Prvi februarski vikend, od 2. do 4., je v prostorih in v organizaciji Cankarjevega doma (CD) Ljubljana stekla četrta edicija Festivala celostnega zdravja, kjer je sodelovalo več kot 30 razstavljavcev s področja alternativnih zdravstvenih programov. V soboto in nedeljo so od 10. do 19. ure potekala raznovrstna predavanja s področij ajurvede, joge, zdravega življenjskega sloga, ki zajema moči arome, začimb, olj, gongov, zeliščarstva, pa tradicionalne kitajske medicine, tudi telesnih masaž, in to v različnih dvoranah ter na prizoriščih in v organizaciji CD. V sklopu festivala je bila organizirana tudi razstava o skrivnostnih močeh rastlin, sledil je še vodeni obisk ajurvedske restavracije, prav tako ni manjkal na programu zdrav jutranji vzpon na Šmarno goro. Ob skrbi za zdravje ni bil spregledan niti kulturni program, ki vsekakor na svojstven način dopolnjuje zdravje.
Na ogled sta bila dva filma, in sicer s področja plesa in homeopatije. Film Samo kaplja (Just One drop) je dokumentarec ameriške režiserke Laurel Chiten, ki predstavi ozadje zmot o homeopatiji in koristi, ki lahko z razredčeno snovno kapljo pripomorejo k stimulaciji telesa za lastno samozdravljenje. Film ne narekuje tovrstnega zdravljenja, ampak prej prikaže možnosti svobodne izbire ob skrbi za lastno zdravje.
V sodelovanju z veleposlaništvom Indije je stekel celovečerni indijski film Pleši kot mož (Dance Like a Man) režiserke Pamele Rooks (1958–2010), po scenariju Maheša Datanija ter v izvedbi znanih indijskih igralcev, treh plesalcev bharatanatjama, tempeljskega plesa, ki izhaja iz južne Indije: Šobane, Anuške Šanke, Arifa Zakarja, Mohana Agašeja in Samirja Sanikija. Klasični indijski ples bharatanatjam je tempeljski ples, s katerim častijo svoje bogove in se z njimi pogovarjajo ter pripovedujejo zgodbe o njih. Ves ples je začel svojo umetniško pot ob verskih obredjih ter čaščenju božanstev, tako kot so stekli začetki umetniške pesmi in besede. Čas filmske zgodbe ni ravno določen, pa vendar se dogaja ob očetu, ki se je boril za svobodno Indijo in je obogatel z nepremičninami, njegov sin je druga generacija, ki je postal plesalec tega starodavnega plesa, se tudi oženil s sila nadarjeno plesalko, ki je daleč presegala njegove umetniške višaje. Zgodba se zapleta ob očetovih nazorih, ob plesalcu in možu, ki skuša slediti svoji nadarjeni in uspešni ženi, ko se ob treh generacijah sledi tudi spremembam indijske družbe. Film se začne ob pripravah na prvi javni nastop njune hčerke in mislih na njeno poroko. V poglobljeni slikoviti družinski ter družbeni zgodbi in ob odličnih plesnih kadrih steče intimna zgodba dveh zakoncev, ki se s plesom ne bi mogla preživljati brez očetove finančne podlage, čeprav ljudje te družbe častijo svojo plesno tradicijo in svoje bogove. A nam ni to znano in sila aktualno?!
V indijski mitologiji je bog Šiva ustvaril vesolje, je prvi guru, duh dobrega in uničevalec zla. Tako je prvi bharatanatjam ples običajno namenjen molitvi, imenuje pa se pušpanjali, Je plesna molitev, ki jo prostorsko razvejano in ubrano zaplešejo vse plesalke skupine Nataraj. V slovenščini zapišemo pušpanjali in nam je beseda pušpan prepoznavna, saj poimenuje naš zeleni grm, v jeziku sanskrta (staroindijski knjižni jezik) pa je to cvetlični grm, ko se daruje molitveno cvetje. Mojster plesa in joge Ujval Bhole je kar hitro spregovoril v dobri slovenščini, in to v tistem značilnem mehkem jezikovnem zvenu, ki ga tujci težko obvladajo. Ob začudenju prisotnih je vedno dejal, da se ga je zlahka naučil, ker je zelo podoben sanskrtu, veliko besed pa celo pomensko identičnih; tako kot tudi beseda za grm pušpan.
Njihov drugi izhod nateš kautvam je ples, posvečen čaščenju Šive, ki opisuje njegove razpoznavne nebeške moči, izvaja ga pet plesalk: Naja, Tinka, Teja, Simona in Anja.
Plesalka Nivedita se predstavi s solo plesom natanam adinar, ko opisuje Šivo in ko njegovi lasje valovijo kot reka Ganges, mati življenja, ko se srečen in v transu prepušča svojemu plesu. Njen ples je živahen, je ples hitrostne vihre in izjemne izraznosti, ko vsak vzgib predstavlja del celovite plesne pripovedi. Nato stečejo plesi o kraljevi hčerki Parvati, ki ljubi Šivo in se želi z njim poročiti, Šiva pa jo sprašuje, če tudi zares želi deliti z njim skromno življenje na gori. V plesu se izpostavita njena nežnost in eleganca, oznani pa njegova moč, ki jo v pripovedni obliki plesa aga kanje padam stilno izoblikuje Nivedita.
Prvi del programa se konča v živahnem plesu sreče Parvati in Šive ter ob molitvah, ko sceno zaobjame skupina sedmih plesalk v plesu radosti tillana.
V prvem delu je ples tekel ob spremljavi klasičnih ritmov, medtem ko drugi del programa posega tudi po modernih glasbenih oblikah in večji koreografski svobodi oziroma razporeditvah po prostoru. Tak je ples sedmih plesalk Šiva tandava, ko zaplešejo slavni ples boga in ko Šiva prinese blaginjo na svet.
Za indijski klasični ples bharatanatjam bi lahko rekli, da je ples namenjen bogovom in je z njim ljudstvo tudi častilo svoje bogove. V tem plesnem večeru je bil to stvarnik, bog Šiva, vendar so tudi bogovi plesali, da bi ljudstvu doprinesli radost in blaginjo. Torej je ples blaginja in radost ljudstva, tudi veselje bogov, kar pomeni, da je ples igra vesolja, v katerem obstajamo, in brez tega vesoljnega plesa niti življenja ne bi bilo; in ples v starih vedah častijo tako bogovi kot ljudje.
Naš letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, baletni solist in koreograf Janez Mejač, je dejal v svojem govoru na Prešernovi proslavi 7. februarja v Gallusovi dvorani CD: da je ples najbolj prvobitna baza za vse umetnosti, je mati vseh umetnosti; njemu pa najljubša Gnostična himna 2. stoletja, ki pravi: "Kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje."
