Zgodilo se je na Velikem odru SNG Maribor, in to na zaključni predstavi KD Center Plesa, ko so na plesno sceno pripeljali Butalce ter poslikali Butale. Dogodek pa taka neizmerna redkost, saj poteka v domačem jeziku, ki ga razumejo vsi, tudi oni izven mestnih Butal. V ospredju Butal je cerkev, stoji na sredi trga, na eni strani je mogočna hiša, spoznana kot Market, na drugi pa domača Peka; vse je zabeležila ter ilustrirala Amy Anne Kennedy. In da je končno kakšna slovenska zgodba priplesala na slovenska plesna tla, sta poskrbela (idejno in scensko) Maja Arzenšek in Marko Urbanek.
Da pa se tako pozno (sicer bolje pozno kot nikoli) oglašamo iz Butal, so krivi naši zastareli transporti, še posebej ti neustavljivi urini kazalci, ko se pač ni dalo klonirati, kaj šele izvajati teleportacije naprednih in futurističnih Zvezdnih stez, da bi se v junijski prometni plesni gošči lahko znašli na več prizoriščih hkrati. Danes imamo k sreči vsaj naše ‘videosteze’, z njimi se lahko prestavi čas uprizoritve, iz nedavne preteklosti v sedanjik. Pravzaprav je kar uporabna ta naša obstoječa tehnika, posebej če je dobro oblikovana, tako kot so jo predvajali iz Butal. "In so v teku let Butale postale pretesne za vse Butalce in je bil mlajši rod korajžen in je šel pogledat po svetu in so se nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča. Ostali pa so, kar so bili!" tako je o Butalah pisal Fran Milčinski in je bilo zapisano na domiselni poslikavi programskega lista. Pripovedovalec Rene Puhar je na odru ob dobrem ozvočenju (urejanje in zvok M. Urbanek) še podrobneje opisal sedež Butal: "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto …. Ime je vasi Butale."
In ko se spregovori o Butalah, so takoj prileteli na dan najznamenitejši Butalci, ki so nosili pristna vrečasta butalska oblačila (kostumografija Nena Florjančič), izkazalo se je, da le na začetku, potem so spreminjali tako barve kot modne orise plešočih oblačil, plesnih kostumov. In so glavni povezovalci v Butalah tudi urno prileteli na oder, se kar po svoje premetavali, postavljali v nenavadne poze ter veselo zabavali, tako kot je zapisano v njihovih imenih in povedano na sceni: Gregor Brezhlačnic, ko je stražaril, da v vas ne zaide kak Turek; in je Tonček Štibalar poba, ki je v vasi imel prvo žepno uro (gotovo povsem belo), saj si jo je izdelal kar iz pristne domače repe; tu je tudi France Turkavidel, ki se ves čas trese, odkar je videl Turka; pa ne manjka niti dedec z najbolj košato brado od vseh občinskih mož, da je važen in se šopiri kot mlad puran, Lavdon Štimani, tudi izvoljen za župana; najbolj butalski pa je Kozmijan Buta, ki se buta z glavo kot kak kozel; ko pa ti velemeščani ne nastopajo na trgu (odru) Butal, se njih pet predstavlja kot Butalci povezovalci: Maša Arsenovič, Ranija Naji, Ana Kulaš, Čarna Lampret, Ajda Mulec.
Po najslavnejših Butalcih je sledila koreografska nanizanka plesno dozorelih Butalcev v koreografiji Jureta Mastena, nastopajočih v slogu moderna od začetnikov pa vse do ‘power’ modernih moči. Jure je postavil razgibano koreografijo zahtevnih oblik tudi v dobri izvedbi več kot dvajset nastopajočih, ko se solistični segmenti povezujejo z manjšo skupino ali z množico drugih, v ospredju pa izstopajoče gibalne različice. Koreografija z naslovom Butele in Biutalci je zavela razgiban plesni prepih izmenjav, odhodov in vhodov, dinamiko gibalnih virov ter zajetih poslikav, ki se ji prijetno sledi, je koreografsko razgibana sestavljenka, plešoče ‘puzzle’. Takoj za imenitnimi Butalci je sledila njihova enodejanka, Kašo pihal, v koreografiji Amy Anne Kennedy (kostumografija Nina Logar), ki služi tudi za pouk angleščine skozi ples, v izvedbi skupine Balet otroci ob začetnih korakih otrok, ljubkih rdečih kratkohlačnikih. V kostumografiji Nine Logar je sledila še ena simpatična otroška ter plesno baletna točka butalskega naslova: Dve poletji, ena zima (koreografija Rebeka Hanžel). Kako v Butalah sejejo sol, so nazorno prikazovali s poskoki ter skušali uloviti ritem (po slanih tleh) hip-hop otroci in hip-hop učenci iz Osnovne šole Kungota, ti že nekoliko večji so tudi odločneje tlačili, hiphopali po butalski soli (koreografija Nadja Krajnc in Tjaša Pisanec). Sol je v Butalah tako iskana, da so zasolili še zajčku, da ga ne bi videli iz visoke detelje in ga morali loviti, v plesu in baletu Zajčki in sol, z barvitimi vetrnicami pa zaplesali še malčki 1A in 1B v koreografiji Tatjane Vidovič in Tjaše Šramel, na sceni tudi ubrano sledili svojim učiteljicam.
V sodobni baletni koreografiji Ane Germ, Županova suknja, so si oni začetniki in tisti že bolj izurjeni nenehno merili ter preoblačili črne in svetle modele županovega suknjiča, ob tem pa si prislužili še potrebno moč ter znanje, zato so se njihovi gibi tudi iskrili v plesnih odtenkih elegance in estetike. Začetnikom v slogu jazz baleta so bila v spodbudo velika rumena jajca, ki so spominjala na domače buče, tiste rumene velikanke, in so v bleščeči eleganci ter mehkih copatah prav mehko hodili v koreografiji Zale Horvatič Kobilja jajca, da ne bi kakega razbili. Bila je to barvita in razgibana plesna promenada najmlajših plesalcev, otrok iz Butal, njim pa že sledili njihovi vzorniki, mladi plesni Butalci, ki znajo tako dobro zaigrati svoje vloge v mestu, da se je smeh kar okrog naokrog vrtel.
Turki so tudi zares prišli na oder in poskakovali s tistimi turškimi hlačami, pa pisanimi pokrivali, pa še zaplesali na glasbo, ki spominja na zvijanje kač. Turki so osvojili Butale. Glede na njihove novodobne plesne oblike so sodobnejše sorte, turisti, ki veselo pohajkujejo po svetu, se sproščajo v aeiral jogi in se kličejo Tovarishia Dance Company, njihov vodja in koreograf pa Marko Urbanek.
Smeh se je kar množil, ko je na sceno prispel policaj, tokrat kar trije policaji, nato pa še Cefizelj pomnožen s tri, in se izpiše koreografija April Veselko: Butalski policaj in grozanski razbojnik Cefizelj. Sicer so se najprej precej previdno ter preudarno in upočasnjeno gibali, nato pa izredno hitro razburkali, tudi mahali z rokami, noge so se tresle kot v nemih filmih, tudi se povezovali v trdnih prijemih, pa drsali po tleh, da jih je bilo veselje gledati. In ko so te policajske nerode lovile Cefizljičke, smeha v Butalah ni zmanjkalo, saj je to pristna butalska komedija in pol, prav dobro skicirana koreografska humoreska.
Najbolj navihana pa je bila tista: Kako so Butalci širili cerkev, ko so se možati Butalci pouličnega plesa, tako oni na začetku kot tisti vsevedni, lotili širjenja svoje cerkve najprej na klopi pred cerkvijo, kajti v nedeljo niso bili pri maši, bili so zunaj, kar pomeni, da v cerkvi ni prostora zanje: in je napovedovalec pripovedoval zgodbo ter citiral župana Lavdona Štimana: "Ne sedimo zunaj brez vzroka, cerkev je pretesna. Ni napačen prostor, kjer sedimo, napačna je le cerkev, ker ima zid za našim hrbtom … Dajmo povečajmo cerkev …" Najprej so sede na klopeh mislili in mislili, se prekladali, tudi prepirali, potem pa je kar samo steklo, in so že bili okoli cerkve, ko so veselo poskakovali ter urno delovali, in ko je bil prostor končno razširjen, so se na novo veselili še na novi površini večjega dela odra, pred trgom in cerkvijo. In so cerkev dejansko prenesli, z golimi rokami, jo potiskali v dveh skupinah, tudi v gestah moči, pač v plesnih turbulencah koreografije: Moment (Monja Lorenčič in Domen Žugelj).
Ob nedeljah, kajti v Butalah se vse dogaja ob nedeljah, so šli v sosednje Tepanjce, da poskusijo, kašen kruh pečejo njihovi pekači, tam pa obilje lepotic, tudi svoje nedeljske pohode so gojili prav zavoljo prelepih Tepanjk. V koreografiji Marka Urbaneka in v izvedbi Tovarishie Dance Company v plesni sestavi Jure Masten, Maja Arzenšek, Tjaša Šramel, Rebeka Hanžel. Ana Germ, Katarina Rjavec, Amy Anne Kennedy in April Veselko se Butalci srečajo z zapeljivo Tepanjko v rdeči eleganci, posuti z bleščicami, pa še z rožo v nevidnih laseh, ki jih je okoli sebe vrtela ter zavrtela, tako kot je napisano: Tepanjka in Butalci.
Center plesa pod vodstvom Marka Urbaneka se v svoji letošnji produkciji zabavnih gibalnih ter učnih domislic na temo Butale izkaže kot dobro uigrani tim. Njihov plesni uk poteka usmerjeno od baletne klasike pa do plesnih različic aktualnega časa, ko je bil vsak nastop prijetno razgiban trenutek dobre koreografske zasnove, ki sloni na učnih programih tudi dobro usvojenega plesnega znanja, tokrat pa za povrh še dobrodošlo humorno obarvan, kar je svojstvena redkost našega časa, predvsem sodobne plesne scene, tudi manj razpoznavna v učnih in produkcijskih programih.
Bil je to prav prijeten plesni video ogled v trajanju ure in dvajsetih minut, ko so se ob domačemu čtivu izvirno širile sodobne plesne poljane, prežete z novimi gibalnimi vsebinami, tudi vsebinsko navdahnile ustvarjalce, izrazno pa docela uigrale še plesalce, in kot je bilo možno videti, navdušile ter povzdignile tudi gledalce.
