
Nekateri med njimi so svoje filmske stvaritve pozno v noč prenesli še na tlakovano prizorišče Novega trga, ob odprtju in sodelovanju s Svetlobno gverilo. In je Urša Rupnik na dan privlekla najljubšo masko, zamaskirano morsko modrino, sestavni del plesnega dueta Meduza z Lizo Šimenc, njene oči pa na široko žarele na video posnetku; ko pa sta masko že kako leto poprej obelodanili v svojem duetu, tudi Meduzo razgalili na odprtem, v Trnovskem pristanu. Svojo filmsko Meduzo je Urša še enkrat obnovila v kovinski instalaciji Svetlobne gverile, tam pa prevladovala temačnost skrivnosti in mistike, ko so le potujoči pravokotniki občasno osvetlili njen prekriti obraz. Julija Pečnikar pa se bosa in v eleganci plesne beline kar zlila s hladom tlakovane površine trga. Pod obokom velikih vrat na Novem trgu št. 2 (ZRC SAZU) pa je Mitja Obed preizkušal zvok ritmičnih udarcev svojih podkovanih čevljev, še posebej pet, ki so drugače odzvanjale na tlakovani površini in drugače na ravnem podestu, medtem pa svoje telo prepustil svobodi lastnega gibalnega navdiha. Še enkrat so na prostem ustvarjale tudi študentke Akademije za ples, ko je Petra Peček zmogla iz sebe izpljuvati boleče ter nezaželeno, v svojem gibalnem popotovanju po strmini Novega trga: S(r)anje/Shit, Sara Janašković pa zaveti: Rdeči val/Red wave in Tina Habun: Nikogaršnja tolažba/Novbodyś consolation, Ana Bagarić pa: Productivity Porn. Prispele so še gostje iz Maribora, mlade plesalke Zavoda Moja Kreacija pod mentorstvom Katje Gorečan in Mojce Kasjak, tudi povsem okupirale odprti prostor s svojo mladostno energijo; Ivana Kocutar, Simona Bobnar Radenković, Petja Golec Horvat, Ajša Mara Kacjan, tudi se izkazale v svoji gibki stvaritvi: Vrnitev/Comeback. Zaključni pečat Festivalu plesnih perspektiv U(krep) 2020 pa je pozno v noč vtisnil Luka Ostrež s svojo plesno kreacijo novih perspektiv in poglobljenih misli: Alienor.
