Novo poglavje Béjartove plesne ekipe je tukaj in zdaj!

Ob 60. obletnici Festivala Ljubljana je znova gostovala slavna skupina Béjart Ballet Lausanne iz Švice, ki jo je koreografski genij Maurice Béjart (1927-2007) ustanovil leta 1987. Še poprej, in sicer leta 1960 je Béjart ustanovil svoj Balet XX.stoletja/Ballet du XX. siécle v Bruslju, s katerim je leta 1970 gostoval tudi v Ljubljani na odru Križank, in to z odmevno in provokativno koreografijo Romeo in Julija na istoimensko Koralno simfonijo Hectorja Berlioza (1803-1869). Minilo je torej že 40 let od njegovega prvega gostovanja v Ljubljani, koreografa, ki je zaznamoval plesno sodobnost  XX. stoletja. Skupina Béjart Ballet pa se je predlanskim prvič predstavila v poletnih Križankah pod vodstvom Béjartovega solista Gila Romana, ki se je skupini pridružil leta 1979 in za katerega je veliki mojster koreografije dejal, da je edini, ki po njem lahko promovira njegova dela in vodi skupino. Takrat smo videli mojstrovo stvaritev Balet za življenje/Le Presbytere, ki ga je posvetil svojemu prijatelju in enkratnemu solistu Jorgeu Donnu, hkrati tudi vokalistu skupine Queen Freddyju  Mercuryju, prezgodaj preminulima za aidsom.

Lani pa smo lahko v dveh večerih občudovali tri njegova dela: Kaj mi pripoveduje ljubezen/Ce que l´Amor me dit na glasbo Gustava Mahlerja, Ognjeno ptico/L´Oiseau de feu (nova različica) na glasbo Igorja Stravinskega (1882-1971) in njegovo dinamično zgoščenko plesne energije Borelo na glasbo Mauricea Ravela (1875-1937). Impresivni solo v Boleru je bil na začetku domena ženske plesalke in leta 1961 ga je na premieri v Parizu zaplesala beograjska balerina Duška Sifnios (1936), ki je bila enajst let solistka (1961-1972) Baleta XX.stoletja. Zanjo je mojster dejal: "Če ne bi bilo Duške, ne bi bilo Bolera." Torej ga je  koreografiral prav za njo, njena polnokrvna izvedba se je zapisala v zgodovinske anale. V Boleru je kot solistka nastopila tudi slavna Maja Plisecka (1925), ki po zapisih ni prekosila izvedbe balerine Sifnios; v moški solistični verziji je leta 1979 prvič nastopil in dominiral nepozabni Jorge Donn. V Ljubljani sta bili predstavljeni obe verziji Bolera, prvi večer je čutno zadržano zaplesala Elisabet Ros v intenziteti solistične Melodije, drugi večer pa je Križanke prevzela prevlada moških moči tako v solistični interpretaciji kot ob ritmični gradaciji 40 plesalcev. 

In letos je poletne Križanke znova napolnil in vznemiril Béjart Ballet z novim koreografskim triptihom, še vedno pod umetniškim vodstvom Gila Romana. Na sporedu so si sledile tri koreografije: v prvem delu – Kantata 51/Cantate 51 koreografija Maurice Béjart, glasba Johan Sebastian Bach (1685-1750), in Sinkopa/Syncope v koreografiji Gila Romana na sinkopirano glasbeno podlago Citypercussion; po pavzi pa smo uzrli  še veličastni tretji del in Béjartovo vzvišeno stvaritev Pomladno obredje/Le Sacre du printemps premierno predstavljeno leta 1959. (Glasbeno in baletno delo Pomladno obredje smo v slovenščini prevajali tudi kot Posvečenje pomladi in Posvetitev pomladi, menim pa, da je primeren slovenski prevod Pomladno obredje.) Koreografovo Pomladno obredje je enkratni spoj dveh umetniških moči, sinergije glasbe in plesa. Ko se skladateljeva ekspresivna moč glasbe ovije z intenziteto koreografske kompozicije, se izlije magma vulkanske ekspresije, ki vzvalovi  domišljijo in vzburi občutke. K strastnemu objemu dueta glasbe in plesa je doprinesla tudi plesna odličnost Béjart Balleta ob spremljavi  Orkestra Slovenske filharmonije in Orkestra Slovenske vojske pod budno taktirko dirigenta Luisa Gorelika.

Koreografski genij Béjart svoje Pomladno obredje komponira, stopnjuje in v plesu podvaja moč glasbe, medtem ko po prostoru riše vznemirljivi trepet prebujajočih se sil in snuje napeto dramaturgijo magnetizma privlačnosti, ki se ob koncu združi v vzburljivem plamenu  paritvenega vrhunca in se zlije v enost. Predstava se začne v napetostnem vzgonu moške energije, ki privabi nežni ženski potencial, in  se prične pot  iskanja, odbojnosti, bojevanja, podrejanja ter privlačnosti, ko se obe skupini združujeta, razdružujeta, bojujeta, se skleneta v krožnem obredju in vzvalovita v plesu duetov, v  vznemirljivih objemih strasti. Plesne oblike se na prvi pogled zdijo nenavadne, abstraktne, vendar prav ta nenavadnost in prvinskost gibanja kaže, kako se je koreograf na akademskem nivoju lotil študije življenjskih oblik – favne, flore, ljudskih plesov in ritualov čaščenja, ki jih je v  elementarni preprostosti znal mojstrsko vtkati v svoj plesni ritual razodevanja in  prebujanja.  Pomladno obredje je oda silam narave, ki tudi v  potencialu nežne kali zmorejo razkleniti trdoto asfalta, luknjati skale in se prebijati skozi plasti zemlje, da bi novo življenje vzniknilo v čaru dnevne svetlobe in se pripravilo na novi naravni ciklus. Koreografska stvaritev Pomladno obredje se doživlja kot veličastni Béjartov poklon življenju in smrti. Celotni baletni ansambel skupaj s solisti je deloval v vsakem trenutku, ob vsakem vzgibu, nagibu, skoku, premiku rok, nog, v pogledih, skratka v vseh koreografskih obrisih ves čas celovito eno. Navdušili so s svojo izvedbo, ob njih pa še posebej glavna junaka v zahtevnih solističnih vlogah: Izbranec/Oscar Chacon in Izbranka/Katerina Šalkina.  V solističnih plesih so se izkazali še: Vodji/Jhe Russell, Fabrice Gillarrague; Mladeniča/Keisuke Nasuno, Marco Merenda in Štiri deklice/ Kathleen Thielheim, Cosima Munoz, Pauline Voisard in Chiara Paperini. Ob ansamblu Béjart Ballet so nastopili še gojenci šole Rudra-Béjart. Za celovitost umetniškega vtisa so zaslužni tudi Pirre Caille/scenografija in kostumografija, Henri Davila/izdelava kostumov, Dominique Roman/ uč. Pomladno obredje koreografskega genija Mauricea Béjarta je večno in se ga ne moreš naveličati gledati, ko ga vedno znova vznemirljivo pričakuješ in na novo občuduješ. Od vseh šestih Béjartovih koreografij, ki smo jim lahko sledili na odru Križank, le Bolero in Pomladno obredje zaznamuje prvinska energija množične strasti in plesnega ritma, ki  v preprostosti gibanja in v napetosti občutkov tudi nadvlada glasbeno formo. 

Kantata 51 kot da ne bi bila delo istega koreografa in tudi stilno ni  primerljiva z omenjenima koreografijama. Je poglobljeno Béjartovo doživljanje vesoljne Bachove glasbe, obenem tudi koreografova plesna meditacija stilno izoblikovana v igrivosti baročne strukture, ko  vsak  korak komunicira z  notnim zapisom partiture. Štirje plesalci so med seboj najprej tako postavljeni, da zarišejo namišljeno vizijo križa; na horizontali sledimo klasični baletni konstanti na vrhovih baletnih špic v izvedbi dveh Deklic (vsaka na svoji strani križne linije)/Marsha Rodriguez, Catherine Zuasnabar, na vrhu vertikale je izpostavljen ples Angela/Onuki Macayoshi, na drugem koncu in nasproti njemu se srečamo z Devico/Kathleen Thielheim. V plesu Deklic koreograf klasični baletni kod spreminja ob postopnem doziranju sodobnih gibalnih oblik s premiki bokov, ležernimi nihljaji nog in rok, in klasično strukturo počasi izpolnjuje z vzgibi sodobnega  ritma. Angel Onuki se izraža v  višavah plesne odličnosti, dane le najboljšim, ko se gib plastično gnete v notranjosti telesa, se z dihom tudi zaustavi, podaljša in izpoveduje lirično poetiko telesnih oblik, in tudi za hip obvisi v višinah skoka. Njegov ples je zares angelski in kot tak gotovo težko ulovljiv, in ne ponovljiv. Tudi Kathleen Thielheim je vsekakor izvrstno odplesala svojo žensko vlogo. Marscha in Catherin pa sta skušali biti čim bolj natančni v klasičnih konstrukcijah in sta se tudi brez težav predajali nenadnim ravnotežnim spremembam sodobne ležernosti prav na vrhovih baletnih copat.  Veliki finale se je zaključil s slikovito koreografsko kompozicijo, v kateri nastopi tudi plesni Zbor: Angelo Murdocco, Hector Navarro, Juan Pulido in Fabrice Gallarrague. Sceno in kostume sta oblikovala Joëlle Roustan in Roger Bernard.

Ta  večer se nam je s svojim koreografskim delom Sinkopa/Syncope prvič predstavil umetniški vodja in naslednik Béjartovega ansambla Gil Roman v sinkopiranem ritmu, ki na široko odpira vrata plesni domišljiji. Premierno je bilo delo uprizorjeno leta 2010 v Lozani. Gil Roman se v Sinkopi sooča s stanji onkraj zavesti, ko se nizajo nenavadne slike osebnih zaznav. V poteku plesnega dogajanja se odvrti nekaj zanimivih plesnih struktur, kot je zabavno poplesavanje svetilke – ženske s svetlobnim obročem na glavi, plesni ritem Plesa kapljic in mobilna igrivosti  skupine na tleh. Na koncu se odigra še atraktivni zaključek ob sunkovitem padcu glavnega junaka – sanjača, v stilu kratke literarne zgodbe, nepredvideno in nenadno. Kaj več pa ni bilo niti ponujeno. Ples oblačil je slikovit, vendar vrinjen brez konkretne vsebine, krinolina pač drsi po površini in spominja na narodne plese Urala, in se dolgo oblačilo giblje na hoduljah …

Vidi se,da je Gil Roman izpolnjen z bogato vsebino in širino plesnega jezika, ga tudi domiselno ustvarja in posipava po prostoru, vendar le v krajših koreografskih segmentih. Očitno je bilo premalo poglabljanja v odrske zakonitosti režije in dramaturgije, da bi se razdrobljena koreografska struktura Sinkope lahko zaobjela v dramsko celovitost. Niso vsi koreografi obenem lahko tudi režiserji, Béjart je gotovo bil eden med izbranimi. Nekaj manj kot dvajset plesalcev je vsekakor bilo užitek še enkrat  spremljati v odličnosti njihove plesne izvedbe, med njimi sta bila tudi solista Dawid Kupinski in Elisabet Ros, plesni dueti: Daria Ivanova – Dawid Kupinski, Kateryna Shalkina – Oscar Chacon,  Cosima Munoz – Angela Murdocco in trio: Katerina Šalkina – Oscar Chacon – Juan Jimenez. Scenografijo je Gil Roman prepustil španskemu Ateljeju Teatre – Auditori Sant Cugat; kostumi so delo Henria Davila, luč pa je oblikoval tako kot v vseh treh delih Dominique Roman.

View Gallery 8 Photos