Plesalci latinskoameriških in standardnih plesov so bili v letu 2009 deležni šibkih organizacij svojih državnih prvenstev, z izjemo državnega v latinskoameriških plesih, ki je poskrbel za izjemen obisk pod kupolo Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Še posebej pa se bodo plesalci spomnili tistega v Račah, ko so kombinatorci plesali na hitrejšo glasbo od predpisane. Za škandal je nato poskrbel Miša Cigoj, ki je zaradi osvojenega tretjega mesta po tekmovanju nadrl sodnike, čez nekaj časa pa se javno opravičil in poiskal napake v svojem napačnem plesanju. Z Anno Matus tekmujeta še naprej, čeprav ne na tekmah IDSF, ker imata še vedno prepoved zaradi neurejene izpisnice iz moldavijske plesne zveze. Za naslednji škandal je na istem prvenstvu poskrbela sodniška ekipa, ki je razglasila zmagovalca v članski kategoriji. To sta za en dan postala Luca Busoletti in Tjaša Vulič, nato pa so jima naslednji dan odvzeli naslov z opravičilom, da so se zmotili pri končnem seštevku. Državna prvaka sta postala Miha Vodičar in Nadija Bičkova, Luca in Tjaša pa sta zavoljo nastale situacije odplesala med profesionalce in že osvojila drugo mesto na evropskem prvenstvu v standardnih plesih v Izraelu.
Kulminacija dogajanja na plesnem parketu pa je zagotovo bila organizacija in izvedba Svetovnega prvenstva v latinskoameriških plesih v Mariboru. Dvorana imenovana Lukna je bila res polna, a šteje le okoli 1300 ljudi, garderobe za plesalce pa so bile porazne-majhne in umazane. Vsa uvrstitvena upanja so bila uprta v hrvaški par Zoran Plohl in Tatjana Lahvinovič, ki sta morala priznati premoč ruskega para Alexei Silde in Ana Firstova. Še večji šok pa sta doživela Jurij Batagelj in Jagoda Štrukelj, ki sta se nadejala vsaj tretje stopničke, a so ju sodniki postavili na nehvaležno četrto mesto. Jurijeva najbolj pogosto izrečena beseda po tekmovanju je bila »Ne vem, ne vem«.
Se je pa že takoj po tekmovanju oglasil direktor Plesnega kluba in šole Rolly Branko Padjan, ki je opazil nekatere nepravilnosti pri prodaji vstopnic za prvenstvo in javno pobaral predsednika plesne zveze Slovenije Draga Šuleka, da pojasni, kaj se je dogajalo z vstopnicami. V možno prevaro naj bi bil vpleten Rudi Kocbek, direktor kar treh podjetij pod blagovno znamko Pingi, ki naj bi po mnenju Branka Padjana preprodajal trakove, ki so bili namenjeni tekmovalcem, članom Plesne zveze in novinarjem. Drago Šulek je vse to zanikal in podal naslednji odgovor: »Za tisk in prodajo vstopnic je Plesna zveza Slovenije sklenila pogodbo s podjetjem Eventim. V fazi predprodaje je bila za prodajo in tiskanje vstopnic iz sistema Eventim pooblaščena poslovna sekretarka PZS, gospa Vida Vidmar, na prireditvi je za prodajo skrbel izključno Eventim, gospod Zoran Kljub pa je vodil distribucijo vstopnic, ki so bile kupljene v predprodaji in je bilo s kupci dogovorjeno, da jih prevzamejo na blagajni prireditve, ter za distribucijo brezplačnih vstopnic za registrirane aktivne tekmovalce sekcij za standardne in latinskoameriške plese in rock’n’roll, na osnovi predhodnih prijav s strani klubov. Zapestni trakovi različnih barv so se uporabljali izključno za akreditacije (novinarji, uradni spremljevalci tekmovalnih parov, TV ekipa, ostali izvajalci), med drugimi ga je dobila tudi vaša ekipa( ekipa TV Paprika, op.p), saj so bili neprenosljivi in so omogočali gibanje po dvorani tudi v tista področja, kamor običajnim gledalcem vstop ni bil dovoljen. Gospod Rudi Kocbek ni bil vključen niti v prodajo vstopnic niti v distribucijo akreditacijskih trakov. »
Rudi Kocbek pa nima samo težav na terenu Plesne zveze, pač pa tudi na domačem, mariborskem. Z dosedanjim partnerjem Brankom Bohakom, direktorjem Plesnega kluba Pingi, se menda razhajata, ker naj bi prišlo do finančnih mahinacij. A o tem v prihodnjem članku.
Moderni tekmovalni plesi so med slovensko plesno populacijo najbolj popularni. V osmih tekmovalnih vikendih, ki so se raztezali od aprila do junija, smo Slovenci dobili 74 naslovov novih državnih prvakov. Najuspešnejši klub pa je bil PK Urška s 53 osvojenimi skupnimi kolajnami, sledi mu Društvo Kazina z 38 medaljami in na tretjem mestu PK Bolero z 29 medaljami. Mnogo stilov, mnogo kategorij in v letu 2010 se bo državno prvenstvo skrajšalo ter po planu odvijalo le v šestih tekmovalnih dneh. Niso pa bili plesalci uspešni samo na domačem terenu, ampak so osvajali vrhove tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih. Na svetovni ravni so pobrali 18 zlatih, devet srebrnih in 24 bronastih, na evropskem prvenstvu pa 30 zlatih, 23 srebrnih in 12 bronastih medalj.
Škandalu pa se niso mogli izogniti niti na baletnem področju. Picko in Packo v izvedbi ljubljanskega baleta je polnil dvorane, ni pa navduševal ljubitelje baletne umetnosti. Vojček, hrvaškega koreografa Staše Zurovca, je bil nedodelan sodobnoscenski miš maš, ki je kar hitro izginil s programa mariborskega baleta. Oba nacionalna baleta pa sta združila moči v baletu Bajdera, ki je bil klasično pocukran. A že v poletnih dogovorih je prišlo do navzkrižja interesov. Koreografijo naj bi delal hrvaški koreograf Dinko Bogdanič, ki se je o angažmaju pogovarjal z Edijem Clugom, vodjo mariborskega baleta, in Jašem Otrinom, umetniškim vodjem ljubljanskega baleta. Oba sta mu zagotovila, da je sodelovanje potrjeno, dali so si ti. gentlemen agreement, ki pa sta ga oba moška voditelja pojedla in angažirala neznanega Gruzijca Rafaela Avnikijana. Dinko Bogdanič je napovedal tožbo, Clug in Otrin pa nadaljujeta svoj umetniški pohod naprej. Mariborčanu očitajo vse preveč angažiranje samega sebe v lastnih projektih na račun državnega denarja, a spregledali so ga tudi že v tujini in ugotovili, da svoje koreografije samo malo priredi, jim doda nov naslov in že je tukaj sveža predstava. Jaš Otrin pa ni zaverovan vase, ampak prepričan v svojo ženo balerino Bojano Nenadovič Otrin, ki jo ponuja na vse možne baletne odre kot solistko. Seveda ji ni moč očitati kakovosti, le dejstvo, da oba delujeta v javnem zavodu in kot takšna bi se pač morala odpovedati državni službi ter odplesati na pot svobodnega umetnika. Sicer pa se v ljubljanski Operi že čuti nova metla, ki jo vodi Mitja Brvar, in med prvimi, s katerimi naj bi pometel, je prav Jaš Otrin, tudi zaradi politične orientiranosti k prejšnji vladavini.
Na svobodi pa pleše Jerneja Podbevšek Zembrovski, ki sicer vztrajno izjavlja za medije, da pleše v ljubljanskem baletnem ansamblu. Dejstva so pač takšna, da je angažirana po projektih oz. bolje rečeno v ednini – na projekt. Tako je plesala v Labodjem jezeru na Prešernovem trgu v Ljubljani in se kot zasebnik, tako se je namreč prijavila na tekmovanje, udeležila 9. tekmovanja mladih baletnih plesalcev ter zasedla tretje mesto, kar spet zelo rada pozabi povedati in raje omenja zlato plaketo, ki pa so jo dobile tudi drugo uvrščena ter zmagovalka Eva Gašparič.
Plesalci sodobnega plesa sledijo svetovnemu trendu in sicer neplesanju. Začenši z Gibanico – bienalno plesno predstavitvijo slovenskega sodobnega plesa, ki je poskrbela za škandal pri podelitvi nagrad, saj so bili mnogi mnenja, da si prve nagrade ni zaslužila predstava Janeza Janše Fake it, ker naj bi šlo za lobiranje pri direktorju Tanzqvartirja Dunaj Walterju Heunu, ki naj bi bil Janšev osebni prijatelj. Govorice so vsi vpleteni seveda zanikali, Janez Janša pa je kmalu po Gibanici nastopil v prostorih dunajskega muzejskega kvartirja. Vse bolj pa je na sodobni sceni prisotna Fronta, festival sodobnega plesa v Murski Soboti, ki jo vodi Matjaž Farič. Matjaž je tudi eden redkih izvajalcev, ki je v letu 2009 na ogled postavil predstavo z več kot tremi plesalci. Njegov Srh – zvok na koži je dobro izkoristil Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, prepričljive pa so bile izbrane izvajalke. Med njimi Rosana Hribar, ki je bila do zdaj praktično prisotna v vseh Faričevih predstavah. Rosana Hribar in Gregor Luštek pa sta ob koncu leta poskrbela tudi za samostojno predstavo. Duet 012 je dokaz, da je treba za dobro predstavo znati uporabljati svoje telo, da pri plesu ne sme biti blefa, da je za ples potreben ples.
Velika bleferka pa je Mojca Horvat, za katero lahko v miru zatrdim, da je bila največji flop leta 2009. Njen Mjuzikal Broadway je preprosto koreografska in izvedbena sramota, ki bi si je Mojca ne smela privoščiti. Da medijskega zavajanja 7000-glave publike v Cankarjevem domu in 3000 gledalcev v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski znova ne omenjam. Broadway – Sloway je zapisal eden od hrvaških portalov in predstavo označil za kulturno sramoto oz. slovenske smeti.
Bleščica med novonastalimi slovenskimi muzikali oz. rock pop opera, kot so avtorji poimenovali prestavo v ljubljanski Drami, pa je Neron. Skladatelj Davor Božič je štiriletno energijo realiziral skupaj z Andrejem Rozmanom Rozo, ki je prispeval tekst, za koreografijo je poskrbela Tanja Zgonc, režiral pa Matjaž Zupančič. Neron je uspešnica, ki združuje vse elemente muzikala – glasbo, petje, ples in igro. Jurij Zrnec pa ob pokazanem ne more skriti, da je nekoč intenzivno treniral športni ples.
Pa naj bo pogled v plesno prihodnost obetaven. Matej Krajcer in Iwona Golczak napovedujeta vrnitev na plesni parket že januarja v Angliji. Zoran Plohl in Tatjana Lahvinovič bosta plesala toliko časa, dokler ne dokažeta, da sta najboljša na svetu. Tomaž Ambrož si lahko zaploska, saj mu je uspelo na noge postaviti in uradno akreditirati Akademijo za ples, visokošolski študijski program, izvajan po I. bolonjski stopnji z naslovom Ples, koreografija, in se bo začel izvajati v šolskem letu 2010/2011.
Leto 2010 bo leto nogometa in Goran Bogdanovski je s Fičo baletom že davnega leta 2000 postavil na ogled svojo prvo predstavo z naslovom 1:0, ki povezuje klasični balet z nogometom, Brahmsa z elektronsko glasbo, baletne copate s kopačkami. Goran, junija 2010 bo čas za adaptacijo.
»This is it«, je dejal plesalec vseh plesalcev Michael Jackson in odplesal v neskončnost. This is it, in plešite z nami tudi v letu 2010. Saj veste, dan brez plesa je izgubljen dan. Srečno.
