Plesna Vesna postregla s francoskim šarmom, smehom in obilo plesa

Na začetku sezone je Plesna Vesna poletela na krilih francoskih umetnikov sodobnega plesa in ob podpori Francoskega instituta v Sloveniji. Na sporedu sta bili dve koreografiji, krajša skoraj polurna v izvedbi ženske dvojice Yonder Woman in daljša petdesetminutna kreacija moške trojice Gerro, Minos and Him. Torej francoska plesna sodobnost v yin in yang variaciji v stilu in impulzivnosti nove plesne dobe, popoprana z življenjskim (francoskim) šarmom sodobnega časa, v dveh perspektivah in animacijah, tako kot ga doživljata plesalki in preživljajo trije moški protagonisti. Skupni imenovalec obeh predstav je ples, ples brez pripomočkov, scene ali predmetov v širini praznega odrskega prostora, ki kar vabi na ples.

Plesalka in koreografinja Anna Nagyen je predstavila svojo četrto koreografsko stvaritev hudomušnega naslova Yonder Women (umetniško svetovanje Vincent Rivard ), ki bi se glede na izvedbo in koncept lahko glasil Wonder Woman, super ženska ali osupljiva ženska, ki ruši stereotipe o moških in ženskah, tudi v kontekstu plesnih oblik. Avtorica ima akademsko izobrazbo iz naravoslovnih ved, tako ona kot njena   soplesalka Valentine Nagata-Ramos pa sta bili večkrat nagrajeni na tekmovanjih v breakdancu. Anna Nagyen je še prejemnica naslova  svetovne prvakinje v breaku in je prepoznavna na svetovnih tekmovanjih hip-hopa. Vadila je več let borilne veščine, kot sta capoeira in brazilski jiu-jitsu, sicer raziskuje telesne kontakte in gibalne možnosti, piše še pesmi ter razprave o hip-hopu, skupaj s svojo soplesalko v duetu Yonder Woman pa sta se nedvomno predstavili kot odlični plesalki in atraktivni performerki.

Na prazen oder stopi in obstoji akterka, ki zre naravnost v avditorij. Njena plesna oprema, tako kot se spodobi za hip-hop, napoveduje konkretno moč gibanja ter prostorskega premetavanja in prevrtavanja (kostumografija Catherine Petit), moč fizičnega gibanja potencirajo ritmi udarnih tolkal ter zvočnih manipulacij (glasba Benjamin Magnin). V ritmu, ki pritiska in spodbuja, se na novo transformirajo gibalne strukture hip-hopa in breakdanca, utečeni plesni stereotipi pa členijo do osnovnih form, da bi na novo zaživeli v novih kompozicijskih oblikah. Slikovito se vrstijo gibi nenavadnih ravnotežnih stanj, ki za trenutek tudi obstanejo in obvisijo v nemi statiki telesne, osebne ujetosti. Posamični motivi se še multiplicirajo, kar slikovito poglablja in bogati izvirni jezik plesnega dueta, ki steče v zametkih dekliške igrivosti, se ostri v dramatiki tekmovalnosti in raziskuje ter preizkuša v sferah sožitja. Humorno zasnovan polurni performans aktivnih plesnih poti in gibalnih raziskav Yonder Woman je premišljeno  formuliran in natančno razstavljen na gibalne prafaktorje, ki se sestavljajo v  nenavadna gibalno likovna skladja, v novo prispodobo super moči, super občutljive ženske – junakinje novodobnih sfer.  

Trije Francozi, plesalci, umetniki in generacijski prijatelji, Simon Tanguy (1984), Roger Sala Reyner (1981) in Aloun Marchal (1983), imajo poleg tega, da so svoja osnovna plesna šolanja zaključili v Franciji, tudi diplomo za koreografijo na plesni akademiji SNDO v Amsterdamu.  Umetniška pota je vsak od njih še dodatno širil in se svobodno izobraževal, širine njihovih izobraževalnih obzorji pa se nedvomno kažejo tudi v svobodi plesnega izrazoslovja, ki smo mu ta večer z navdušenjem sledili in se ponovno nasmejali umetnikom francoske plesne scene. Improvizator, koreograf in plesalec Aloun je po izobrazbi tudi magister javne ekonomije (ENS Cachan), performar Roger ima še diplomo iz fizičnega gledališča na gledališkem inštitutu Teatre de Terrassa v Barceloni, in Simon je ustvarjal lastne ulične in cirkuške predstave, pri 21-ih pa diplomiral iz filozofije na univerzi v Rennesu ter se dodatno izobraževal na praški šoli Samova iz burleske in groteske.

Plesna predstava Gerro, Minos in on je igriva zgibanka o ravnotežnih stanjih skupine in osebnosti, in ker so v ospredju trije moški, gre torej za stanja in manire moške populacije. Na sceno neodločno vstopi trojka odeta v daljše in celo nič kaj čiste majice – srajce, ki segajo malo čez trup do golih nog, kaj kmalu pa se izkaže, da tudi nič kaj drugega ne pokriva njihove telesne golote. Ni scene, ni glasbe, samo oni so na odru s svojimi razgaljenimi telesi in z njimi njihova domišljija ter spontanost razmišljanja. Predstava teče brez glasbe, nikakor pa ne v tišini. Prostor polnijo zvoki  osebnega sporazumevanja, mrmranja, dihanja, tudi vzkliki so toni treh oseb, ki sočasno z ritmom telesnega tleskanja, udarcev nog – rok, skokov in padcev, tekanja po odru in po stenah krojijo zvoke ter režejo tišino. Ples se dogaja v obilju gest in gestikulacij, v ritmu gibalnih atrakcij sodobnega plesa in fizičnega gledališča.  

So negotovi, zdijo se kot kaki otročaji, ko se v začetni sceni nelagodno stiskajo ter prerivajo ob zaledju stene, vse dokler se vsaj enemu ne utrne pogum in se oddalji od varnega zavetja ter spusti na tla, potem pa eden po eden počasi posežejo v prostor. Transformacije so vidne, zgodijo se v njih samih in v njihovih namišljenih prostorih, kjer se zrcali osamljenost, izzivajo fizične moči, se prijateljuje, poje, odsevajo trenutki topline, izpisuje sočutje in ljubezen. Ko svoje izpovedi privedejo proti koncu, mine 45 minut. Preostali aktivni čas pa je odvisen od obiskovalcev, kdaj  ti  zaznajo nenapisan konec in aktivirajo svoje dlani za zaključni aplavz. Minute so tekle in navkljub duhovitim namigom, ki so gledalce samo še bolj spodbujali k smehu, konca ni hotelo biti vse dotlej, dokler končno avditorij ni dojel (ali bil utrujen od smeha), da je čas za aplavz, in ta se je sprožil, trojka pa se končno oddahnila, kajti pot je kar tekel s pregretih teles in mokrih maj.

Koreografija v izvedbi avtorskega trojčka Simona Tanguyja, Alouna Marchala in RogerjaSala Reynera Gerro, Minos and Him / G. M. in on se izkaže kot dobro animirana burleska o človeških negotovosti in osebni rasti, ki duhovito aludira na stanja današnjih generacij na višku svojih moči. Svetlobo je oblikoval Pablo Fontdevila, umetniško so svetovali: Katerina Bakatsaki, Benoit Lachambre in Igor Dobricic. Predstava  je  bila nagrajena na 23. Festivalu Stuttgart in je bila za leto 2013 uvrščena v izbor mreže Aerowaves.

View Gallery 7 Photos