Pesem ženske anime pariške Slovenke

Večmedijska plesna predstava avtorice in koreografinje Vesne Eče (Etche) Dvornik Klic gozda ali poljub tvoje matere je premierno stekla v tednu premier, tednu ob koncu minulega septembra, ko je vsak dan odrsko luč uzrla vsaj ena plesna predstava, in Ečina se je zgodila na odru Duše Počkaj v Cankarjevem domu v Ljubljani 25. septembra, sledili pa sta še dve ponovitvi, 26.in 30.septembra.

Eča, pristna Ljubljančanka je svoj umetniški postulat našla v glavnem mestu Francije, v Parizu, v zibelki evropske kulture. Torej tam, kjer se dogaja in se je dogajala umetnost, se lahko napaja z zgodovino, se išče in najde sebe. Veliko mesto prepolno umetniških zgodovinskih in novodobnih odtisov je zaobjelo Ečo Dvornik, kjer ustvarja in deluje že več kot 20. let, kjer je ostala po zaključku šolanja na plesni šoli Karin Weahner, učenki velike predstavnice nemškega ekspresionizma Mary Wigman in Labanove šole, ki je svoj umetniški pečat posredno in neposredno vtisnila tudi vrsti slovenskih plesnih umetnikov, in se je tistikrat od prve svetovne vojne vsaj trideset let promovirala pod imenom  Ausdrucktanz, v Sloveniji pa postala sinonim za izrazni ples, sugestivno pripovedni ples moderne dobe in današnje plesne sodobnosti. Nič čudnega ni, da se Eča po svoji umetniški in plesni ekspresiji čuti kot tujka tako na francoski kot na slovenski plesni sceni, ko je pač drugačna in je predvsem samo svoja. Je umetnica čutnih širin slovanske duše in prefinjenega francoskega šarma.

Od svojih učnih mladostnih dni v Sloveniji je Eča pesnila pesmi in se filozofsko poglabljala v življenjska razglabljanja. Za svojo novo predstavo jo je navdihnil starogrški modrijan in filozof Demokrit (470 let p. n. št.), Sokratov in Hipokratov sodobnik, o katerem piše tudi v skromnem, a vendar ličnem gledališkem listu. Demokrit se je poglabljal v tehnična znanja, v filologijo, etiko in filozofijo ter prišel do neverjetnih zaključkov za tiste čase (neverjetno zavoljo našega ne ravno velikega znanja o tem davnem času in novodobnega samoljubja). Rimsko cesto je Demokrit prepoznal kot skupek svetlobe neštetega števila zvezd. Zvezdna meglena cesta nosi tudi drugo, grško ime Mlečna steza, kajti v grški mitologiji se njena belina povezuje z razlitim materinim mlekom … Demokrita povezujejo tudi s popotovanjem in življenjem modreca, ki je ob koncu svoje poti živel in meditiral v gozdni uti. Eča svoj Klic gozda zazna kot Demokritovo skušnjavo, kot hrepenenje po spoznanju sebe, kot obrat k sebi, istočasno tudi kot združitev z naravo, ki obuja čutne globine materinega poljuba. 

Klic gozda ali poljub tvoje matere je predstava spominov prepotovanih življenjskih poti in identifikacije z večno prastaro materjo, žensko animo, ki ženskemu spolu vseskozi kodira življenjsko počelo ustvarjanja in rojevanja novega … Ženske, mlade, zrele in dozorele se ozirajo in privabljajo genske nosilce, soustvarjalce novih rodov, moške, praktično na enak način in enakih medeničnih gibov. In če moških ni, potem se ilustrirajo fetiši moških lutk kot spodbuda energetskih povezav, kot pesem vabljivih siren; v predstavi je to otroška igrača, je trikrat multiplicirani Kent, partner treh Barbik …

Moč ustvarjanja zahteva osredotočenost, odločnost, ob tem pa se večno hrepeni za naj vrhovi in naj priznanji, ki osebnost (žensko) največkrat potiska v negotovost, bojazen pred neuspehi in jo utaplja v samoobtožbah krivde; ko pa pritisne še (ne)morala družbe in se zategujejo meje verovanja, potem se ženska krivda zajeda v kolo življenja in smrti. Avtorica in koreografinja Eča Dvornik to metaforično ilustrira v skici lastnoročnega posipavanja z bodicami, z železnimi žeblji, ki jih spremlja zvok metalnega cingljanja.

Tri generacije se vrstijo na sceni enakomernega in ponavljajočega se gibanja, ki ga občasno preglasita nov klic in novo spoznanje, nova plesna dinamika. Otroško dozorevanje in lepote prešerne mladosti pleše ter izpiše v čutni gibalni perfekciji Mojca Majcen, lepote ženske zrelosti, mir, ki navdihuje in vzvalovi milino življenjske ekspresije, upodablja Urša Rupnik, izkušnje ter zrelost matere pa zaveje Eča Dvornik. Ples treh generacij se slikovito prepleta, v duetih, tercetih in solističnih spevih obarvan z video poetiko Toneta Stojka; ko se na platnu vrstijo slike iz družinskega albuma, se ostrijo plesni detajli in odseva sij narave.

Poljub matere se razliva v poetiki spominov avtoričinega besedila, v življenjski filozofiji Eče Dvornik, ki jo sama čutno interpretira v prefinjeni melodiki lastnega glasu. Scena se zapolni tudi z vsakdanjimi rečmi, z elementi, ki spremljajo žensko podobo in so del njenih dnevnih opravil: je lonec, je ruta, je metla, so spodnjice na kolenih, visoke pete, žlice, ples štruc kruha in elegantne ter frfotajoče obleke francoskega šarma spominov, pa čeprav potegnjene iz osebnih omar.

In tako kot smo vajeni v koreografijah Vesne Dvornik, je tudi v njeni najnovejši uprizoritvi Klic gozda ali poljub tvoje matere znova zavela spevna (plesna) pesem ženske anime.

View Gallery 9 Photos