Večer plesnih filmov je organiziral Plesni Teater Ljubljana v ljubljanski Kinoteki
Na večer letošnjega kulturnega dne, 8. februarja, so nekateri še pred 19. uro iskali možna odprta vrata v kak hram kulture. Srečavale se tudi skupine, kako so se skupaj z otroki prešerno namenili k Narodni galeriji, tudi manj prešerno obstali ob zaprtih vratih. Za obiskovalce v središču Ljubljane so ob 20. uri, kot kaže, bila odprta le še vrata Kinoteke; na pločniku pred vhodom ter na blagajni pa kar gneča ob napovedi predvajanja plesnih filmov. Ti so se že v tretje zavrteli v Kinoteki v sodelovanju s Plesnim Teatrom Ljubljana (PTL) po izboru Matjaža Mraka.
V PTL so si zadali cilj, da pri nas spregledanemu žanru plesnih filmov dajo možnost razvoja in so organizirali kreativno šolo plesnega filma, Film: Sodobni ples, ki bo letos beležila že drugo sezono delovanja, ko bo šolanje potekalo od februarja do marca z mentorji, kot so: Matjaž Mrak, Sabina Đogić, Ana Lasič in Andreja Kopač, ter ob gostujočih mentorjih: Jurij Moškona in Boštjan Kačičnik. Cilj šole je spodbujati vse, ki se želijo spoznati z zakonitostjo plesnega filma, tudi začeti z lastno filmsko kreacijo. Na sporedu se je tega večera zvrstilo enajst kratkih filmov s skupnim naslovom: Kratki plesni filmi nove generacije ustvarjalcev. In je izkušnja prvih dveh filmskih plesnih večerov, ko so obiskovalci zapolnili dvorano Kinoteke, logično pripeljala do še tretje plesno-filmske edicije.
V tej seriji enajstih filmov so predvajani filmi nove generacije ustvarjalcev, in sicer tistih, ki so ples, gib in koreografijo zaupali filmskem platnu že v letih 2013, 2015, 2016 (štirje filmi), tudi tistih, ki so se s svojimi stvaritvami prijavili na PTL-jev razpis, in to kar s tremi opaznimi filmi, ki so nastali ob zaključku prvega PTL-jevega filmskega šolanja v letu 2019 (Sreča, Mono:Log, Feniks). Filmski večer se je začel s triminutno ljubezensko barvno idilo Ali: strah ti poje dušo, s plesnim odtisom predstave režiserja Sebastjana Horvata (SNG Drama), ki so ga realizirali ter zasnovali študenti AGRFT (Mojka Končar, Bor Ravbar), koreografija in izvedba (Mina Švajger, Suzana Krevh); ko vdor realnosti izniči romantični navdih. Drugi po vrsti (9´15´̋), film Sreča (Helena Ileršič, Jakob Horvat), pa možno srečo vtisne v optimistično idilo zelenja, ob duši čiste beline, zaželeni rešiteljici. Naslednji film (5′ 30̋´̋) Mono:Log se posveča protagonistu in njegovi inspiracij (Bojan Brajkovič, Gregor Kamnikar), ko v prehodu dneva in noči plesalec svoj monolog zanimivo gravira ob uličnem kipu. V novi poetični in montažni idili poteka tudi preobrazba ženske, njenega jaza v osvobojeno ptico, v projekciji (6´20̋˝) filma Feniks (Andreja Kranjec, Ivana Gregurić). Dva kratka filma Cinco Sin Cinco (1´16˝) in (3´45˝) Adapto (Marko Rosanić, Mitja Obed) pa soočata staro mestno središče ter opustelo gradbeno smetišče s pokončno silhueto plesalca flamenka. In se v plesnem monologu osebnostne osame plesalec, s petami ali brez, znajde v ožini praznih uličnih stičišč.
V drugi filmski različici se Obed v svojem plesnem slogu teptajočih korakov flamenko moči loti razsutja talnih oblog, ko smeti drobi z udarcih pet, pač na novo skuša adaptirati odkrito gradbeno smetišče. K poetiki narave kliče tudi (3´27˝) film Natus (Ula Pogorevčnik, Maja Maša Šömen, Inan Du Swami), ko se dve nenavadni bitji znajdeta v vodnih in kamnitih plitvinah, v želji očiščenja ali iskanja novih možnosti.
Tega večera je sledilo ponovno srečanje z Dašo Grgič, slovensko Tržačanko, in njenim kratkim nagrajenim spotom Bodyuntitled iz leta 2013 (spletni festival video art Side by Side/SS), ki je nastal v tandemu z režiserjem Luco Quaio, nagrada pa jima čarobno odpirala vrata v svet. Predstavila sta še kratek plesni utrip 2016, spot k njeni plesni predstavi Dih.Breath, ki ji je prinesel tudi nagrado za možnost uprizoritve istoimenske predstave v Tanztheatru v Düsseldorfu. Dašin gib je slikovit, tudi lomljiv v svoji likovni specifiki Bodyuntitled, ko ekstravagantna ženska silhueta v črnem odkriva izhod iz zaprtega bivalnega prostora. V drugem videospotu plesalkino gibko telo zaide v odprt prostor industrijske hale, ko telesne gibke širine in moči diha ter izdiha vetrijo ter rahljajo statične razsežnosti. Ob zaključku večera sta bila predvajana še dva filma koreografskega in plesnega tandema, Michal Rynia & Nastja Bremec (M & N). V (5´36˝) filmu Land of All (Giuseppe Ippolito /M & N) avtorja gibko jadrata po prostoru v telesnem objemu, navdahnjena z zračnostjo in odprtostjo gradbenega ogrodja (bodoče) hale. Drugi koreografiran film (13´20˝) Infra (M & N, Fabris Šulin) pa plesni tandem predstavi na raznolikih talnih planotah ujetosti in reševanja, ko se gib kreativno spleta z naravno talno obliko ali dano površino.
Večeru je sledil še pogovor Nataše Berce z Dašo Grgič o njeni nagradi in uspehu iz leta 2013 ter z Rosano Hribar, ki je odkrila tudi drugo, mogoče koreografom manj zaželeno stran pri ustvarjanju plesnega filma na že zasnovano koreografijo; ko koreografijo na novo filtrirajo kamera, režiser in končna montaža. Izkušnja je dobro poznana vsem, ki so prvič prešli to filmsko pot koreografskega preoblikovanja. Rosana pa jo izkusila ob filmski verziji deset let koreografskega Dueta 10, ki sta ga ustvarila s soplesalcem Gregorjem Luštkom. Čeprav je bil film uspešen, Rosana pa objokana, ko je videla, kaj je v končni različici filmskega posnetka še ostalo od njene koreografije.
Iz predstavljenih enajst različnih plesno-filmskih poslikav je možno zaključiti, da je filmski medij prav naklonjen gibki abstrakciji plesne kompozicije. Filmski posnetki pa se vrstili eden za drugim, tudi slikovito barvali čutni in domiselni svet nove filmske in plesne ustvarjalne generacije.
Prvi plesni večer Slovenskih plesnih filmov po izboru M. Mraka je bil predvajan pred dobrim letom (20. 1. 2019) v naslovu: Visoko-poetske iluzije, v katere se kamera z lahkoto zaljubi. Izbor znanih filmov pa povzet iz zadnjih let: Vašhava (I. Kovač, S. Podgoršek), Sotto (I. Ferlan), Ko sem pogledal navzdol (B. Potočan), Trenutek vročice (S. Dramlić) in Circulat (M. Mrak).
Septembra istega leta (14.) je bil na vrsti drugi večer plesnih filmov po izboru M. Mraka Premestitve pogledov: interier, eksterier in nadrealno, predstavljeni pa zgodovinski dosežki slovenskih plesnih ustvarjalcev: 10 let (Peter Bratuša, 2008; koreografija: Rosana Hribar & Gregor Luštek), Kje so tiste stezice (Katarina Nikolov, 2003; koreografija: Branko Potočan), Neiztrohnjeno srce (Simon Obleščak, 2000; koreografija: Tanja Skok), Narava Beso (Iztok Kovač, Sašo Podgoršek, 1995; koreografija: Iztok Kovač), Rdeči čeveljčki (Marina Gržinić, Aina Šmid, 1994; koreografija: Sinja Ožbolt), Odplesati življenje (Tone Stojko, 1991; koreografija: Jasna Knez) in Xenia na gostovanju (Filip Robar Dorin, 1975; koreografija: Ksenija Hribar); filme pa bilo treba kar izbrskati iz arhivov.
Po treh filmskih plesnih večerih v produkciji PTL v letu 2019 in 2020 v sodelovanju s Kinoteko Ljubljana lahko zaključimo, da je kar nekaj metrov filmskega traku posvečenega plesni umetnosti, žal pa je to žanr, ki − kot kaže − ne zanima naše filmske produkcije, po obisku sodeč pa kar vabi občinstvo na ogled. In kot Andreja Kopač zapiše v svojem predgovoru k plesnim filmom tretjega večera, da je ta v slovenskem prostoru spregledan žanr, čeprav so nekatere njegove stvaritve izjemne, medtem ko je v razvitejših državah ob močni plesni sceni prisoten tudi film in je kar podaljšek odrske govorice. In ker slovenski plesni film že ima svoje ciljno občinstvo, se z radovednostjo pričakujejo tudi nove stvaritve po zaključku letošnjega filmskega šolanja v okviru zastavljenega programskega sklopa PTL 2020.
