Pogovor z enim od treh producentom predstave Banket. Črna oda sedanjosti Jernejem Bizjakom, ki bo doživela ljubljansko premiero v četrtek, 11. 11., v Cankarjevem domu!
Dragi Jernej, pozdravljen. Tokrat je intervju s tabo ne kot s plesalcem/koreografom, ampak kot producentom predstave Banket. Si raje izvajalec/performer kot pa tisti, ki skrbi, da vse štima’?
Barbra, pozdravljena, res je. Tokrat nisem koreograf ali performer, ampak eden od treh producentov predstave Banket. Črna oda sedanjosti, skupaj s preostalima članoma Zavoda 0.1, Saro Živkovič Kranjc in Klemnom Janežičem. Ker se je projekt zaradi petih prizorišč izkazal za precej obsežnega, smo si morali delo porazdeliti, in zato za produkcijo skrbimo kar vsi skupaj. Težko je odgovoriti na vprašanje, ali sem raje na odru ali v zaodrju, vsekakor pa so mi različne vloge v izziv in me tudi izpopolnjujejo.
In nekaj dni pred premiero v Cankarjevem domu v Ljubljani že vse ‘štima’? Na čem še delate v tem trenutku?
Nikoli čisto zares vse ne ‘štima’, sploh pa v teh covidnih časih, ko se sproti vse spreminja in je delo s tem precej oteženo, kar seveda povzroča dodatne napetosti. Premiero je projekt sicer že doživel 29. 10. v Lutkovnem gledališču Maribor, ljubljanska premiera in ponovitev pa bosta ta četrtek in petek, 11. in 12. 11., ob 20.00 v Cankarjevem domu, Dvorana Duše Počkaj.
Trenutno potekajo vaje za nekaj prav posebnega, in sicer za radijski prenos te iste predstave, ki bo premierno predvajana na Radiu Študent v ponedeljek, 8. 11., ob 23.00.
Zakaj nisi akter v predstavi, pod katero se podpisuje režiserka Tatjana Peršuh, saj v predstavi giba plesalec/gibalec Sebastjan Starič?
Znotraj Zavoda 0.1 smo se odločili, da se tokrat prvič preizkusimo tudi v vodenju produkcije tujega avtorskega projekta, in smo podprli režiserko Tatjano Peršuh, ki ji je bil s tem seveda prepuščen tudi nabor avtorske ekipe glede na želje in potrebe projekta. Tatjana je s Sebastjanom kot koreografom sodelovala v različnih projektih, v omenjenem pa si ga je zaželela videti na odru, v vlogi protagonista.
Kako se je Sebastjan znašel v predstavi, je sodeloval pri oblikovanju gibalnega materiala?
Menim, da se je Sebastjan v predstavi dobro znašel in seveda je bil pri oblikovanju gibalnega materiala on tisti, ki je največ prispeval. Njegova dolgoletna poškodba mu pri gradnji vloge Junaka ni bila v napoto, temveč je pripomogla, da se je z likom še bolj zlil, poistovetil.
Razloži nam, za kakšno predstavo sploh gre? Seveda sem prebrala, da se predstava naslanja na Dostojevskega in njegovega Dvojnika, da gre za spodletel dogodek, ki se razvije v tragikomedijo … Zakaj torej priporočaš ogled gledališko-gibalne predstave? Oziroma kako bi jo sploh poimenoval?
Gre za avtorsko interdisciplinarno uprizoritev, ki enakovredno prepleta glasbeno, gibalno in dramsko umetnost. Žanrsko jo lahko opredelimo kot pavlihijado, dramaturg Boštjan Narat je zanjo skoval poseben izraz stereodrama. V tem tednu praznujemo 200. obletnico rojstva Dostojevskega, zato gledalcem ponujamo možnost, da predstavo doživijo kar v dveh različnih formatih – kot odrsko uprizoritev in radijski prenos te iste uprizoritve.
Priporočam, da predstavo najprej spremljate prek radijske frekvence in si jo vizualizirate na svojstven način, potem pa si jo še ogledate in primerjate obe izkušnji. Banket dopolnjuje glasba Roberta Schumanna, igrana v živo (pianist Nejc Lavrenčič), kar je v neodvisnih produkcijah kar velik luksuz. Za nameček, pa še ena ‘insajdrska’ informacija, performerja nista edina, ki se gibata v tej predstavi, v njej poplesuje tudi sam klavir!
Kako stresno je tvoje življenje v današnjih časih, ko v času nastajanja intervjuja niti ne veva, koliko gledalcev si bo lahko ogledalo predstavo?
V zadnjem letu in pol, ki je bil zaradi epidemioloških razmer produkcijsko izjemno zahteven, sem na Danskem tudi sam postavljal avtorsko predstavo in se ob tem marsikaj naučil. Kako zaupati, se prilagajati, izkoristiti, kar ti situacija ponuja oz. s čimer razpolagaš v danem trenutku. Moram potrkati na les, da se je navkljub vsemu, vsaj meni, na koncu dobro izšlo. Verjamem, da ljudje še vedno čutijo potrebo po obisku gledališč, koncertnih dvoran, muzejev in da tudi izkoristijo to možnost, dokler so vrata prizorišč še odprta.
S kakšnimi mislimi se vsako jutro oborožiš, da potem kljub temu dan preplešeš, tako kot si želiš prav ti?
Predvsem pozitivnimi! Vsak dan prinaša nove zamisli in pa iskanje rešitev na enigme, ki so bile do večera poprej še nerešljive. In predvsem kar se slednjih tiče, ni druge, kot da to tega pristopam pozitivno.
Hvala ti in ostanimo zdravi!
