Z besedami je kar težko opisati njihovo svojstveno glasbeno-ritmično in gibalno-plesno izvirnost, s katero so nas zabavali, navdušili in tudi spomnili na čas otroških iger; ko smo tleskali z dlanmi in se igrali govornih igric ali z jezikom oponašali topot konjskih kopit, izražali jezo in nemir s topotanjem nog, tleskali s prsti, cmokali, piskali, imeli svoje pojoče trave in liste, oponašali zvoke in glasove narave, prisluškovali odmevu in še veliko tega počeli, kar je v času odraščanja in sodobne odtujenosti od lastnega telesa že kar izpuhtelo iz spomina. Verjetno pa so ob živi uprizoritvi skupine Barbatuques na novo oživeli vsi ti spomini, kajti ne ravno polna dvorna je svoje navdušenje ob njihovem nastopu prav glasno izražala in se tudi veslo odzvala pozivu na skupno improvizacijo. Tako smo ploskali, topotali, izvajali zvoke skupaj z nastopajočimi na odru, "dirigent" (član skupine) pa je "zbor gledalcev" uspešno vodil in usmerjal v večritmično in zvočno intonacijo. Ta večer smo gledalci dejansko uživali in se sproščali, bilo je veliko mladih, tudi otrok, veliko smeha, in če bi naš "dirigent" še malo dlje vztrajal, bi se gotovo celoten avditorij znašel na odru.
Posebnost skupine Barbatuques je zvok telesa, njegove notranje in zunanje vibracije, organska glasba, ki jo vsebuje in lahko izvaja živo telo. In ne le človeško telo, je del govorice in sporazumevanja vseh živih bitji, gotovo pa je razpon glasbe, ki jo lahko izvaja človeško telo specifika naše vrste; imamo prste, dlani, roke, noge, stopala, širok glasovni in govorni razpon ter gladko kožo, na kateri udarci še toliko bolj odzvanjajo.
Skupina Barbatuques svojo umetniško ekspresijo gradi na človeškem telesu, kajti vsako posamezno telo ima sebi lastno vibracijo in fantazijo. In tako lahko tudi vsak človek na svoji stopnji umetniške nadgradnje s svojim telesom izoblikuje lastno glasbeno, ritmično, gibalno ali plesno imaginacijo.
Zvokovna ekspresija je sestavni del vsakega telesa in je najstarejša oblika človeškega izražanja, je specifična in vsebinska komunikacija znotraj različnih plemen, skupin in kultur.
Skupina nosi ime po svojem ustanovitelju in glasbeniku Fernandu Barbi, ki je tako kot večina otrok že v svoji rani mladosti začel z raziskovanjem zvokov v naravi in v svojem telesu. To svojo mladostno iskrico je gojil tudi naprej in se tako posvetil resnemu raziskovanju organske glasbe. Srečanje z glasbenikom in raziskovalcem Stenio Mendesom pa je pripeljalo do novih glasbenih vsebin potrkavanja s telesom, do zvokovnih intonacij in šumov, novih ritmičnih ter glasovnih razsežnosti, ko je organski ritem telesa nadomestil ali celo postal živi instrument – tolkalo. Ko pa se gradi na ritmu in zvokih telesa, se telo spravlja v naravno gibanje, vsekakor pa brez gibalne vibracije ni možno ustvariti zvočne interpretacije, in tako so se sočasno razvijale tudi oblike gibalnega ritma in plesne kulture.
Oba umetnika sta svoje dosežke predstavljala na odrih Brazilije in po svetu, organizirala sta tudi skupinske delavnice, oblike izobraževanja skupin, in sprejemala prve člane svoje skupine. Tudi pri nas so organizirali brezplačno delavnico v popoldanskem času na dan predstave za vse tiste, ki so že imeli kupljene karte za ogled njihove predstave.
Glasba telesa odgrinja življenjske navade, tradicijo, vedenjska pravila, komunikacijo različnih ljudi in kultur. Če vzamemo za primer plesno obliko stepa, kjer plesalec z udarjanjem s čevlji ob tla ustvarja posebno ritmično spremljavo, lahko odkrijemo to plesno obliko v plesih različnih narodov. Razlike med posameznimi plesi so v sinkopiranem ritmu, v obliki čevljev in poskočnosti; poznamo irske plese, španski flamenko, južnoafriške plesalce z gumijastimi škornji, narodne plesne oblike Romunije v visokih usnjenih škornjih, madžarski čardaš …, v naših krajih pa so to tihi plesi Istre …
Novodobna plesna komunikacija, ki izhaja iz mestnih četrti, je popularni hip-hop, ples in glasbeni ritem, ki se je rodil na ulicah revnih črnskih predmestij, ko so fantje za spremljavo uporabljali pločevino, tudi pokrove kant za smeti, nekaj podobnega prihaja tudi iz Brazilije: coca, xaxado do Tuva´s.
Brazilska skupina Barbatuques je v omenjenem nastopu uprizorila pesmi in plese različnih krajev Brazilije, ki jih je združevala in spletala v svojih glasbenih kompozicijah ter zaplesanih skupinskih koreografijah. To je bil večer oživljanja plemenskih zvokov in preplet človekove prvobitnosti s sodobnimi sozvočji v odrski iluziji, kjer so se predstavili člani skupine: Lu Horta, Flavia Maja, Mauricio Maas, André Venegas, Marcelo Pretto, Giba Alves, Mairah Rocha, Helô Ribeiro, Dani Zulu in Fernando Barba.
Svoje dosedanje glasbene stvaritve je skupina posnela na dveh CD –jih: Corpo do Som (2002) in 0 seguinte é esse (2005), posneli so tudi DVD ,v katerem poleg posnetega Koncerta Corpo do Som ao vivo predstavljajo še dokumentarne posnetke o svojih jezikovnih raziskavah, srečanjih, potovanjih in obsegu dela na delavnicah …
Predstava, ki smo ji sledili, ni bila zanimiva le zavoljo izvirnosti in dobre izvedbe, ampak je bila hkrati sila poučna, in to prav za vse tiste, ki vzgajajo otroke in delujejo na področju kulturne animacije mladih. Žal in verjetno glede na obseg občinstva tega zanimivega in lepega večera gotovo niso bili vsi ti prisotni v dvorani.
Skupina Barbatuques časti človeško telo kot izvirni vir glasbeno-gibalnega ritma in nam sporoča, da je vsako telo zmožno ustvarjati zvoke.
"Muziciraj s svojim telesom!" je misel, ki nam jo Barbatuques sporoča v svoji predstavi.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.