Odhodi in prihodi Maše Kagao Knez in Snježane Premuš

V Plesnem teatru Ljubljana je bila ponovno na ogled predstava Rojena zunaj svoje vasi 1978, avtorice in plesalke Maše Kagao Knez v koreografiji  Rosane Hribar, vendar tokrat v dokončni obliki in z novo koreografijo Filiberta Tologoa. Prevod besede kagao, Mašino drugo ime, je obenem  naslov te njene predstave, ki jo je zasnovala kot neke vrste zunanjega pogleda na njo kot plesalko, ki se je rodila leta 1978 v Ljubljani mami Slovenki in očetu, takratnem študentu iz Burkine Faso.

O predstavi je bilo že govora na portalu Parada plesa, po  prvi premieri oktobra 2010 in prvotni uprizoritvi namišljene celote v koreografiji Rosane Hribar. Drugi del v koreografiji Filberta Tologoa  je v povezavi z Rosanino koreografijo uzrl premiero decembra 2011. Predstava je imela kar nekaj ponovitev, tako da je bilo zanimivo ponovno srečanje z že znano koreografijo, ki pa jo na novo in vsebinsko plemeniti dodani del. Predvsem me je zanimalo, kaj predstava pridobi ali izgubi, ko se po določenem času širi z neko novo vsebino, ko se predhodni obliki prilepi nov vsebinski segment. Predstava ni bila razdeljena na  dva dela, na dve samostojni plesni strukturi, kot bi se lahko pričakovalo, ampak se je Rosanina koreografija  povsem zlila s koreografijo Afričana iz Burkine Faso in je nastala nova zaokrožena plesna celota, ki prestavi Mašo Kagao Knez kot osebnost in plesalko, ki združuje in poglablja tako sodobno zahodno kot tradicionalno afriško kulturo, popotnico prihodov in odhodov na vzporednicah dveh različnih  kontinentov.

Koreograf Filibert Tologo prihaja iz afriške celine, vendar deluje in živi v Ženevi. Kot plesalec, koreograf in pedagog se je izkazal v povezovanju afriške tradicije z zahodno plesno sodobnostjo, ustanovil je tudi svojo plesno skupino Yaala, s katero se je uveljavil na mednarodnih plesnih odrih, med drugimi je sodeloval tudi s koreografskim velikanom Mauriceom Béjartom v predstavi Le tour de monde en 80 minutes. Dva koreografska pogleda sta izoblikovala dve Mašini podobi, dve njeni intimni stanji, tisto, ki jo izpostavi kot del evropske plesne sodobnosti, in ono, kjer Maša vzcveti v ženski mehkobi in toplini afriških ritmov. V svojem koreografskem jeziku sta tako Hribarjeva kot Tologo predstavila žensko, ki združuje dva svetova, dve kulturi, kar vsekakor bogati Mašino plesno širino in opredeljuje njen plesni izraz. In če se v prvem delu predstave izpostavi Maša kot popotnica na relaciji iskanj in potovanj od male Slovenije do afriške celinske razsežnosti, jo v drugem delu koreograf Tologo izpiše kot čutno žensko, ki svojo ženskost izpričuje v subtilnih vzgibih in plesnih ritmih, kjer se vsak gib vidi in bere kot notranji glas njej lastnega plesnega jezika. Hribarjeva in Tologo sta torej izoblikovala dva koreografska portreta plesalke Maše Kagao Knez, dve čutni zaznavi plesalkine identitete.

V Španskih borcih je koreografinja Snježana Premuš uprizorila svojo novo multimedijsko interaktivno plesno predstavo Dvojnik, ki spregovori o prepoznavanju vzporednih tokov ki tečejo v času ustvarjanja in  vodijo delovne procese. Mariborsko koreografinjo in plesalko Snježano Premuš zaznamuje širok opus raziskav na področju sodobnih plesnih in glasbenih tokov ter  video zaznav. Tokrat se je še posebej osredotočila na možnosti scenskega izražanja s pomočjo video projekcije. Celo minulo leto je Snježana posvetila predpripravam za realizacijo svoje koreografske zamisli in spoznavanju video tehnologije. Zasluge za umetniški vtis videa in oblikovanju scenskih domislic v igri svetlobe in senc v predstavi Dvojnik pa ima tudi Luka Umek.

Video projekcija deluje kot poslikava iluzij, je čista likovna kulisa – velik ekran, na katerem se izrišejo trenutna stanja plesalke. Ta se gledajo kot  zanimiva ilustracija gibljive risanke, kot kompozicija premikov, še zlasti v določenem trenutku, ko s pomočjo video iluzije Umek barva telo plesalke in tako realna telesna oblika dobi identiteto iluzije. Video projekcija teče na steni odra in se kot zrcalna oblika multiplicira tudi v sceni, s katero se spopada in senči plesalka, ko prepoznava svojo zrcalno podobo. Tako nekako kot bi prvič preko ozvočenja zaslišali svoj lasten glas, kajti sebe slišimo in vidimo s svojimi notranjimi čuti, zato je prvi stik z lastno vidno ali slišno iluzijo docela vznemirljiv.

Izvajanje in sooblikovanje gibalnega materiala je avtorica in režiserka predstave prepustila Tini Valentan, plesalki mlajše profesionalne plesne generacije, ki ravno tako izhaja iz Maribora. Tina se izkaže kot zanimiva plesalka, izčiščena in natančna v svojem gibalnem prostoru, je lepa, eterična in razmišljajoča, ko v svoji gibalni projekciji živo komunicira z avditorijem. Mala presenečenja, ki ji prinaša soočanje z lastno podobo, Tine ne iztirijo, le občasno jo spodbudijo, da sceno pretrese z novim gibalnim ritmom, ki na novo izpostavi in opredeli njeno identiteto.

K celostni  umetniški podobi predstave Dvojnik so doprinesli tudi: Boštjan Perovšek (oblikovanje zvočnega prostora), Jaka Šimenc (oblikovanje luči) in kostumografija Barbare Kapelj Osredkar.
V Dvojniku je avtorski pogled usmerjen v sfere soočanj posameznika s samim seboj, medtem ko v  predstavi Rojena zunaj svoje vasi 1978 pa na ostrino zunanjega pogleda, ostrino objektiva, ki v vidno polje zaobjame določena osebnostna stanja.
In prav zanimivo je, kako se v zelo kratkem časovnem razmiku v dveh povsem različnih koreografskih postavitvah kuje plesalkina identiteta v primežu dveh svetov, v svetu iluzij in nedojemljive realnosti, v svetu prihodov in odhodov, ki zaznamujejo plesne sledi, ne le Maše in Tine, ampak tudi koreografov obeh predstav Rosane, Filiberta in Snježane.

 

View Gallery 7 Photos