Plenir. Nostalgija naših ‘non’ in ‘nonotov’!

Urša Rupnik in Mojca Majcen v Plenirju koreografinje Daše Grgič (foto: Luca Quaia)

V sredo, 16. 11. 2020, sem si v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ogledala premiero predstave Plenir – to je dragocena košara, s katero so mlekarice, kruharice, šavrinke hodile v Trst prodajat kmečke pridelke; avtorice Daše Grgič (idejna zasnova in koreografija, izbor glasbe), v košaro pa so tokrat nasuli obilo plesa, hudomušnosti in nostalgije.

Predstava je simpatična, iskrena in sproščujoča. Avtorica je vanjo vnesla spomine na mladost ‘non’ in ‘nonotov’, ki so živeli v tržaškem zaledju skladno in v sožitju z naravo ter Trst oskrbovali s hrano; mlekom, jajci, zelenjavo, skratka z domačimi pridelki. Scena, rekviziti in kostumi (Anka Rener Kremžar) pričarajo vsakdan na podeželju, luč in glasba pa kmečko vzdušje še dopolnjujeta. Vsebinsko igrivo preko vsakdanjih opravil, kot so pranje, grabljenje sena, nošnja plenirja na glavi, prelivanje mleka, se dva plesalca in dve plesalki skozi predstavo srečujejo, družijo, spoznavajo in osvajajo, tako kot je bil to v preteklih časih naraven proces.

Vsak plesalec (Luka Ostrež, Branko Mitrović) in vsaka plesalka (Mojca Majcen, Urša Rupnik) ima vsebinsko svojo vlogo, plesni dueti pa so subtilno občuteni in igrivo zapeljivi v izvedbi omenjenih vrhunskih plesalcev, skupne kompozicije so intenzivne in plesno dovršene, tudi ples v krogu daje občutek njihove naravne medsebojne povezanosti. Vsi elementi predstave pa se ves čas zlivajo v nostalgično celoto.

Čudovit dogodek tako idejno kot izvedbeno. Profesionalna plesna predstava je dovršena v vseh segmentih, obenem pa navdihujoča. V razmislek nam daje tisti čas, ko so se mladi še osvajali v vsakdanjem delovnem okolju tudi s telesno komunikacijo (na odru gledam hči, vidim pa svojo staro mamo, kako jo osvaja bodoči mož); medtem ko današnja mladina osvajanje reducira na komunikacijo prek zaslona, všečke in lepe besede, čeprav dvomljivo iskrene.

Predlani je Barbara Drnač v svoji oddaji Parada plesa vprašala enega od ustanoviteljev svetovno znanega festivala ImPulsTanz na Dunaju, Ismaela Iva, če in kako se lahko Slovenci uvrstimo v program predstav. Njegov odgovor se je glasil: “Ko boste pokazali nekaj svojega.” (Kopije iz tujine za program niso zanimive). Morda pa je tukaj narejen pravi korak.

Predstava je nastala v produkciji mednarodne plesne platforme Balkan dance project s koproducenti: Festival Velenje, Festival Danceproject, Plesni Teater Ljubljana, v sodelovanju s slovenskim stalnim gledališčem Trst v okviru festivala Raz/seljeni ter s podporo Ministrstva za kulturo RS v okviru avtorskega projekta Mojce Majcen. Skrajni čas je že bil, da to našo 100- letno zgodovino zagledamo tudi v plesni predstavi, saj sega v tisti čas, ko so bili primorski Slovenci pod okupacijo Italije in v šoli takrat niso smeli govoriti slovensko.

Naslednji nujen korak pa je turneja, da si bo lahko predstavo ogledalo čim več Slovencev in v njej spoznalo našo kulturno dediščino. Resnično je nekaj posebnega na naši plesni sceni in trden dokaz, da sodobni ples ni le ‘metanje po tleh’, ampak tudi vrhunska umetnost.

(foto: Luca Quaia)

Vse čestitke Daši Grgič – plesalki in koreografinji z diplomo tehnike Nikolais za izbrano vsebinsko tematiko in plesno predstavo v celoti, plesalcem in sodelujočim ter organizatorici Mojci Majcen. Z dolgim intenzivnim aplavzom se jim je zahvalila tudi polna dvorana občinstva.

Poklon ustvarjalcev po predstavi (foto: FB)