Jean-Christophe Maillot, koreograf predstave, je lahko upravičeno ponosen na mariborsko baletno ekipo
Najbolj prilagodljiva zgodba ali pravljica je gotovo Pepelka, saj ima lahko nešteto odtenkov dekliškega odraščanja brez materinega objema, ne le zavoljo težav ob rojstvu, tudi bolezni staršev ali pač revščine, ki so pestile družine, ko vojne tako nekoč kot danes na svojih pogoriščih puščajo številne Pepelke. Narodno pripoved je prvi ubesedil Charles Perrault (1697), sto let pozneje pa je nastala najbolj znana pravljica bratov Grimm. Perraultovo zgodbo je v času druge svetovne vojne uglasbil ruski skladatelj Sergej Sergejevič Prokofjev in leta 1945 je v Moskvi stekla baletna praizvedba Pepelke na njegovo glasbo v koreografiji R. Zaharova, tiste dni znamenita pa vsekakor Pepelka Fredericka Ashtona z Margot Fonteyn v glavni vlogi (1948). Pred 60 leti sta Pia in Pino Mlakar postavila svojo različico baleta Pepelka za ljubljanski baletni ansambel, v Mariboru je leta 1984 sledila Pepelka Ika Otrina. Pred petnajstimi leti smo na odru Opere Ljubljana občudovali Ano Klašnjo ter gostujočega Antona Bogova v glavni vlogi v koreografiji mladega Francoza Jeana Christopha Blavierja, tri leta pozneje pa je na Velikem odru SNG Maribor stekla še Pepelka v koreografiji Viktorja Litvinova z Alenko Ribič in Antonom Bogovom. Prvo pravljično različico Pepelka ali stekleni čeveljček je v ljubljanski Operi postavil Vaclav Vlček (1928). Tako je v času teh minulih 90 let na slovenski klasični sceni bilo uprizorjenih kar pet različic Pepelke; in je v tej vrsti šesta Pepelka odprla 8. novembra letošnjo baletno sezono SNG Maribor v koreografiji Jean–Christopha Maillota.
Koreograf Maillot je s svojo sodobno različico Pepelke iz leta 1999 v izvedbi Baleta Monte-Carlo gostoval že novembra leta 2015 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD). Spomladi istega leta pa je v CD gostovala tudi modernejša francoska različica Pepelke koreografa Thierryja Malandaina v izvedbi Malandain baletne skupine iz Biarritza. Kot kaže, smo Slovenci veliki ljubitelji tovrstne pravljice, ki se kar vrsti na velikih odrih naših baletnih hiš.
Za toliko različic pravljične baletne junakinje Pepelke ima zasluge gotovo tudi Prokofjeva glasba, ki s svojo glasbeno alegorijo, komponirano med drugo svetovno vojno v stilu neoklasicizma, kot kaže, kar klasično, moderno, sodobno in futuristično navdihuje koreografske generacije ob ustvarjanju Pepelk našega časa.
Za mariborski balet je mednarodno priznani koreograf Jean-Christophe Maillot svojo prvotno različico Pepelke toliko priredil, da jo je oklestil vseh nepotrebnih olepšav, kot se bere v gledališkem listu, in jo razgalil v trendu novodobne družbe. Poseben poudarek, kot pravi, je dal dejstvu, da preminuli vedno pustijo sledi v življenju tistih, ki ostanejo za njimi. Tako se Maillotova Pepelka začne v trenutku obujanja Pepelkinih spominov na izgubljeno mater, ko ob sebi stiska njeno belo obleko. Zgodba je znana, pravljični liki v Maillotovi koreografiji pa so kar konkretne osebe karakternih poslikav, seveda v karikirani scenski preobleki, tako kot se jim lahko sledi danes ali nekoč.
Prva scena je bela, kar ledeno hladna, v njej pa dva človeka iščeta toplino medsebojnega stika, Pepelkin oče in Pepelka. Že naslednja slika ob vhodu mačehe in njenih dveh hčera ukaže na ‘mobing’, ki ga vse tri prefinjeno izvajajo nad Pepelko, oče, ki se vdaja volji nove žene, pa je ne more in ne zna ubraniti. Tako se na sceni sledi človeški bolečini, nemoči ter stiski, ki v danem procesu porajajo v očetu željo po umoru zlobne žene. Očeta poglobljeno odigra in zrelo dramatizira Anton Bogov. Mačeha v izvedbi Asami Nakashima dominira v odličnosti rezke zlobe in plesnih bravur, je mojstrica nadvlade, ki ji učno ter pohvalno v njenem stilu sledita sestri, njeni hčerki: Tetiana Svetlična in Evgenija Koškina.
V zahtevni in bogati koreografski strukturi se spretno ter nazorno prepletajo karakterne finese, zrcalijo misli in so baletne špice tudi veliko bolj izostrene (boleče) ostrice, kot bi lahko bile besede v danem trenutku. V Pepelkino zgodbo koreograf vnaša tudi nove ter drugačne like in obzorja, ki v razgaljeni življenjski sceni dovolj realno vtisnejo stanje časa ali propada obstoječe družbe, pa čeprav v pravljični maniri scenske kreacije Ernesta Pignona–Ernesta in ob svetlobnem lesku Dominiqua Drillota, tudi v kostumskem akcentu digitalnega futurizma z rahlim pridihom umetniške filozofije Bauhaus kostumografa Jérômeja Kaplana. Nova nastopajoča lika pa: varuha užitka ali pač karikaturi današnje zaslonske (zabavne) ponudbe v dobri ter gibki izvedbi Gaja Žmavca in Filipa Juriča. Princ Ionut Dinita je tesno obkrožen s svojo fantovsko druščino, prijatelji (Jan Trninič, Yuja Omaki, Aleksandru Pilica, Tomaž Golub), tudi se kar brezciljno utaplja v depresiji, s prijatelji pa še v omami ženskih marionet ali eksot (Monja Obrul, Branka Popovici, Olesja Hartman Marin, Hristina Stojčeva).
Na sceni se znajdejo tudi manekeni: Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Matjaž Marin in Cristian Daneri, ki izbirčni mačehi ter sestram predstavijo blagovno oblačilno razkošje, namenjeno za priliko dvornega bala, ki ga je oznanil princ. Poleg nekaterih že omenjenih plesalcev, nastopajočih skupinah, v vlogi dvorjank zaplešejo tudi: Mina Radaković, Ines Petek, Satomi Netsu, Vanja Vitman in Ema Perić; v vlogi dvorjanov pa: Mircea Golescu, Matteu Magalotti, Davide Buffone, Oleh Lihai ter dijak KGBMb Tim Dolinšek.
Poseben poudarek je Maillot namenil Pepelki, njeni atributi pa milina ženske narave, ki jo dorečeno ter sugestivno izpoveduje in odlično oblikuje Tijuana Križman Hudernik. V pomoč ji priskoči kar vesolje, pravljično onostranstvo, ko ji pošilja vilo, mater, ki bdi nad njo, tudi krepi njene naravne moči. Vloga vile se odlično poda Catarini de Meneses, je prefinjeno vilinsko bitje, predvsem popolno nasprotje mačehi.
Pepelka svoje življenjske moči napaja kar iz tal, s površine matere Zemlje, ko bosonoga stopa po njenem energetskem izviru. Saj Maillotova Pepelka ne potrebuje Freudovega seksualnega simbola, čevlja, ko sama zrelo kreira svojo pot, tudi vdahne novo življenje ob snidenju s princem, ko se med njima porodi ljubezen.
Ljubezen ne rešuje le Pepelkine zgodbe, saj rešuje svet. Ko v trenutku porajanja vesoljne ljubezni tudi scena pridobi novo barvito toplino, ki zdrami gledalce iz otopele psihoze negativizma, ki ob koncu z močjo aplavza tudi pristno nagradijo izvrstno izvedbo pravljičnih (baletnih) junakov ter baletnega ansambla Baleta SNG Maribor, ki mu je zvesto sledil Simfonični orkester SNG Maribor pod taktirko dirigenta Simona Robinsona. K odličnosti plesne izvedbe so pripomogli tudi asistenti koreografa: Bernice Coppieters, Giovanna Lorenzoni, Asier Uriagereka, Bruno Roque, Alenka Ribič, Sergiu Moga in Matjaž Marin.
Jean-Christophe Maillot je z novimi koreografskimi prijemi ter uvidi pogumno zarezal v pravljično romantiko baleta Pepelka. In ko moč pravljice zbledi, ostane le gola mračna realnost, ki ji koreograf ne dovoli nadvlade, zato v pomoč priskočijo nadnaravne prispodobe, pa čeprav je rešitev človeštva čarobno zajeta v energiji ene same pravljične besede, ki je: ljubezen.
