Prva plesna premiera novega leta 2019 je stekla v produkciji zavoda Flota Murska Sobota in zavoda Flota Ljubljana ter v koprodukciji Bunkerja Ljubljana v soboto, 12. januarja, ob 20. uri na odru Stare mestne Elektrarne – Elektro Ljubljana. S svojo prvo novoletno predstavo z naslovom Merilci bremen so umetniško bogatili ter navdušili zasedeno gledišče ustvarjalci in soustvarjalci predstave: koreografinja Jana Menger po konceptu in v dramaturgiji Roka Vevarja, ob že uveljavljenih plesalcih in ustvarjalcih mlajše generacije NVO (Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman, Tamara Polanc). K umetniškemu navdihu pri gradnji plesne kompozicije pa sta doprinesla tudi scenska umetnika: glasbenik Matevž Kolenc z avtorsko simfonijo nedorečenega ritma, ki posega po nevidnih globinah, ter oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, ki v svoji senčni poetiki svetlobnega oblikovanja jasni intimno vzdušje na sceni.
V gledališki knjižici sledimo fotografiji Špele Bergnat oziroma merilcu trdnih, gradbenih profilov ter teles, premičnemu merilu v tehničnem uporabnem jeziku, tako imenovanem ‘schieberju’, ki je v zgodovinski vlogi, kot ga predstavlja fotografija, služil natančnim gradbenim ter tehničnim izmeram trdih teles. Danes je gotovo precej drugače, ko imamo digitalna premična merila.
V besedilu knjižice pa Rok Vevar zapiše: "Bremena iz naslova izhajajo iz povsem telesnih izhodišč, ki pa imajo vselej hkrati tudi svoje eksistencialne in socialne pomene." Le dodala bi, da se nikakor ne dajo izmeriti s premičnim (schieber) merilom. Da se plesalca ali umetnika naslavlja kot telo oziroma da njegova umetnost izhaja iz telesnih izhodišč, v tem smislu bi lahko dejali, da tudi zvok violine izhaja iz instrumentalnih izhodišč, iz telesa instrumenta. Vprašam pa se, kje naj bi se v obeh primerih našel prostor za izvajalca, umetnika, torej človeka, kako je on izpostavljen. Vemo, da v orkestru igrajo violinisti in v koreografiji plesalci, tudi da se v vojnah (žal) nakladajo mrtva telesa, kar pomeni, da se beseda telo uporablja na mnogih neosebnih zaznavah, plesalec pa je vendarle oseba. Upam, ko bo enkrat (in da bo) tudi plesna umetnost zaživela na državni univerzitetni ravni, da se takrat tudi na novo utrne ustvarjalno ter umetniško izrazoslovje za področje plesne umetnosti.
Predstava Merilci bremen je koreografsko smiselno zaokrožena izpovedna celota v trajanju 50 minut, ki najprej izpostavi breme posameznika, nato se ta nevidna teža nivelizirala, na nek način tudi rahlja in preliva v duetih ter se širi po skupini, po množici. Koreografinja Jana Menger je v svojem intervjuju dejala, da si je na odru želela množico nastopajočih, omejitve pa so bile finance. Menim pa, da je skupina desetih nastopajočih plesalk ob svoji kompaktni gibalni ter realno zastavljeni strukturi bila kar dovolj jasen merilec moči skupine, še zlasti v zadnji sceni, ko na oder priletijo novi nastopajoči. In čeprav jih je bilo le deset, sta v tem trenutku njihovih vzbujenih moči odsevala volumen ter moč mase. Ob tako zastavljenem koreografskem stopnjevanju od posameznika do skupnih družbenih sistemov se predstava kar približuje zamisli aktualnega dokumentarca Zeitgeist 2007 režiserja Petra Josepha, čeprav se projekt Merilci bremen ne brusi na poligonih vojne, kot se to sledi v realni zasnovi filmske scene. Ko se vse začne s številom ena, ki naj bi peljalo do skupne enosti, žal pa mnogokrat tudi do razkroja.
Na sceni odra se izpostavlja mlajša generacija uveljavljenih plesalcev, ki v sebi vsekakor nosi tako lastna kot generacijska bremena, vendar pa se kljub temu da zaslediti njihovo iskrico optimizma, ko pnejo mostove upanja ter želijo in si upajo presegati obstoječe prepreke, zato mogoče na sceni ne nastopi napovedana prevlada melanholije.
Prva se na odru gnete, krči, izpisuje in izpoveduje Tajda Podobnik v slikoviti poetiki svojih izostrenih gibalnih ter lomljivih oblik. Njej se pridruži Veronika Valdes v zdrsu težnosti v kontaktnem izlivu na talni površini, ko vidno stremi k nadvladi teže, tudi medsebojnemu zbližanju ter premagovanju vzponov in padcev. Za njo na oder sproščeno vstopa igriva Tini Rozman, nato pa še Maša Hawlina s svojo merico topline ter optimizma. Prisotnost štirih plesalk na sceni napoveduje novo temeljno gradnjo, tudi nova izhodišča, ki jih začnejo graditi v medsebojnih stikih ter niansirati v duetih. Ob koncu se zgodi nenadni slikoviti vdor skupine plesalk, ki v nastali množici desetih vizualno spleta medsebojna sožitja, tudi v novonastali skupnosti iščejo temeljno podporo ter mrežijo nove povezave. Njihovi skupinski prepleti se tekoče in preprosto širijo po prostoru, saj se dogaja skupina istovetne usmeritve, ko njih gibanje vetri prostor in se roke čvrsto oklepajo, tudi precizno preprijemajo, v danem času pa tudi osvobajajo.
Koreografija Merilci bremen je premišljeno zasnovana na gibki ter gnetljivi gibalni plastiki plesalk, ko dovolj berljivo odseva zastavljeni koncept, ko kreativni tandem Jana Menger in Rok Vevar tudi znova navdihne umetniški prostor plesne scene.
