Nekam po tihem je prispelo obvestilo o novi premieri ljubljanskega baleta, o baletni veseloigri madžarsko-nemškega koreografa Yourija Vámosa na glasbo Léa Delibesa (1836 -1891). Prvič se je ta Vámosova sodobnejša koreografija predvajala v Ljubljani leta 1997, potem so jo s prihodom direktorja Boruta Smrekarja obnovili še v sezoni 2001/2002, ker je takratno vodstvo skupaj z vodjo ljubljanskega baleta Darinko Lavrič Simčič želelo obnoviti balet, ki je polnil dvorano in kjer je lahko zaplesal celotni baletni ansambel. Torej Vámosova sodobna verzija klasičnega baleta Coppélia (praizvedba v Parizu leta 1870), Coppélia na Montmartru, se je izkazala kot dobra vaba za gledalce željne živahne baletne sodobnosti, kar po svojem dramskem konceptu ta balet tudi je. Tistikrat je predstava izpolnila želje takratnega vodstva, baletni ansambel pa je pridobil možnost urjenja v svobodnejših karakterno obarvanih baletnih vlogah, kar se je pozneje tudi vidno obrestovalo. Glavna junakinja, solistična princesa takratne predstave je bila prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, ki je po odru doživeto in dovršeno zaplapolala prvo najstniško ljubezen svoje Svanhilde.
Navdušil je ob svojem igralskem poglabljanju ter oblikovanju vloge slikarja Copeliusa koreograf Vlasto Dedovič, v razvpitem baru Moulin Rougeu pa je kraljevala temperamentna Marinka Ribič, ki je s svojo neizmerno plesno energijo preplavila tudi zaključni kan-kan, in se je v strumni vlogi šefa policije bohotil baletni solist Viktor Isajčev. Tokratna nova postavitev Coppélie na Montmartru pa žal ni dosegla sija premierske uprizoritve iz leta 1997 oziroma njene obnove v sezoni 2001/2002. Je pač tako pri novih predelavah v času, ko še živi spomin na prvotno izvedbo, na takraten energetski žar celotnega baletnega ansambla, čeprav je sedanja izvedba gotovo tehnično bolj izpiljena, le odšteti je potrebno plesno moteče neskladje zgoščenega prvega dejanja, posebej opazno pri skokih tria Frančevih prijateljev: Cosmin Agavriloaei, Gaj Rudolf in Kenta Jammamoto, ko pač vsi trije (med drugim) nimajo istočasnega odskoka.
Najnovejša obnova Vámosovega baleta gre gotovo v prid oblikovanju mlajše generacije solistov. Istočasno pa se kaže kot primeren finančni zalogaj v času, ko pač finance pestijo ljubljansko Operno hišo. Finančno breme pospešeno tišči to hišo umetnosti že od leta 2006, ko se je obnova stavbe zavlačevala in zavlačevala vse do zaključnih del ter lanskoletne majske otvoritve, in so gradbeni stroški temu primerno rasli, dodatno pa se krepili tudi ob popravkih nepredvidenih napak gradnje. Hkrati z razvlečeno gradnjo pa so predvidoma naraščali še stroški najema drugih baletnih odrov.
Tokrat je v vlogi Svanhilde vladala solistka Ana Klašnja, ki pa se je nekoliko preveč spogledovala z otroško podobo svoje baletne Klare ( Hrestač – Božična zgodba). Enakovredno in očarljivo so skupaj z Ano Klašnjo zaplesale tudi tri Svanhildine prijateljice: Tjaša Kmetec, Lejla Pantić Šindrič in Hyemin Kim. Starega slikarja Coppeliusa, ki hrepeni po mladosti, pa je dokaj mirno in malce preveč statično upodobil Iulian Ermalai. Za mladostnega Franza, fantovsko zagledanega, nevednega in željnega dogodivščin je bil pravšnji Lukas Zuschlag. V odličnosti zaplesane in zabavno obarvane vloge natančnega šefa policije pa je presenetil Petar Đorčevski, tako razigranega ga še ni bilo videti, ko pa je bolj prepoznaven po svojih resnih in solističnih baletnih izvedbah. V barskem vzdušju Moulin Rougea so do izraza poleg barsko vživetega Lukasa Zuschlaga prišli še ostali plesalci: žigolo/Lukas Jerkander, plesalca/Kenta Jamamoto in Juki Seki, vlogo Lolo je karakterno obarvala Georgeta Capraroiu, Tjaša Kmetec je bila opazna tudi v svoji solistični izvedbi Mini, žal pa za to njeno vlogo ni bil najbolje izbran kostum.
Asistentka koreografa je bila nekdanja Vámosova solistka in sedanja najbližja sodelavka Joyce Cuoco. Scenografijo po Michaelu Scottu je postavil Andrej Stražišar, kostumografijo Marija Kobi, luč pa Klaus Gärditz, za adaptacijo scene in kostumov je poskrbel Gledališki atelje SNG Opera in Balet Ljubljana ter SNG Drama Ljubljana. Koreograf Youri Vámos je prav gotovo novodobni mojster predelave klasičnih baletnih del, baletov romantične glasbe, ob kateri se je uprizarjalo dvorno razkošje in se je takratnim koreografom omogočalo, da v slikanju plemiškega prestiža spletajo še svoja vesoljna – pravljična razmišljanja ali pa vtkejo narodne legende v estetiko baletnega kodeksa Sončnega kralja Ludvika XIV. Koreografije Yourija Vámosa (vsaj te, ki smo jim sledili v Ljubljani) kažejo na koreografov velik smisel in poznavanje zakonitosti odrske – plesne dramaturgije; ko oprijemljivo slika živo narodno (meščansko) vzdušje, kjer se nekdanji dvorni prestiž umetelnega prevaja v jezik narodne razigranosti porajajočih se mestnih jeder. Prav taka je tudi njegova Coppélia na Montmartru in tudi njegova druga koreografija postavljena v Ljubljani Hrestač – Božična zgodba, medtem ko se je v svojem baletu Romeo in Julija čutno poglabljal v umetniške sfere gibalnega izražanja.
V gledališkem listu med drugim piše, kako je koreograf Vámos začutil Delibesovo glasbo: "… mojstrsko skladateljevo delo z očarljivim poletom, z ritmom in ognjem, bleskom in melanholijo, z melodijami polnim pesniške čarobnosti, genialni izdelek v smeri muzikla". Tako kot je opisal svoje doživljanje skladateljeve glasbe, tako se gleda tudi njegova koreografsko posodobljena verzija klasične Coppélie, ta skoraj dve uri trajajoča baletna komedija v dveh dejanjih, ki se žanrsko lahko umesti v medprostor lahkotne operetne zgodbe in plesnega vzdušja prvih muzikalov. To je čas, ki še najbolje odgovarja dobi pariškega slikarskega velikana H.Toulousa – Lautreca (1864-1901) in vzdušju takratnega Montmartra ter razvpitega lokala Moulin Rouge.
Živahno plesno prepletanje množice nastopajočih je posebno doživetje te Vámosove plesne dramaturgije, ko se sledi dinamiki zaplesanih oblik natakarjev, pometačev, raznašalcev kruha, raznašalk mleka, služkinj, modistk, pleskarjev, dimnikarjev, policajev … Mojster plesa in plesne karikature pa je še vedno in v prvi vrsti na našem odru plesalec Tomaž Horvat, ki je v svojem značilnem humornem stilu zapečatil tudi birokratski lik sodnega pisarja. Na koncu predstave pa gledalce povzdigne še vedno (nikoli) ne zastareli kan-kan.
Saj ples je bil, je in bo energija veselja in narodne radosti, ki jo v našem času ljudje radi podoživljajo tudi ob obiskih zabavnih plesnih odrov, podobno kot največkrat radi sledijo živahnim ritmom in strunam.
Menim, da bi se kljub in navkljub finančnim težavam ter novi baletni prenovi Coppélie na Montmartru SNG Opera in balet Ljubljana lahko posvetila (umetnosti zadostila) postavitvi komornega solističnega večera v izvedbi ljubljanske generacije solistov. Tudi končno našla zaželeni večerni termin, ki bi ga ponudila svojim gledalcem in posvetila umetniškemu opusu njihove prvakinje Regine Križaj, lanske nagrajenke Prešernovega sklada. To si gotovo Regina Križaj v svoji bogati baletni karieri in voljnosti mašenja vseh možnih opotekajočih se organizacijskih stanj ljubljanske Operne hiše tudi zasluži, in verjamem, da bi imela še dovolj čutnega baletnega navdiha predstaviti izbrane utripe iz svoje baletne zakladnice solističnih vlog.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.