Plesna inventura 2012

Leto 2012 je umetniški plesni sceni priplesalo kar nekaj scenskih presežkov, ki jih lahko mirno postavimo ob bok mednarodnim uspešnicam, ki so nam jih posredovali naši veliki, večji in mali festivali, centri kulture in baletni odri ali pa so se uspešno promovirali na odrih Evropske prestolnice kulture/EPK. Bilo je to plesno plodno in delovno leto navkljub vsem viharjem liberalnega kapitalizma, globalnim in osebnostnim kotanjam, tudi silovitosti naravnih ujm, povrh pa še začinjeno z medijsko in filozofsko manipulacijo ob prerokbah inkovskega koledarja, ki naj bi se končal z dnem 21.12.2012.

Plesni ustvarjalci, predvsem fizični garači, morajo v prvi vrsti skrbeti za svoj najvrednejši instrument, za svoje prožno telo in za njegovo umetniško uglasitev, tako da jim bore malo časa ostane za jezikovno nadvlado ali filozofiranje in popravljanje svetovnih zablod ter stranpoti. Zato pa lahko s svojimi uprizoritvami darujejo gledališki srenji vseh starosti sprostitvene trenutke, ki tako kot sredi 70. in  90. minulega mileniuma ponovno polni dvorane plesnih odrov, jim razgrinjajo stanja stvari ter vnašajo prepotreben življenjski optimizem. Ne le svojim gledalcem in vsem, ki jih redno spremljajo, ampak se razdajajo tudi na vsesplošni gledališko uprizoritveni sceni, kar pripomore tudi k razvoju  in nivoju teh umetniških tokov. 

Priokus nepravičnosti, ki je docela zagrenil začetek plesnega leta, nikakor pa razkrojil sodobne plesne scene, je prinesla nagla vladna  odločitev o ukinitvi Centra sodobnih umetnosti; komaj je sodobna plesna umetnost prišla do prostorskega daha in kulturne samozavesti, do svojega institucionalnega položaja po skoraj 80-ih letih obstoja in borb na slovenski umetniški sceni, pa se je to komaj postavljeno moralo že v kali zatreti. Čemu in zakaj? Na zastavljena vprašanja itak vedno in večno odgovarja čas.
V tem letu se je končno odprla prenovljena hiša SNG Opere in baleta Ljubljana in ljubljanski baletniki so dobili svoje delovne prostore, tako da se jim ni treba več srečevati s podganami ali mišmi, kot se je to dogajalo v preteklosti. V tem dolgem in predolgem času obnove se je zamenjalo kar pet ministrov na ministrstvu za kulturo, preden je prišlo do končnega dejanja in odprtja; brez popravkov kljub temu ni šlo in strop v najvišjem hodniku zgornjega balkona je že pokazal zobe, ko se je vidno odkrušila večja zidna zaplata. Črno strešno konstrukcijo, ki še vedno štrli nad stavbeno operno romantiko, bodo menda nekoč zakrili s primerno osvetljavo – reklamo.

Prva premiera na novem odru Opere in baleta Ljubljana je bila izvedba novodobnega baleta Giselle, postavljenega v 21. stoletje v koreografiji znanega baletnega sodobnika Davida Dawsona, ki je ponovno strnila vrste njihovih zadovoljnih gledalcev. 

Že na samem začetku leta smo uzrli enega boljših umetniških presežkov: predstavo baleta Maribor Hommage á Stravinsky, ki ga sestavljata dve koreografski vsebini, koreografija pričakovanj novega rojstva – Pomladno obredje in jedka aplikacija 21. stoletja namenjena razvitemu managementu v koreografiji že mednarodno uspešnega in prestižnega koreografa Edwarda Cluga. Na sceni EPK pa je bilo predvajano še njegovo drugo delo, mednarodno nagrajena koreografska stvaritev Božanska komedija iz leta 2011. V vseh treh uprizoritvah je Clugov koreografski jezik ostal celovit, jasen in čist, tudi znal biti bridko kritičen do sedanjega časa, medtem ko vedno znova raziskuje in odkriva nova obzorja koreografskih globin in gibalno prostorskega  lepopisja.

Vštric institucionalni plesno-baletni sceni in navkljub danim (nikakršnim) pogojem za ustvarjanje pa se nadvse uspešno postavlja naš enkratni plesni par Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki sta se v tem letu kar trikrat bohotila na plesni sceni, na Plesni Vesni s svojo večkrat nagrajeno koreografijo Duet 012, v PTL in na Festivalu 7Front@ s svojim novim  koreografskim presežkom Štirinajst v koreografskem duetu in tangu viharjev ter strasti skupnega  življenja. Ob zaključku leta  pa sta umetnika znova izbruhnila svojstven koreografski vulkan in svoje potenciale združila z Anton Podbevšek Teatrom in Društvom baletih umetnikov Slovenije ter se poglobila v ustvarjalni opus naših modernih  baletnih velikanov Pie in Pina Mlakarja in jima v spomin postavila svoj najnovejši ustvarjalni navdih – predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu.

Med izredne aktualne postavitve minulega leta uvrščam tudi predstavo Eden plesalke in performarke Male Kline, ki se je kritično zazrla v sam začetek novega leta, v globalno gonjo potrošništva decembrskih dni in v vsesplošno uničevanje življenjskega prostora, ter umetniško pretresljivo izvila scenski krik narave.

Kot posebnost se je izkazala tudi predstava plesnih kontrastov v sožitju dveh kultur – zahodne in afriške – ter v odlični izvedbi in po konceptu Maše Kagao Knez/Rojena zunaj svoje vasi 1978, v koreografski sugestiji Rosane Hribar in Afričana Filiberta Tologoa.

Po nič koliko letih sta se naši dve  baletni hiši opogumili in predstavili dva nova koreografska potenciala (povrh še ženski), dve moderni baletni koreografinji, Kristino Aleksovo in Valentino Turcu.

Kristina Aleksova je za SNG Opera in balet Ljubljana postavila krajšo baletno stvaritev Otroci z roba resničnosti na skladbo Igorja Stravinskega Pulcinella. Valentina Turcu, solistka baleta Maribor, pa se je velikopotezno lotila znanega baleta na glasbo Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija in ustvarila novo baletno uspešnico SNG Opere in baleta Maribor.

Koreografinja in pedagoginja Kjara Starič se tudi uspešno in pospešeno postavlja na koreografsko sceno, letos s svojo novo plesno zgibanko domiselnih gibalnih in plesnih vsebin ter mladostnih strasti Compassion v izvedbi njene plesne skupine KDP na odru Linhartove dvorane CD in na Festivalu Ljubljana v Križankah.

Leto 2012 je bilo tudi leto vsesplošnih mednarodnih in pospešenih priprav na proslavo 130. obletnice rojstva skladatelja Igorja Stravinskega. V Sloveniji smo se v ta program vključili kar s tremi premierami. SNG Opera in balet Maribor z že omenjenim Clugovim opusom. V SNG Opera in balet Ljubljana pa poleg omenjene koreografije Kristine Aleksove še z deli znanih koreografov: Apolon/George Balanchine in Svatba/Jiřiji Kylian v predstavi Stravinski.

Na velikem odru Kulturnega centra Španski borci pa je koreograf Iztok Kovač poskrbel za sodobno uprizoritveno atrakcijo Otetto, osem nihajev za njegovo visokost, ki jo je namenil v poklon skladatelju Stravinskemu. Otetto se gleda in se sliši kot nevidni dialog med sodobnim koreografom in velikim skladateljem, kjer se ples podreja partituri in se glasba secira za potrebe umetniških dognanj. Za glasbeno interpretacijo skladateljeve skladbe Oktet so bili zaslužni tudi glasbeniki skupine Festina pod umetniškim vodstvom svoje dirigentke Žive Ploj Peršuh. Za dobro plesno izvedbo so poskrbeli Thomás Tuza, Ida Hellsten, Bence Mezel, še posebej sta izstopala Ana Štefanec in Luka Thomas Dunn, člana profesionalne skupine EnKnapGroup.

Tudi ostale tematike plesnih predstav so se dokaj pestro in zrelo prelivale po odrih leta 2012. V matematiko scenskih geometrijskih oblik in napetosti elipsastih form podkrepljenih z igro svetlobe in plesnimi interpretacijami Maje Kalafatić, Kaje Lorenci ter Bojane Mišič se je zazrla Mateja Bučar v svoji predstavi Točka manj/Point-Less. Snježana Premuš je ob plesni prezenci Tine Valentan in s pomočjo multimedijskih ter sodobnih video tehnologij izoblikovala svojo koreografsko vizijo Dvojnik in zgradila plesalkino osebnostno podobo.

Plesni optimizem se je vel iz bogatega spektra gibalnih dognanj dveh znanih imen naše sodobnosti Tanje Skok in Uršule Teržan, ki sta stkali novodobno koreografijo dveh prijateljskih vezi: Prijateljici za vedno.

Ob koncu leta je svoja nova koreografska razmišljanja obelodanila še Sinja Ožbolt, koreografinja in umetniška vodja PTL, v predstavi Danes zadnjikrat in v izvedbi petih ustvarjalk ter pedagoginj/Mojce Dimec, Nine Fajdiga, Jane Menger, Vite Osojnik, Petre Pikalo, v kovačnici  človeških podob po konceptu literarne  zgodbe E.T.A. Hoffmanna: Peskar.

O možnostih delovanja in ustvarjanja na sodobni neinstitucionalni sceni pa da misliti študijski projekt Koreografija Kalkulacij, ki predoči natančen izračun vloženega dela in pridobljenih sredstev za dani projekt, upoštevajoč tudi izplačila namenjena ustvarjalcem. Ko pa so končni izračuni pripravljeni in se plusi in minusi seštejejo, se realnost obstoječega stanja ne more glasiti drugače kot: Naj slovenski plesni sodobnik živi od vode in zraka? In če ta še nima starševskega zaledja, pač naj živi … kje že ?
Ja, umetnost se mora tržiti! Kako pa, ko slovenska dežela ne premore bogatih kulturno izobraženih mecenov; če pa se že trži, pač gledamo vprašljiv nivo ekranskih reklam namenjen …  komu že? 
Vsako tekoče leto privleče na dan nabor težav in jih večinoma odda novemu letu v naročje, pozitivno pa je, da se tekom leta zna izpostaviti  tudi tisto dobro in ustvarjalno, kar na plesni sceni v letu 2012 ni manjkalo. In je ravno novi mladi rod tisti, ki vsako leto vedno znova vnaša v življenje sveže ideje in po možnostih prevetri ustaljenost form. Na plesni ceni so to maturanti naših dveh baletnih šol, ki niso mogli najti svojega prostora v obeh baletnih hišah, menda zavoljo svojih institucionalnih težav in bremen, ki pa so se na srečo znali vrstiti v spodbudno skupino Kjare Starič/KDP- Kjara´s Dance Project ali pa so se poglobili v ustvarjalni medij sodobnih plesnih form in se tudi napotili v bolj prijazen plesni svet.
To so tudi maturanti SVGŠL Umetniške Gimnazije za sodobni ples, ki največkrat svoje plesne študije nadaljujejo po raznih mednarodnih plesnih akademijah in na Akademiji plesa v Ljubljani, to so tudi plesalci in ustvarjalci plesnih društev ter šolskih plesnih programov, za katere skrbijo njihovi vodje in učitelji, predvsem pa dobro zasnovana mreža, ki spodbuja in izobražuje s svojimi strokovnimi programi v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, kakor tudi že uveljavljeni festivali in gledališki odri, kot so mednarodni festival Front@, PTL s projektom plesnih prvencev in festivalom Ukrep ter nadvse aktivni Center kulture Španski borci, ki mladim umetnikom in njihovim programom na široko odpira svoja vrata. Predstavljam spodbudna imena nove plesne generacije, ki se še kali in vendar že uspeva ustvarjati in biti opazna.

V projektu mednarodnega tekmovalnega programa JSKD Opus 1 plesna miniatura 2012 to so: Alja Ferjan/Če sem to kar so oni meni, Jan Rozman/Glitch, Julija Pečnikar in Žigan Krajnčan/Pesnik, 032.

Tudi Plesni prvenci PTL-ja The Daddy Project štirih ustvarjalk in plesalk: Enye Belak, Maše Hawline, Jerce Rožnik Novak in Veronike Valdés, avtorski projekt Veronike Valdés Dan Potem, Ekvilibrij VIII v koreografiji in izvedbi Urše Rupnik in Studia za svobodni ples ter plesna predstava avtorice in plesalke Aje Zupanec Prikrito-razkrito Plesnega foruma Celje.

S festivala Živa 2012 pa poleg že naštetih v ospredje postavljam še nova-stara imena dobrih plesnih izvedb: Bena Novaka, Eme Žurej, Daniela Petkovića in ujeti plesni dokumentarec na TV zaslonu v interpretaciji Nika Rajška.

V Mariboru pa se je zgodilo ponovno odkritje dobrih plesalcev, ki so izšli iz plesnih programov Plesne Izbe Maribor in se izpostavili v predstavi Odsevi Mojce Ussar, uspešno pa predstavila onstran oceana in v New Yorku – Andreja Šraj in Jure Masten.

Odkritje leta 2012 sta bila gotovo plesalca, koreografa, mladi novodobni duet in par Nastja Bremec in Mychal Rynia, ki sta se pogumno in uspešno predstavila že na samem začetku odhajajočega leta s svojim prvencem Mit v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma in se še naprej  dobro promovirata tako doma kot v mednarodnih vodah. 

No ja, tudi vsega plesnega dogajanja leta 2012 ni bilo moč videti, skoraj vedno pa so ga spremljale polne dvorane. In leto  2012 se je kljub vsem bodicam in čerem izkazalo za plesno leto!

 

View Gallery 24 Photos