Odvečni gib za 60 minut

Prva edicija Plesne Vesne 6 se je zgodila v začetku februarja na Velikem odru Centra kulture Španski borci, in sicer z deli, ki so nastala na Švedskem, predstavitev "Švedske rezidence".  Na voljo za ogled in selekcijo Plesne Vesne 6 je bilo 500  prijav mladih ustvarjalcev evropske uprizoritvene umetnosti, v končni izbor pa je privrelo 30 del. Za slovenske  gledalce  je selekcijo ogledov  Plesne Vesne 6 opravil  Iztok Kovač, izbrani projekti se bodo tako kot lani vrstili v mesečnih zaporedjih.V plesnem večeru Švedske rezidence sta bili uprizorjeni dve deli: Unnecessary movment/Odvečni gib in Nothing for 60 min/Nič za 60 min. 

Devetminutna koreografija Odvečni gib je nastala v duetu prepletov svobodne ustvarjalke in plesalke Ide Hellsten in plesne akrobatke Ellen Söderhult, premiera pa se je zgodila lanskega januarja na festivalu Szoloduo v Budimpešti. Avtorici in izvajalki v koreografiji Odvečni gib izbirata potek poti do določenega cilja, ko razmišljanja in pričakovanja upodabljata v gibu iz iztočnice – točke A do želenega cilja – točke B. Pot naj bi bila ravna in kratka, kolikor je le mogoče, a kaj ko se na poti dogajajo nepredvidene vijuge in se duet, varno okolje dveh različnih osebkov, individualno razvija ter se neenotno odloča, kar poustvari napetosti in pelje do odmikov. Plesalki, vsakdanje oblečeni, se lotita svoje naloge ob spremljavi povečanega srčnega utripa, ki napove začetno fazo pričakovanja, od tod dalje se njuna pot vije še v tišini razmišljanja in  ob glasbenih spodbudah dobro osmišljenega gibalnega materiala. Začetki neodločnosti, podaljšani pogledi in lepljivo gibanje, tudi statični prelomi okončin izpisujejo stanja negotovosti in iskanj ciljne rešitve.

Njun ples se vije in razvija po prostoru, pridobi posamične pospeške, se občasno statično lepi na tla, gleda pa se kot dovolj dobra ilustracija negotovih stanj, kot je neodločnost, razmislek in je iskanje, ko se išče in se podoživlja pot do ciljne solucije. V teku nakazane poti se akterki gibalno (individualno) osamosvajata in ustvarita vsaka svoj animacijski  prostor. Njun plesni besednjak je del plesne scene našega časa, dodatno obogaten s plejado sodobnih plesnih narečij in ravno prav konstruiran, da je cilj njune tematike jasno berljiv in razumljiv. Kratka uprizoritev negotovosti, medsebojne podpore, sledenja in individualnega ozaveščanja Odvečni gib se predstavi kot dobro zasnovana plesna konstrukcija, ki se dodatno in po nepotrebnem ne obtežuje z odvečnim gibanjem, in je vsega ravno prav. Predstavo sta zasnovali dve fizično različni plesalki, različni tudi po svoji plesni izobrazbi in po gibalnemu temperamentu. Ida Hellsten je izstopala v  izraženi  mehkobi izvijanja in prelamljanja, v fluidnem gibanju izpostavljene negotovosti ter spraševanja; je diplomantka Salzburške akademije za ples SAED in je plesala, poučevala ter koreografirala na Švedskem, Norveškem in v Avstriji. Prvič smo jo uzrli na odru Španskih borcev v koreografiji Iztoka Kovača OTTETTO, kajti lani je bila sprejeta v mednarodni plesni ansambel EnKnapGroup. Ellen Söderhult je diplomirala na univerzitetnem kolidžu za ples in cirkus na Švedskem, kjer trenutno nadaljuje študije plesa in raziskuje različne oblike umetniškega izražanja na odru. V duetu Odvečni gib je svoj gib množila z akrobatskimi elementi, ki so poudarjali njeno ostrino odločnosti in potencirali pot k cilju. 

Po kratkem odmoru je nastopila korejska umetnica Howool Baek, ki deluje in živi v Berlinu, predstavila pa je svojo enourno uprizoritev z naslovom Nothing for 60 min/Nič za 60 min. To je že njena tretja stvaritev na temo Nič. Prvič je svoj Nothing/Nič uprizorila leta 2010 ob medijski tehnologiji v živo in prilagajanju prostorskih oblik na lokaciji uprizoritve. Pozneje je avtorica svoj Nič usmerila še na telo in ga imenovala Nothing for Body/Nič za telo. To svojo  25-minutno koreografijo je na tem istem odru izvedla lani na januarski Plesni Vesni. Predstavljena tretja tema Nič se začne v upognjeni telesni statiki, v nepremični sedeči obliki predhodne uprizoritve Nič za telo, kjer gibalne premike oblikujejo pretanjeni gibi rok, stopal, minimalistični utrinki dlani in fini migljaji prstnih členkov, v zanimivem signiranju mikro- in makrokosmosa neke organske celote; koordinate se lahko najdejo v širnem  vesolju, vodnem mediju, na zračnih poljanah, v svetu narave. Ta živa ilustracija malih premikov mišic in celo kože se počasi podvaja in senči v ozadju na velikem projekcijskem platnu v gibalnem konstruktu akterke, ki poustvarja kvadratne projekcije izpostavljenih telesnih delov.  Naslednja faza preoblikovanja – podvajanja žive materije s pomočjo  tehnologije v iluzijo projekcijskega medija pa se dogaja pred računalnikom in ob kamerah, ki so skupaj z akterko postavljeni na stranski in zatemnjeni del odra, v ospredju pa se na veliki svetlobni projekciji nizajo slike, podobe in rozete, katerih obliko določa kot oziroma višina snemanja, izvirajo pa iz izpostavljenih organskih delov telesa, ki jih po lastni izbiri odslikava ter združuje akterka in se tu in tam tudi domišljeno poigra, ko med prikazano projekcijo poetično navihano ilustrira magijo plamenčka. Tisto več kot le spreminjajoče se svetlobne oblike pa doda še meditativna glasbena povezava Matthiasa Eriana vpeta v zvočne posnetke telesnih manipulacij, ki dosledno sledi  dogajanju na odru in podpira ritmično strukturo projekcije. Z besedico nič v naslovu umetnica Howool Baek aludira na človeško percepcijo opazovanja in vrednote vedenja, ki se tako zlahka spreobrnejo v ne-vedenje in postanejo nični rezultat neke trditve. Z drugim besedami rečeno, resnic je več in nič manj zornih kotov opazovanja. Tovrstnim namenskim aplikacijam, ko se dve stvari tehnološko združita in se ilustrirata v pomenu nečesa drugega, se že lahko sledi na medmrežjih. Predstava Nič za 60 min korejske umetnice Howood Baek pa  gledalcu odpira umetniško polje asociacij in mu pušča prostor za možno lastno kreacijo ter subjektivno dojemanje interpretacije že videnega in znanega. Istočasno pa se odpira vprašanje, v kolikšni meri in koliko časa so tovrstne tehnološke manipulacije na nivoju vidnega polja sploh lahko zanimive, ko se obiskovalca polni s svetlobnimi ilustracijami kot na tekočem traku, tako da ta sčasoma postane le še pasivni  opazovalec, vse dotlej dokler se veke same od sebe ne povesijo in prekrijejo njegovo vidno polje. V teku enournega predvajanja Nothing for 60 min do te časovne pregrade še ni prišlo.

View Gallery 4 Photos