Koreografski par, Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, sta na Velikem odru SNG Nova Gorica 17. novembra 2022 premierno uprizorila svoje novo koreografsko delo Perpetuum mobile v čast 570-letnici smrti italijanskega genija, renesančnega umetnika, slikarja, kiparja, teoretika, znanstvenika in arhitekta, skratka vsevednega Leonarda da Vincija (1452–1519).
Življenje Leonarda da Vincija ima veliko neznank, ki še vedno burijo znanstvenike, zlasti njegovi tehnični izumi. V Firencah se je izobraževal kot 14-letni vajenec v Verrochiovi slikarski delavnici, kot 20-letnik pa že zaslovel s svojimi umetniškimi deli, sočasno tudi načrtoval tehnične izume: leteči stroj (1488), leto pozneje tudi vrteči vijak s krili, prvi konstrukt bodočega helikopterja, sicer pa se poglabljal tako v anatomijo živih bitij in človeka kot tudi rastlinja. Pravijo, da je sočasno z eno roko pisal in z drugo risal, njegov delovni urnik je praktično potekal 24 ur, s tem da je vmes programiral le kako poldrugo uro spanja. Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia sta dejala, da sta Leonarda proučevala nekaj mesecev, več kot sta vedela o njem, bolj skrivnosten in nerazumljiv je bil. Poskušal je ustvariti perpetuum mobile, stroj, ki se neskončno ali pač zelo dolgo giblje, ugotovil pa, da je zamisel o absolutnem gibanju le utopija.
Nastja in Michal sta za iztočnico svoje nove koreografske uprizoritve v čast italijanskemu geniju da Vinciju vzela ravno njegov utopični navdih o večnem gibanju – perpetuum mobile, zaobjela pa ga v krogotokih oblik, v koreografskem kroženju, vijačnicah slikovitih scenskih prehodov, ki tečejo med sferami, v brzicah oblik plesne virtuoznosti, tako posameznikov kot skupine; saj vsako množico ustvarja in oblikuje vsak posameznik v njej.
Predstava Perpetuum mobile je nastala v izvedbi Zavoda MN produkcija, Plesne družbe MN, ob koprodukciji SNG Nova Gorica in CD Ljubljana, kjer je sledila ljubljanska premiera na odru Linhartove dvorane 23. marca 2023, takrat tudi bil ogled. Tako v Novi Gorici kot v Ljubljani je njun plesni Perpetuum mobile napolnil, tudi več kot navdušil obiskovalce obeh prizorišč. Za predstavo sta umetnika razpisala avdicijo, prijavilo pa se več kot 500 kandidatov z raznih strani sveta, izbranih pa 12 plesalcev M&N Dance Company iz Slovenije, Japonske, Italije, Velike Britanije, Španije in Madžarske: Marco Arzenton, Noemi Capuano, Rebecca Moriondo, Nastja Bremec Rynia, Dalma Kitley, Francesco Misceo, Eri Nishibara, Robbie Pitt, Michal Rynia, Helén Tamaskó, Luka Vodopivec, Karelis Zambrano in Marta Lo Nigro. Koreografa sta obenem tudi avtorja vizualne podobe predstave in glasbene selekcije, dramaturginja je Ana Kržišnik Blažca, oblikovalec svetlobe je Matjaž Bajc, zvoka Matej Čelik, za stilno oblikovanje pa poskrbel Gorazd Prinčič.
Tako kot se je njihova zadnja premiera Ikarus (2021) končala z vzletom mitskega Ikarusa, se tudi nekje na začetku dejanja Perpetuum mobile znova ugleda Ikarusa; ko Luka Vodopivec (Ikarus) v prvi sceni steče čez oder z dolgimi ‘rori’ na rokah, krilati prispodobi letenja, le da tokrat ni ne vzleta in ne padca. Tako kot ni vzletel da Vincijev leteči stroj, saj je prvo letalo poletelo leta 1903, in to le nekaj minut, kakšno leto pozneje pa tudi prvi prototipi helikopterja, ki ga je mojster predvidel v svojem času in skiciral kot vrteči se vijak s krili na vrhu.
Začetna scena je ovita v megleno sivino, na njej pa postavljeni štirje ‘betonski’ kvadri, dozdevni zakriti kotički in stičišča, v širšem pomenu pa kar prostorni (časovni) prehodi ne le da Vincijevih popotovanj ali njegovih obdobij ustvarjanja. Ob kvadrih se vrstijo ujeti trenutki osebnih izlivov, gibkih solo izpovedi njih, ki so za trenutek izstopili iz skupine in tu našli svoje obzidje utehe ter očiščenja. So slikoviti utrinki galerije živih portretov časa, tudi svojstven novodobni vzklik mojstrovemu slikarskemu geniju, ki kar poglabljajo dramsko zasnovo predstave. Plesni kostumi so videti črni v temačnosti osvetlitve, z nekaj več svetlobe je zgornji del meliran v renesančni barvitosti, ob polni svetlobi pa se povsem razgalijo zgornji deli teles; možen vtis razgaljene realnosti. Tudi se da Vincijev leteči stroj prevaža po sceni, scenski prototip njegove skice, po katerem se gnetejo plesalci, drsijo navzdol, se vzpenjajo navzgor, prav na vrhu pa hlastajo po zračnem prostranstvu. Poleg solističnih utripov izstopajo še variacije duetov, ob njih pa nižejo različni odnosi medsebojnih razmerij v oblikah prijateljevanja moškega para, tudi ženskega dueta; je kar gibka galerija poslikav, tudi možen uvid v mojstrov čas. V duetu Nastje in Michala se tokrat dozdevno zaiskri odnos mojstra do svoje stvaritve, medtem ko Nastja v razmišljajočem avtorskem solu kar opomni na skrivnosten pogled njegove Mona Lize.
Večna zamisel perpetuum mobile se jasno oblikuje po plesnem odru v linijah in povezavah, tudi spiralnem prepletu v obliki vijačnice, tunela medprostorskih prehodov; dozdevnih črnih lukenj. V ospredje pa kar izstopa okroglo telo vrtljivih ležajev, kolesja, okoli katerega se ovija skupina, tudi ciklično zavrti in za trenutek zazrta v avditorij tudi ustavi, vendar znova in na novo v večnem popotovanju na kolesju življenja. Kolesja življenja se tokrat zavrtijo na sceni koreografske epopeje v čast velikem mojstru da Vinciju v dinamični plesni specifiki M&N Company dorečene in jasno zaokrožene izvedbe. Ko skupina še zadnjič zamrzne ob okroglini kolesja, zazrta v gledalce, nastopi nenadna tema, tudi možen zaključek, kar pričakovan glede na moč skupinskega vtisa, ki ga skupina pečati v tej skici.
Nato za trenutek nastopi nepričakovana tema, da se takoj za tem znova prižgejo luči odra, na sceno pa vstopi mladenka, se posede na rob odra in se prodorno zazre v gledišče, nato pa še nekam navzgor. Nova scena se izkaže za uvod v drugi del mojstrovih raziskav, usmerjen k anatomiji človekovega telesnega ustroja, tudi se zasliši glasno nizanje samoglasnikov (a, e, i, o, u), ko še glasba pridobi drugačen odmev. Na oder kmalu ‘prikoraka’ človeška lutka, tudi se poučno poigrava z njenimi deli telesa, predvsem z možgani in srcem. To sta organa, ki sta še posebej okupirala da Vincija, in še roka pridobi svoj uprizoritveni trenutek, saj jo je tudi mojster natančno skiciral. V tej novi sceni, ki bi lahko bila tudi nov izziv duhovnega poglabljanja da Vincijeve ustvarjalnosti ter iskanj, steče še scenska poslikava njegove Poslednje večerje 12 apostolov.
Buren gibalni spekter prvega dela, ki se logično povezuje z ustvarjalnimi pospeški in življenjskim ritmom da Vincijevega genija, tudi enači z vsesplošnimi brzicami naše dobe, se ne more kar naenkrat zastreti s trenutkom teme, nato pa že vstopati v druga, tudi spiritualna da Vincijeva iskanja. Zasnova drugega, krajšega dela, je sicer kar dobro zastavljena, čeprav k zaokroženi celoti ne doprinese dramske povezanosti obeh delov; je bolj didaktično usmerjena, manj pa koreografsko poglobljena v drugi ciklus da Vincijevih študij.
Plesna predstava Perpetuum mobile se izkaže za enkraten koreografski prispevek k visoki obletnici smrti genialnega Leonarda da Vincija, ko je svojih dni bil daleč pred danim mu časom, pravzaprav kot bi vizionarsko posegel v našo dobo pospešenih življenjskih ritmov. Zato si za pogum in izvedbo tega obsežnega koreografskega prispevka, Perpetuum mobile, v čast Leonardu da Vinciju zasluži pohvalo celotna ekipa ustvarjalcev kot tudi plesalcev M&N Company za svoji izvedbo, poseben vzklik pa je gotovo namenjen koreografskemu tandemu, Michalu Rynii in Nastji Bremec Rynia, ki sta na plesnem odru uprizorila svetovno praizvedbo da Vincijevega ustvarjalnega genija.
