Ples Tine Dobaj je vedno čist in živ

Plesalka, koreografinja in pedagoginja Tina Dobaj je že znano ime plesne umetnosti. Deluje in ustvarja v Mariboru, v svojem mestu plesnih začetkov in ustvarjanja v Plesni izbi Maribor, potem ko se je napotila v Bruselj na priznano plesno akademijo P.A.R.T.S., po zaključku te pa bila sprejeta v plesno skupino ROSAS Anne Terese de Kearsmaeker, imela angažma pri Williamu Forsythu, tudi leto dni plesala v Balley Company v Frankfurtu. Ples je začela poučevati, voditi vadbo in delavnice tako v Bruslju kot doma ter v sosednji Avstriji, potem se vrnila domov in v Ljubljano, kjer je aktivno sodelovala s PTL, Floto, Matjažem Faričem in Zavodom Federacija, postavljala nova koreografska dela, poučevala na SVGŠL, Umetniški Gimnaziji za ples (2003- 20011), s katero je še v strokovnih povezavah, odkar se je z družino ponovno ustalila v Mariboru. Za svojo koreografsko Cesto je leta 2003 prejela nagrado povodi mož kot najboljša plesalka in nagrado občinstva za predstavo Geiko, leta 2004 pa nagrado münchenskega festivala. S skupnim projektom Kapital sta z Gregorjem Kamnikarjem zavela predstavo "razprodaje" Marxovega dela Kapital, interakcijo v sodelovanju z občinstvom o vrednotah, pretvorbah in potvorbah denarja ter finančnega veličastja, 2011 pa bila s predstavo povabljena na festival Brisban v Avstraliji.

Vedno aktivna Tina je lani improvizirala v New Yorku, v projektih z znanima džezistoma – Reaggijem Workmanom in Kenom Vandemarkom, v režiji Maje Milenović Workman, poučevala v New Jerseyju na plesni šoli Madlom Mariborčanke Maje, kjer je nastajal njun skupni projekt Namišljena resnica, premierno predstavljen septembra 2013 v Stari elektrarni, Elektro Ljubljana. Trenutno še poučuje po Evropi in doma, redno pa na Umetniški gimnaziji na Ptuju, smer muzikal, da pa ne bi s profesionalnimi plesnimi treningi bila prepuščena sama sebi, tudi redno obiskuje vadbo Baleta SNG Maribor.

Od februarja 2014 se je Tina napotila po novih poteh ustvarjanja in raziskovanja v plesno-glasbenem tandemu s svobodnim instrumentalistom Andrejem Hrvatinom v laboratoriju plesno-glasbenih improvizacij LaMuG-Zi. Že naslednji mesec, marca, sta umetnika v duetu plesa in glasbe odprla likovno razstavo Zgodbe Mesta in Neba slikarke Katje Hrvatin Jazbec v mariborski Galeriji Media Nox, ko se je Tina v svoji čistih plesnih linijah in v dinamiki ritma Andreja Hrvatina dotikala slikarkinih urbanih črt in višinskih oblik. Tinin ples je bil tako kot vedno dorečeno čist, izvirno živ in obarvan z rahlim pridihom vzhodne energije, ki njen plesni šarm vedno znova povezuje z (daljnimi) družinskimi koreninami dežele vzhajajočega sonca.

Plesna predstava Notranja neposrednost je nastala v tercetu umetniških povezav, po konceptu ustvarjalke in plesalke Tine Dobaj, glasbenika in instrumentalista Andreja Hrvatina in slikarke, scenografke Katje Hrvatin Jazbec. Je nizkoproračunski interdisciplinarni projekt, ki je bil premierno podarjen obiskovalcem in ljubiteljem sodobne plesne umetnosti 19. decembra v Vetrinjskem dvoru v Mariboru, v času, ko je okrašeno mesto vabilo v razkošje svetlobnega sija predprazničnih večerov. Vetrinjski dvor je hram mladostne energije, kulture in umetnosti, ki se odseva v razstavljenih eksponatih, v pismenkah knjig in tekstov, ter že v preddverju pred vstopom v dvorano, posejano s sedeži, vabi k ogledu. Polno dvorano je od (odrskega) prostora dogajanja delil le talni reflektor, ki je osvetlil stezo povezav med plesalko in glasbenikom ter senčil belo ornamentiko prepognjenih malih papirnatih in krilatih figur na zadnji steni dvorane, prepoznavnih kot japonska umetnost origami, umetnost, ki poleg spretnih prstov in rok veča tudi moč koncentracije, predvsem pa umirja in rahlja napetosti. Steno je prekrivalo nešteto malih belih krilatih oblik, zgoščenih in razdeljenih po zidu, ki so v celostni podobi kar spominjale na obris pradavne bele ladje, če je bil to namen ali pa ne.

Plesalka se je umestila na tla, glasbenik pa začel svoj solistični spev prebujanja. Kdaj in kako se bo telo zganilo in reagiralo na vibracije obročnega bobna, klarineta ali looperja pod razigranimi prsti in v dihu glasbenika, je časovna neznanka, je trenutek, ki se ob vsakem nastopu na novo in znova poraja ter spodbuja ustvarjalne sile. Notranja neposrednost je predstava plesnega zena, ko se gib rojeva ob prebujenem notranjem impulzu, ko plesalka začuti notranji vzgib, posledično pa potrebo za lasten telesni premik, ki mu potem sledi zunanje oko. Zen je starodavna filozofija duhovnega dozorevanja, je izkustvena modrost in je dozorel trenutek meditativnega samouresničenja, v plesu pa se kaže kot trenutek notranjega vzgiba, ki sprovocira viden telesni premik, v predstavi pa pripomore k polnosti Tininega plesnega mreženja; je njen gibalni izvir in plesni vzgon. "Soočanje z notranjo neposrednostjo je soočanje z iskrenostjo, iskanje trenutka med vdihom in izdihom," zapiše v gledališkem listu Katja. Tina za svoj  notranji impulz pravi, da neposredno odpira notranje svetove, ki se zdijo kot mimobežne slike zaznanega potovanja. Predstava teče kot strukturirano popotovanje v brzicah plesa in instrumentalnih vibracij, ki jih v živo podčrta in obarva še scenografka, ko svoje poslikave prek videa neposredno prenaša v prostor, vse dokler se ob koncu ne zazna oris rdeče  vrtnice, simbola lepote čistega, ljubečega srca.
V objemu treh umetnosti je plesno-glasbeni projekt Notranja neposrednost zavel harmonijo umetniškega navdiha, tudi deloval meditativno pomirjajoče, v nastopajočih trenutkih napetosti, ki so spodbujala soočanja in preboje treh umetniških dimenzij, pa vznemirjal in vabil na ponovno  srečanje možnih novih vibracij in umetniških potencialov. 

View Gallery 5 Photos