Ocena predstave Pustite otroke k meni

Pustite otroke k meni je tudi poetična predstava.

Koreograf in režiser Matjaž Farič se v svoji najnovejši uprizoritvi Pustite otroke k meni, recitalu scenskih umetnosti (plesa, pripovedi, glasbe in video projekcije), vsebinsko osredotoča na večni človeški boj za moč in prestiž, ki se barva v barvah revolucij, vsemogočih ideologij, demokracij, dogem verstev. In koga najbolj zadeva manipulacija aparata moči? Odgovor daje Farič v sedemdesetih minutah predstave, ko izpostavlja matere, žene in dekleta. To je že drugo njegovih zadnjih del, v katerem v ospredje postavi ženski lik; in če je v svoji lanski predstavi SRH pod lupo nastavil žensko podobo, tokrat svojo žensko osvetli v luči sistemskih spon.

Magdalena Reiter, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Jana Menger in Kaja Janjič je ekipa, ki stalno sodeluje z Matjažem Faričem.
Predstava se začne z izvrstno video projekcijo (avtorja videa Matjaž Farič in Patricia Andu Cvetković) in alegorično prispodobo TV projekta Slovenija ima talent, ko igralec Rok Matek v popačeni mimiki obraza kaže svoj zabavni potencial, ko otrok v njem želi ugajati, on sam pa  izgublja lastno identiteto, še lastni glas. 
Izbrana besedila, ki jih mirno in elegantno interpretira performerka Nada Vodušek, dopuščajo svobodo razmisleka o vzrokih in posledicah izpovedanega teksta, in so neke vrste predigra, (besedna) uvertura, ki vodi v naslednjo skico – plesno formacijo.
Vizualno in gibalno zanimiva predstava.
Prvi tekst, vir Dr. Matija Slavič iz leta 1944, Čudovita mučeniška smrt sedmih makabejskih bratov z materjo opisuje grozovito mučenje in umor sinov pred očmi matere, ki se na koncu sprašuje, ali so res prišli iz nje … Tekstu sledi povečan video posnetek živo rdeče našminkanih  ustnic, ki se premikajo v ritmu govora interpretke. Neverjetno kako tak živi posnetek premikajočih se ustnic privlači pogled in razprši težo teksta; besede se slišijo vendar jih slika projekcije nadvlada.
V naslednjem tekstu se spregovori o ženi-materi, nosilki domačega ognjišča in družinske vzgoje; navaja se dogodek ameriške TV oddaje  Zamenjava soprog za en teden: "Meet Your New Mommy", ki opisuje histerični izpad ene od soprog, ko je ta cel teden preživela v drugem družinskem okolju in se vrnila nazaj v svoj dom; vzroki so razpoznavni, eden možnih tudi različna verska vzgoja.
Nič manj ni presunljiv zgodovinski  tekst Rdeča luč, Časopisa za duhovno prebudo in prosveto, leto 1941, vir dr. Franc Knific, ki naj bi ženske odrešil in podučil. Ko pa se prebirajo napotki o rdečih in belih markacijah planinskih poti, začnejo rdeče in bele pike svoje premike po platnu -sceni, dramska izpoved doseže vrhunec. Kar se zgodi ob koncu, ko steče vizualni preplet krožnih oblik, se zasliši prodorni zvok brzostrelke in plesna milina deklet počasi usiha skupaj z  njihovimi življenji.
Gregor Luštek kot moški demon. (foto: Miha Fras)
Ples kot dramski izraz je komplementarni del uprizoritvene celote, ki v enostavnih koreografskih oblikah odmeva čas in neizrečeno.
V prvi plesni skici zagledamo pojavo, kako se zvija v tesnem raztegljivem oblačilu (sodobna kostumografija vizualne umetnice Tine Kolenik),  kmalu zatem ji sledijo še druge. Plesalke svoja oblačila občasno raztegnejo čez glavo, čez roke in tako sproti in v gibanju izoblikujejo likovne podobe, obličja brez obrazov, ki spominjajo na novodobne manekenske figure.
V drugi skici moški odet v črno, kot kak vitez, vleče za seboj široki rdeči trak – simbol revolucij, vojn in reke krvi?!
Tudi simbolika verske identitete in strasti ima svojo scensko obliko: ko se ta isti  moški, Gregor Luštek, postavi v statično pozo Jezusa, in  plesalke Jana Menger, Kaja Janjič, Magdalena Reiter, Rosana Hribar padejo ob njem v plesni trans. V zadnjem segmentu predstave se moški odene še v zelenkasto sivi odtenek uniforme moči in orožja, medtem ko plesalke v dekliških preoblekah izvajajo skupinske plesne oblike in simbolizirajo mladost in poslušnost, vse dokler jih ne pokosijo streli brzostrelk. Pretresljivo izzveni ta skupinski ples deklet, ki spominja na kitajske, korejske ali druge oblike že videnih mitingov bližnje in daljne preteklosti … in glas, ki v angleščini govori o dveh vrstah ljudi: tistih, ki verjamejo, in tistih, ki ne … V vlogi predstavnice greha (seveda ženske), ki posluša pridigo o svojih grehih in nasvete  o brezmadežnosti, je docela zablestela Kaja Janjič, bila je prepričljiva in duhovita, tudi neposredna v svojem gibalnem izkazu.
Predstava Pustite otroke k meni Matjaža Fariča in soustvarjalcev je kompleksno odrsko delo, ki angažirano izpostavlja pojem avtoritete in  odločno ruši tabuje. No, kljub ostrini družbene kritike je Faričev dramski jezik prav poetičen.

                                                                 

View Gallery 4 Photos