Nataša Kočar se je letos vrnila v Turčijo in nadaljevala raziskovanja, ki jih je začela minulo leto.
Plesna potovanja so vedno češnjica na torti. Zakaj? Ples je ogledalo duše, pravi znani plesni pregovor, in duša naroda se skriva v njihovem plesu.
Že lani sem pisala o našem plesnem potovanju v Turčijo, ki smo ga izpeljale z agencijo Oskar, o čudovitem Čiraliju, majhni obmorski vasici ob kristalno čistem Sredozemskem morju. Letos smo se s plesalkami znova vrnile na kraj zločina. Druga ekipa, isti cilj. Plesati, uživati in doživeti turško dušo. Četudi se človek v svojih potovanjih vrača na iste destinacije, jih vsakokrat doživi drugače in vsakokrat se spletejo drugačne zgodbe. Tudi tokrat so se.
Naša mala plesna prijatelja
Nastanjene v Blue & White hotelu z dih jemajočim vrtom, božanskimi zajtrki in izjemno prijaznim osebjem smo za piko na i plesale v napol odprti plesalnici, ves čas v stiku z naravo in ljudmi. Odprte za stik z vsem turškim smo z našimi dopoldanskimi plesnimi vadbami privabile tudi petletno deklico in dveletnega fanta, sina in hčerko vrtnarja in kuharice v hotelu. Najprej sta nas vsak dan opazovala, potem sta se nam počasi pridružila. Deček se je najbolje počutil, kadar se je na našo glasbo vrtel, mala deklica Zeinab pa je bila očarana nad plesom s prstnimi činelicami. Tako sem dobila prvo turško učenko. Navdušena nad činelicami je vsak dan hodila k nam in z nami plesala, tako da je na koncu s svojim plesom navdušila svoja starša.
Stik z lokalnimi plesnimi profesionalci
Največji plesni zaklad na potovanjih so vedno lokalni plesalci. Lani smo imele čudovito izkušnjo plesa z domačinkami, ki so nam pokazale, kako one plešejo na značilni turško-romski 9/8 roman havasi. Letos smo to izkušnjo nadgradile in medse povabile dva profesionalna učitelja in plesalca turške folklore iz ure in pol oddaljene Antalije. Občudovale smo njun izjemno izdelan didaktični pristop k poučevanju in smisel za organizacijo plesne ure. Najprej sta za nas zaplesala tradicionalni folklorni ples zeybek, v preteklosti predvsem značilen za moške, zdaj pa ga plešejo tudi ženske. Zeybek je imenovan tudi ples herojev, moških, ki so se nekoč v teh krajih borili proti nepravičnosti in bili nekakšni Robini Hoodi lokalnemu prebivalstvu.
Po nastopu sta nam pokazala osnovne plesne korake zeybeka in nas razporedila v krog, kjer smo potem skupaj zaplesali. Anita Sokolov, članica naše plesne odprave, je takoj prepoznala podobnost plesa z makedonsko folkloro, ki jo pleše že od rane mladosti. Kako lepo je, ko prepoznaš prepletanje kultur skozi ples.
Naše plesno druženje sta plesalca na našo željo zaključila s turško-romskim plesom roman havasijem. Predstavila sta nam osnovni korak, kot ga plešejo na tem koncu Turčije z nekaj značilnimi vzorci rok. Uživam, ko se določeno folkloro, ki še živi, učim od različnih, tam živečih ljudi, saj vsak doda svoj košček v mozaik in na koncu dobiš pisano bisago gibov in korakov, primernih za ustvarjanje.
Prava romska zabava
Pika na i naši letošnji plesni Turčiji je bil obisk prave turško-romske glasbene skupine. Kot mi je zaupala naša lokalna vodička Ayshegul, romski glasbeniki skorajda ne manjkajo na nobeni večji prireditvi, saj ustvarijo posebno vzdušje, skoraj vsi Turki, ne glede na etnično pripadnost, pa znajo vsaj malo turško-romskega plesa.
In tako so prišli. Pet glasbenikov, vsi oblečeni v črne srajce in črne hlače z obveznimi črnimi lakastimi čevlji. Na tarabuko, tamburin, klarinet, violino in lutnjo so tri ure igrali romsko glasbo in z nami tudi zaplesali. To je bila tudi izjemna priložnost zame, da preverim, če vse moje znanje o turško-romskem plesu kaj velja in koliko, saj je bil del našega programa v Turčiji tudi, da sem dekleta učila osnov t. i. roman havsija (turško-romskega plesa). Kmalu po začetku naše romske zabave z glasbeniki sem ugotovila, da se je moja investicija v učenje turško-romskih gibov izplačala. Glasbeniki so nas pohvalili, da imajo občutek, kot da igrajo in plešejo z njihovimi dekleti. Kakšen kompliment, kakšna čast! “Nisi kapljica v oceanu, ampak ocean v kapljici.” (Rumi)
Dekleta so po tednu dni plesnih počitnic skupaj z našo izjemno slovensko vodnico agencije Oskar, Vesno Savarin, odšla nazaj v Slovenijo, mene pa je čakal še drugi del plesne Turčije, moje solo raziskovanje. Najprej sem se z juga odpravila proti Konyi. Potovanje se je začelo z izredno udobnim avtobusom, kjer sem s strahospoštovanjem občudovala voznika, ki je med vožnjo zmogel kaditi, piti čaj, klepetati po telefonu in seveda voziti (vse naenkrat!), medtem ko smo sekali ostre ovinke anatolskega višavja, zunaj pa je padal močan dež.
Konya je znana po tem, da je rojstni kraj Mevlevov, turškega sufijskega reda vrtečih se dervišev, katerih začetnik je sufijski mistik in pesnik Mevlana, bolje znan kot Rumi. Prav Mevlevi in Rumi so bili moj glavni namen obiska Konye. Sufijsko vrtenje me že od nekdaj fascinira in želela sem izvedeti še več o Mevlevih, Rumiju in videti njihov obred z vrtenjem, imenovan Sema, v živo.
Najprej sem bila presenečena nad tem, da je Rumijev muzej oziroma muzej Mevlana, kot se ta uradno imenuje, zastonj. Navdušena sem bila nad prikazom življenja Mevlevov v muzeju in čudovitim parkom, ki ga obkroža. V mošeji, ki je del muzeja, pa je Rumijev grob, ki velja za enega od romarskih ciljev vernih muslimanov, zato je množično obiskan. Po muzeju sem želela videti Mevleve v akciji. V kulturnem centru, samo lučaj od muzeja, so vrteči derviši pričarali stoletja star obred Sema, kjer se skozi vrtenje okrog lastne osi približujejo bogu. Ampak to še ni vse! Mene je tisto popoldne čakalo posebno presenečenje. Ko so derviši končali obred in so, tako oni kot obiskovalci, zapustili prizorišče, se je čez nekaj minut na odru začela odvijati povsem drugačna predstava. Urjenje bodočega derviša. Nikoli si nisem drznila misliti, da mi bo kdaj dovoljeno videti, kako se urijo v svoji umetnosti vrtenja. Jaz sem v dvorani ostala po naključju, bila sem namreč na balkonu dvorane, kjer sem si ogledovala razstavo sufijskih predmetov. Nenadoma se ozrem navzdol proti odru, kjer so še pred nekaj minutami izvajali Semo, in zagledam mladeniča, ki stoji v središču, z rokami iztegnjenimi nad glavo. V dlaneh drži palico – za ravnotežje. In vadi. Vrtenje. Ampak počasi. Leva noga je na mestu, desno privzdigne in se zavrti okrog leve za 360 stopinj in se ustavi. In spet. In spet. Tam, kjer je prej spodaj sedelo občinstvo, zdaj sedi učitelj, ki ga občasno popravi. Izjemno.
Brazilska plesalka, ki je očarala Kapadokijo
Že lani mi je naša turška vodička Ayshegul omenila, da v Kapadokiji že vrsto let nastopa ena zares dobra orientalska plesalka iz Brazilije. Ker sem letos načrtovala daljši obisk Turčije, sem se odločila, da jo moram nujno spoznati. Namreč v orientalskem plesnem svetu so plesalke večinoma osredotočene na nastopanje v Kairu, Bejrutu, Dubaju ali Istanbulu in večjih obmorskih mestih, nikoli pa nisem slišala, da bi katera od plesalk redno nastopala v Kapadokiji, vsaj ne več let zapored.
Takoj ko sem prišla v Kapadokijo, to čudovito in malce pravljično turško pokrajino, za katero pravijo, da spominja na luno, sem poiskala Claro. Clara je Brazilka, rojena v Rio de Janeiru, ki jo je Turčija popolnoma prevzela in posvojila. Našla sem jo prek Instagrama in takoj sva se zmenili za kavo. Simpatična in zgovorna Brazilka v poznih štiridesetih mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo. V Riu je plesala balet in študirala moderni ples, potem pa se je nekoč, povsem naključno znašla na delavnici orientalskega plesa. Takoj ji je bil všeč in začela je hoditi na redne treninge. Ker je bilo njeno telo že plesno izurjeno, je hitro napredovala in dobila prve nastope v restavracijah. Ko se je malce bolj poglobila v ples in kulturo, ki stoji za njim, je odkrila derviše. Odločila se je, da gre za nekaj tednov v Turčijo, da se nauči vrtenja. V Istanbulu ni imela sreče z iskanjem pravega učitelja, ki bi jo želel učiti vrtenja, saj so nekateri derviši bolj konzervativni in ne želijo poučevati samo vrtenja, pač pa želijo, da se človek preda tudi islamu. Clara tega ni želela, zato pa je našla znano istanbulsko romsko plesalko Reyhan, pri kateri se je učila turško-romskega roman havasija. Ta jo je takoj zasvojil. A Clara ni ostala v Istabulu, pač pa je želela še malo raziskovati in potovati. Po nekem naključju je končala v Goremeju, v Kapadokiji, kjer je dobila učitelja vrtenja. Ko je izvedel, da pleše tudi orientalski ples, jo je takoj predstavil lastnici lokalne restavracije, ki je potrebovala plesalko. Ker so Clari do konca potovanja ostali še trije tedni, si je rekla, da sprejme izziv in bo prihodnje tri tedne še plesala. A zgodba se čez tri tedne ni končala. Restavracija je želela, da ostane in nadaljuje. Pa je ostala in podaljševala svoje bivanje v Turčiji. In tako se je zgodilo, da je v Turčiji ostala prihodnjih 13 let. Vmes, ko se je zgodilo zaprtje, je bila dve leti v Braziliji, zdaj pa je spet tu in znova pleše. Brez načrta, koliko časa in kako. Svobodna. Pa še eno naključje. Clara se je vsako leto za nekaj časa vrnila domov v Brazilijo, kjer ima tudi hčerko. V Braziliji je začela plesat tudi Ori Tahiti. Ta jo je popeljal na Tahiti. In tam je spoznala našo slovensko plesalko Najo Furlan. Svet je res majhen.
Rakkas Istanbul
Moje plesno potovanje se je končalo v Istanbulu, čudovitem mestu, ki me je prvič očaralo pred dvajsetimi leti. A v Istanbulu tokrat nisem bila kot turistka, pač pa kot plesalka. Že vrsto let prek družbenih medijev spremljam največji plesni festival, posvečen orientalskemu plesu v Turčiji, imenovan Rakkas Istanbul. Do zdaj mi ga ni nikoli uspelo obiskati, letos mi je to naposled uspelo.
Festival Rakkas Istanbul slovi po tem, da je večina učiteljev turških plesalk in plesalcev, kar je tudi smiselno. Zadnjih nekaj let sem veliko vlagala v učenje egiptovske folklore in egiptovskega stila plesa, letos pa sem si želela malo spremembe. Tako sem izkoristila priložnost in se na festivalu učila od legendarne turške plesalke Serap Su, ki nas je popeljala v svet klasičnega turškega orientalskega plesa in nam razložila glavne razlike med egiptovskim in turškim stilom. Poleg Serap Su sem si že vrsto let želela učiti od ene najbolj znanih istanbulskih turško-romskih plesalk, Reyhan Tuzsuz. In končno mi je uspelo. Reyhanin pristop na delavnici je bil povsem drugačen od Serapinega. Reyhan je namreč ‘naturščik’, torej nešolana plesalka, ki uči to, kar pleše že vse življenje. V tem primeru to pomeni: glej me in pleši z mano, brez posebnih razlag tehnike, korakov in podobno. Imela sem srečo, da sem osnove turško-romskega plesa že dobro poznala, zato sem ji lahko sledila. Če tega ni bi imela, bi verjetno na delavnici lahko samo nemočno opazovala, kaj se dogaja. Ampak tudi to je izkušnja.
Eno najbolj simpatičnih srečanj Rakkas Istanbula pa je bilo srečanje z edinim egiptovskim učiteljem, legendarnim Khaledom Mahmoudom, ki je bil učitelj moje drage učiteljice Marie Aye iz Grčije. Khaled je izjemen plesalec, izvrsten pedagog in predvsem čudovit človek. Poleg delavnic nekaterih turških učiteljev sem se udeležila tudi vseh njegovih delavnic, kajti njegovo znanje je neprecenljivo.
Rakkas Istanbul je, tako kot večina tovrstnih dogodkov, izjemna priložnost za druženje, spoznavanje novih ljudi, pa tudi za to, da se predstaviš s svojim plesom. Tudi jaz sem izkoristila vse možnosti za predstavitev in nastopala na kar dveh večerih festivala. Na prvem večeru sem odplesala muwashahat, zgodovinsko rekonstrukcijo plesa, ki naj bi se plesal v času, ko so Arabci vladali Andaluziji. Drugi večer sem posvetila plesu iz južnega Egipta, plesu ghawazee, navdahnjenem s strani izjemne Khairiye Mazine, pri kateri se učim vsakič, ko pridem v Luksor. Izjemno vesela sem bila vseh pohval, ki sem jih dobila, najbolj pa sta se me dotaknili osebni pohvali Khaleda Mahmouda in organizatorja festivala Serkana Tutarja.
Tako se je moja plesna dogodivščina v Turčiji končala. Na poti domov pa sem v glavi že pletla niti novih plesno-potovalnih zgodb, ki naj za zdaj ostanejo še skrivnost.
