Prihajajoči vikend bo v znamenju premier dveh plesnih umetnic.
V petek zvečer ob 20.00 se bosta istočasno zgodili dve premieri na različnih koncih Ljubljane. Ekipa predstave Vibracija posamezne strune v sestavi Katarzyna Chmielewska, Magdalena Reiter in Jakub Truszkowski vabi v staro mestno Elektrarno na ogled predstave, ki jo je inspiriral Stanislaw Lema, najbolj brani neangleško pišoči avtor znanstvenofantastičnih del, saj mineva 100 let od njegovega rojstva. Visoko obletnico še posebej praznično obeležujejo na Poljskem, rodni državi znamenitega pisatelja, futurologa in filozofa ter tudi ustvarjalcev predstave Vibracija ene same strune z izhodiščnico v Lemovem Solarisu.
Ustvarjalci pravijo: “Vibracija ene same strune ni interpretacija Lemovega literarnega dela, temveč z utrinki, drobci pomenov in ključnimi topikami oblikovana predstava, ki impulze romana prevaja v gibalno-scenskem okviru – skozi jezik telesa. Včasih je samo slutnja. Brez zunanjih znakov, indicev, namigov, dokazov, vzrokov, razlogov ali pojasnil, vseeno je nekaj oprijemljivega. Nekaj nejasnega, a hkrati izrazitega. Ni treba v oddaljene atmosfere, da bi si lahko predstavljali telesnosti, po svoji podobi antropomorfne, pa vendar v svoji materialnosti povsem tuje/neznane, nedostopne. Telesne prezence in njihovi raznorodni vokabularji se znajdejo v nenavadnem okolju, postavljeni v različne situacije delujejo v prostoru, ki vzpostavlja lastna pravila. Ontologija tako ni vnaprej znana, njene koordinate nikjer niso eksplicitno zapisane, pa vendar jih trajektorije potovanja skozenj (gibanje telesa) vseskozi sproti označujejo in izražajo. Nehoteno gibanje je to, zakasnjeni dueti, dialogi subjekta in drugega, iskanje stika, ki ga determinira zunanjost, njene nepričakovane gravitacijske točke in asinhrone časovnice, ki telo vodijo drugo mimo drugega, pa tudi vse bliže in bliže. Je srečanje neizogibno? Je stik vselej singularna točka skupne izkušnje? Kaj pa, če je za spremembo možnost stika posledica zunanje ukrivljenosti, prostorskih silnic in vibracij?
Da sicer izvira iz notranjega (človeškega?) poriva in intencionalnosti, pa vendar končni izkupiček ni odvisen od njiju? Tedaj je možnost srečanja osvobojena formalne teže, da identitete in dogodke strukturiramo kot linearno zgodbo, obdarjeno z osrediščenim pomenom in konsistentno notranjo logiko. In kakšen stik se torej zgodi, ko se sekajo linije kompleksnih preobrazb in nerazkritih intenc? Morda zgolj trezno spoznanje lastnih omejitev, ki pogosto uniči mnoga pričakovanja in težnje. In ples je potemtakem vezivo, vmesnost zunanjih točk, meso samot, teles. Je gibanje, ki krpa razdalje, vendar vseeno ohranja kvalitete razlik. Status quaestionis telesnih ostalin, gest, drž, izrazov, fraz, sekvenc – nakopičena preteklost v majhnem obsegu lastnega sveta ter hrumeče preobrazbe (ne)slutene celote. Morda celo prihajajoče, tiste, ki skoraj že je. Ne zato, da bi bolje razumeli, temveč, da bi se otresli bremena sebstva in občutili zapoznele mimobežnice brezdejanske drame.”
Slovenska premiera torej v petek, 10. 12., ob 20.00; dve ponovitvi pa 11. in 12. decembra ob isti uri. Ekipa se potem seli na Poljsko, saj je predstava nastala v slovensko-poljski koprodukciji in se bo premierno odplesala 18. decembra v Teatr Wybrzeże v Gdańsku.
Istega dne, torej v petek, 10. decembra, prav tako ob 20.00 v Plesnem Teatru Ljubljana pa na ogled postavlja svoj prvenec z naslovom Do pojutrišnjem uveljavljena ustvarjalka Kristina Rozman, ki se podpisuje pod avtorstvo, koreografijo in izvedbo. O predstavi razmišlja: “Epoha, ki zahteva permanentno mutacijo vsakdanjega življenja in stalno prilagajanje spreminjajoči se realnosti, zaudarja od nenadnih in počasnih smrti. Neo-kapitalizem kot poslednja religija v obljubljanju ne-štetih davčnih nebes nekaj sto posameznikom pa vsem drugim živim bitjem planeta vztrajno odreka barve narave in njenih čudes. Jaz sem. Pradavnina in obzorje konca. Strah in nova zaveza. Kot shizofreno prosojno platno, skozi katerega se pršijo zahteve in odlagajo krivde. Kot nova misel in novo telo, zaznamovano z umetnim ozračjem. In obenem kot zavest, ki se prepozna; a ne kot ime, temveč kot hkratnost svete jeze in divje nežnosti. Jaz sem telo Zemlje.
V telesu, ki je bilo od nekdaj živalsko, so naseljene himere. Le da danes te bivajo pod električnim soncem, ki ne oddaja nobenih barv. Upočasnjevanje skozi enostavnost in izguba raznolikosti – se dogaja v Rumenem. Sredi konca se poklanjam vsemu, kar počasi izginja, mogoč(n)emu življenju prihodnosti.”
Kot pišejo iz PTL-ja: “Kristina Rozman je uveljavljena plesalka, plesna ustvarjalka in plesna pedagoginja. Njeno plesno raziskovanje in izpopolnjevanje zajema desetletno delovanje znotraj kolektiva Bitnamuun (Miza za 4, Premiki v obljubljene dežele … loop … Korak, Neustrašno, Timing, Junakinje), večletno sodelovanje pri ustvarjalnih procesih z Jano Menger (Gledališče, V postopku, Posvetitev pomladi: Kvadrat, Merilci bremen), Brankom Potočanom (članica Fourklor od 2015, Sijaj, Solo za dva, Morala je sama, Žepi polni zvezd, Prijatelj, postoj in poglej, Cirkus na mesec, Nima fantič kapice, Zarjavele trobente), sodelovanje z Matjažem Faričem (The politics of dancing/Balkon, Solo, No more solo, Sinestezija), Tino Dobaj in Sinjo Ožbolt, Andrejo Rauch Podrzavnik, Gregorjem Kamnikarjem, Matjažem Pograjcem, Claudine Lauer Peny … v zadnjem času pa intenzivno sodeluje z Ajdo Tomazin na področju interaktivnih plesnih predstav za otroke (Od kapljice do oceana (Zlata paličica 2019, mednarodna nagrada Dobro drvo 2019), Čigumitvist, Iceberg – ledeni velikan). Kristina je bila leta 2017 prejemnica srebrne značke Mete Vidmar, obenem pa že vrsto let poučuje mlajše in starejše otroke, s katerimi ustvarja sodobnoplesne koreografije, nagrajene z zlatimi in srebrnimi državnimi priznanji.”
Plesna predstava Do pojutrišnjem je nastala po idejni zasnovi projekta z delovnim naslovom Prikrojitev časa in bo na voljo za ogled še v dveh ponovitvah v soboto in nedeljo, 11. in 12. decembra, ob 20.00 v Plesnem Teatru Ljubljana. Kot kaže, bomo intenzivno plesali do konca decembra in še dlje.
