Pogovor o poeziji, poeziji flamenka, ljubezni ter o tem, kako sta se našla slovenska pisateljica in španski plesalec.
Nina Kosmač in Rafael Amargo, pozdravljena na mojem spletnem portalu. Nina, ti nisi plesalka, si mentorica in pisateljica, Rafael ti pa si plesalec, in sicer mojster flamenka. Kako so se vajine poti združile? Gre za ljubezen do poezije in plesa in/ali tudi za vajino ljubezen drug do drugega?
Nina: Nisva ne ljubimca ne partnerja v romantičnem smislu. Nikoli nisva bila. Gre za sodelovanje dveh umetnikov, ki pa je na svoj način lahko tudi neke vrste čustvena vez. Španski svetovno poznan koreograf Rafael Amargo mi je podaril ilustracije za mojo novo knjigo kratkih zgodb, imenovano Srebrn prah. Knjigo bodo krasile njegove umetnine: slike, kolaži, pesmi … Res gre za izjemno velikodušno gesto, ki jo je imel do mene, in upa, da bo lahko vsaj malo pripomogel slovenskim kulturnikom po korona krizi. Je gotovo najbolj skromna, prizemljena in pragmatična super zvezda. Odlikuje ga velikodušnost, saj mi je poleg ilustracij za knjigo podaril tudi kratko poezijo oziroma aforizem, ki se glasi, da je slaba stran strasti to, da se vedno znova povrne. Združuje naju neskončna tragična samota plesalca flamenka in pisatelja. Amargo je brezpogojen oboževalec velikega pesnika Federica Garcia Lorce, tako kot jaz. Verjameva, da sta naju umetniško povezala ljubezen do flamenka kot izraznega plesa, poezij Lorce in knjig Gabriel Garcia Marqueza in Cervantesa. Rafael raziskuje v smeri Buñuelove filmografije, ki je meni prav tako ljuba. Pred 11 leti sem kot novinarka imela intervju v španščini z Rafaelom. Imava zelo podoben estetski in umetniški okus. Najine umetniške reference so zelo skladne, morda tudi zato, ker sva istih let. S to razliko, da je Rafael Amargo uspel delati na projektih z lastnimi idoli, kot so ikonske legende Chavela Vargas, Lola Flores in mnogo drugih.
Rafael: Sem samski in si želim resne zveze, čeprav verjamem, da je glede na moj način življenja težavno za katerokoli žensko biti v kakršnikoli zvezi z menoj. Moja mama si tega posebno želi, saj bi me rada videla pred smrtjo v resni zvezi. Nerad govorim o čustvenih zvezah, sem zelo diskreten glede tega. Odraščal sem v patriarhalnem okolju ter na starinski način dvorim in spoštujem vse ženske. Kavalir ne govori o ljubezenskih zvezah. Sem zelo staromoden, kar se tega tiče. Kadar me katera ne mara, pravim: “Naj bo edina kazen ta, da sanjaš o meni, medtem ko spiš z njim.“
Nina: Sama sem tudi samska … Imela sem enostransko platonsko ljubezen, ki je trajala celih pet let. On je zdaj v drugi zvezi, in to spoštujem. Kadar se zaljubim, v nasprotju z mnogimi umetniki, sem telesno in duševno zvesta in predana eni osebi.
V stavku, dveh, treh se predstavita našim bralcem, kdo sta kot osebi in ustvarjalca ter kam sta namenjena?
Nina: Sem samo pisateljica in ljubiteljica in oboževalka drugih umetnosti ter nameravam pisati do smrti. Lansko leto sem izdala prvenec – roman Utvare. Moja mama je pisateljica, prav tako je bil to moj dedek po očetovi strani, po mamini strani sem v sorodu z Jakobom Sketom, ki je napisal Miklovo Zalo. Pisanje je zame bolj način življenja in izražanja kot pa stvar zamisli. Za kratke zgodbe sem se odločila, ker so se mi ob pisanju mojega drugega romana kar same porajale. Nikoli ne razmišljam o tem, kaj bom pisala, ampak o tem, kdaj bom imela čas, da se usedem in zapišem svoje zamisli. Res pa je, da sem si v mladosti želela nekoč napisati knjigo kratkih filmskih zgodb, kot so to storili Fitzgerald, W. Somerset Maughan in Stephen King. Ukvarjam se tudi z mentorstvom delavnic pisanja. Udeleženci moje delavnice pisanja so tudi napisali knjigo kratkih zgodb, ki čaka na izid. Naslov njihove zbirke kratkih zgodb je Razlito Črnilo.
Rafael: Sem vsestranski umetnik, ne vem, zakaj bi morale obstajati omejitve v umetnosti … Vedno pravim, da naj bosta tvoja volja in želja po nečem večji od strahu.
Naš stereotip o španskih plesalcih je kar takšen, da vsi, ki plešete, morate znati plesati flamenko. Kako se je tebi zgodil flamenko in kako uspešno kombiniraš flamenko z modernimi oz. sodobnimi plesnimi stili?
Rafael: Flamenko nikoli ni bil in ne bo samo zabava. Hollywoodski filmi v petdesetih in šestdesetih letih so ga zbanalizirali, a so mu hkrati dali popularnost. Osebno sem dodal flamenku veliko sodobnih obrazov in ga združeval in mešal tudi z breakdanceom, ker sem kljub svojemu notranjemu kredu otrok svoje generacije. Flamenko, ki ne sporoča in ne vzbuja čustev, ni flamenko. Takšen flamenko ne obstaja! Mojster flamenko gledališča Antonio Gades je zaslužen za to, da se flamenko zdaj bolj pleše v gledališčih kot pa v ‘tablaoih’ oziroma odrih gostiln. Biti plesalec flamenka je v današnjih časih lahko donosen poklic. Kot koreograf sem v svoji karieri in predstavitvah imel pod svojo taktirko okrog 2700 pogodbeno zavezanih plesalcev.
Nisi samo plesalec, si tudi koreograf, maneken, pedagog in pesnik. Kako kombiniraš vse skupaj oziroma kdaj je Rafael najbolj Rafael?
Rafael: Delam od šestnajstega leta naprej … Dela mi res nikoli ni manjkalo. Vedno sem Rafael v različnih vlogah, vendar vedno pristen v izražanju in interpretaciji. Ne vem, ali sem bolj nor ali bolj normalen od preostalih ljudi, vem le to, da si ljudje ponavadi ustvarijo napačno podobo o meni. Flamenko je način izražanja in življenja. Rodiš se in umreš s flamenkom. Delal sem na veliko drugih projektih tudi kot maneken, fotomodel ter igralec. Bil sem model za Armanija in Cavallija.
Letos imam te projekte: kot igralec bom Don Juan. Yerma (kot koreograf in plesalec), Barroz (kot filmski igralec v Bollywoodu ) in vodil bom tv-oddajo Maramamiau miau miau. Vmes bom občasno odplesal tudi na kakšnem festival flamenka v Španiji in razstavil svoje grafične umetnine v Sodobni galeriji v Malagi. Seveda bom v Madridu odplesal tudi kot Goli Dioniz predstavo z enakim imenom v svoji koreografiji. Pri 45. letih, lani, sem plesal kot bog vina in s tem nadaljujemo letos. Leta 2020 imam v mislih narediti poslednjo dramsko-plesno predstavo, imenovano Yerma po Lorci, ki jo bom podal na svoj oseben način in v kateri bom obravnaval frustracijo moških, ki niso uspeli postati očetje. Morda bom prvi moški, ki bo rodil na odru.
Tvoja kariera je bleščeča in tudi nagrade so prisotne za tvoje delo. Na katere uspehe in nagrade si najbolj ponosen?
Rafel: Mislim, da sem dobil rekordno število nagrad za čas življenja. Vse predstave, ki sem jih koreografiral, so dobile vsaj dve nagradi. Dobil sem nagrado kot najboljši koreograf v Londonu za predstavo Zorro skupaj z Gipsy Kingsi in najvišje špansko priznanje za kulturne presežke v obliki kraljeve medalje za življenjsko delo. Imam štiri nagrade Max za scenske umetnosti: dve nagradi za šov Amargo, dve za spektakel Pesnik v New Yorku.
Prejel sem tudi nagrado občinstva za koreografijo Ljubezen je čarovnik in kot najboljšo uprizoritev flamenka v državi. Pesnik v New Yorku je bila izbrana za predstavo desetletja. Leta 1997 sem ustanovil lastno plesno skupino Rafael Amargo in se predstavil s predstavo Krempelj in Angel in od takrat se mi priznanja in nagrade kar vrstijo. Prejel sem med drugim tudi Premio Positano Leonide Massine kot plesalec in koreograf.
Nagrado APDE asociacije španskih plesalcev flamenka kot najboljši plesalec svojega časa. Uprizoritev Amargove skušnjave je bila tudi nagrajena. Sodeloval sem z večino svetovno poznanih zvezdnikov. V Parizu sem bil proglašen za najbolj vročekrvnega moškega sodobnega časa. Kar se nagrad tiče, bi lahko ves dan naštevali … Dobil sem nagrade, ki jih dobivajo umetniki pred smrtjo, zato me je kar malo strah vseh teh nagrad. Hvaležen sem pa seveda za vse, čeprav imam rajši bankovce, čeke ali kreditne kartice … (smeh).
Kakšno je stanje flamenka v Španiji? Vidim, da se nenehno spreminja njegova umetniška forma, dodajajo se ji sodobni izrazi in koraki … Kakšno je tvoje mnenje o flamenku, ki samo zabava, in o tistem, ki tudi sporoča?
Rafael: Flamenko vedno sporoča in hkrati lahko tudi zabava. Pravzaprav neresen flamenko ne obstaja. Banalizacije flamenka k sreči ni več ali pa vse manj. Flamenko je način življenja in čustvovanja s pridihom grške tragedije in tragičnim doživljanjem življenja in globokim strastnim in dramatičnim čustvovanjem. Ne smemo ga banalizirati kot v hollywoodskih filmih iz petdesetih in šestdesetih let. Flamenko, ki samo zabava, je stereotip starega Hollywooda. Težko je čutiti in živeti kot plesalec flamenka ali pisatelj, saj moraš živeti z večno samoto dosmrtnega ustvarjalca. Neskončna samota je prisotna pri naju dveh, saj se zavedava, da bova živela in umrla sama. Vse ostalo so le darila, ki nama jih podarja življenje. Moj stil plesanja je hkrati sodoben in tradicionalen. Včasih plešem klasičen flamenko in spet drugič so moje koreografije bližje sodobnemu plesu. Skušam združevati ples in glasbo z drugimi umetnostmi, kor so slikarstvo, kiparstvo, video umetnost, literatura in gledališče. Šolal sem se pri priznani mojstrici sodobnega plesa v New Yorku Marthi Graham. Plesal sem tudi v Hollywoodu v videih samo sodobni ples. Izumil sem neke vrste ‘trucking’ flamenko kot koreograf, kjer sem uporabil plezalne vrvi in tovornjake. Sem inovator v mnogih pogledih … Kot umetnik je moja dolžnost biti pred časom.
Nina, ti pa si ‘samo’ pisateljica, ples te ni nikoli ‘zagrabil’? Si vedno samo gledalka ali mogoče kdaj tudi plesalka?
Nina: Ne vem. Pisanje je moja notranja potreba po izražanju, saj se nikoli nisem počutila sposobno deliti na vse strani nasvete in spreobračati družbe. Verjamem, da je dovolj, da v sebi nosim spoznanja, ki jih včasih zapišem. Na vsak način pa zagovarjam čim boljšo vzgojo in priložnost do te, a le svoji ljubljeni hčerki vcepljam moralne, etične in ostale principe dobrega vedenja, zaradi katerih upam, da bo pri njej prišlo do kakovostnejšega in polnejšega bivanja. Samo občudovalka in ljubiteljica plesa sem. Verjamem pa, da s pravim mojstrom, učiteljem ali učiteljico lahko vsak pridobi osnove plesa, če je pravilno voden in se prepusti plesu. Verjamem, da je veliko odvisno od plesnega partnerja ali partnerke, tudi na amaterski ravni. Vsak je lahko dober plesalec pod vodstvom ali taktirko dobrega mentorja. Ples je podoben ljubljenju, tudi brez izkušenj, če sta volja in predanost, lahko s pomočjo pravega partnerja postaneš v trenutku dober plesalec. Mislim, da to velja predvsem za tango in flamenko, kjer lahko sam improviziraš korake ter izumiš lasten korak. Kot pravi Rafael Amargo, naj bosta tvoja volja in želja večji od strahu.
Tvoja zbirka kratkih zgodb Srebrn prah prihaja na plan. Zaupaj nam, kdaj in kako bosta povezala vsak svojo umetnost v zbirki?
Nina: Rafael mi je podaril svoje kolaže, slike in ilustracije, ki sovpadajo z mojim tekstom. Res velikodušna gesta velikega vsestranskega genija in umetnika, ki je na nek način to storil v podporo slovenskim kulturnikom prek mene zaradi krize po koronavirusu. Rafael podpira vse vrste fundacij in asociacij, ki podpirajo in financirajo mlade plesalce flamenka in druge umetnike. Petnajst let sodeluje pri Fundaciji Antonija Gadesa in finančno oporo nudi Fundaciji Compas flamenco na Kubi. Rafael je plesal brez plačila v dobrodelne namene s šovom Osamljen in Grenek, vse dokler ni nabral dovolj sredstev za dobrodelen namen izgradnje bolnišnice za otroke v Afriki. Nerad govori o dobrodelnosti, kajti meni, da je bahavo govoriti o stvareh, ki se naredijo iz srca, vendar se zaveda, da je včasih treba to storiti v primerih, kadar fundacije potrebujejo nova sredstva investitorjev.
Kdaj bo predstavitev, promocija, kako se bosta lotila tega? Bo zbirka izšla tudi v španskem jeziku?
Nina: Seveda bo zbirka tudi izšla v španščini in ciljam na njihov literarni trg. Ne verjamem, da bo Rafael utegnil plesati na predstavitvi knjige. Zelo bi me pa veselilo, da bi Rafaela Amarga povabili kot plesalca ali grafičnega umetnika v Slovenijo na festival ali razstavo.
Kje pa je vajin dom?
Nina: Na Bledu in v Ljubljani. Sicer se imam za nomada in mi ni mar, kje živim. Vsi kraji in države so na svoj način lepi.
Rafel: Letos odhajam na snemanje filma Baroz v Indijo. Imam domove v New Yorku, Barceloni, Madridu, Tokiu in Granadi. Moja vera in moj dom sta tam, kjer so moji otroci in moje ljubljene osebe. Oba še vedno iščeva kraj na tem svetu, kjer bova začutila, da sva prišla domov.
Komu sta najbolj hvaležna za svojo kariero?
Nina: Mami, ki je boljša pisateljica od mene in mi je v 100-odstotno oporo, in pa Zavodu za kulturo Bled ter vsem novinarjem.
Rafael: Vsem sem hvaležen v enaki meri. Vsakemu, ki mi je dal priložnost kot umetniku, in pa vsakemu, ki je bil del mojega življenja in navdiha, ter seveda občinstvu.
Po čem sta prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Nina, aha, to je naš Rafael?
Nina: Upam, da se me nihče ne lasti …(smeh) Naša Nina me imenujejo samo družinski člani. Rafael je superzvezdnik ne jaz.
Rafael: Uuuuffff. Po več kot 30-letni karieri imam kar nekaj vzdevkov. Imenujejo me kralj in car flamenka (zaradi svetovne slave), tiger in panter flamenka (zaradi moje večne vloge voditelja), pink panter (ne povem, zakaj) in pa tudi Amor amaro oziroma grenka ljubezen (tako se imenujeta moja trgovina in znamka oblačil v Madridu). Umetniško ime oziroma priimek mi je nadel režiser Pedro Almodovar, ker je rekel, da mi bolj pristaja priimek Amargo.
Imata kakšno misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Nina: Ne bi vedela.
Rafel: Moje vodilo so moji trije otroci: Theo, Lev in Danteja iz prejšnjih zakonov. Moja religija in vera pa družina, prijatelji in moja umetnost.
Ukvarjati se s flamenkom je?
Rafael: S flamenkom se ne ukvarjam, flamenko živim. Flamenko je način življenja, čustvovanja, dojemanja sveta in sebe v tem svetu. Je izraz neskončne osamljenosti in individualizacije vseh nas. Potrditev, da se rodimo sami, živimo sami in da bomo sami tudi umrli. Ne glede na scenarij je flamenko vedno izraz plesalčevega trenutnega doživljanja. Težko in lepo je biti flamenko, kot je težko in lepo biti ‘Lorkiano’ (‘Lorkiano’ pomeni ne samo biti oboževalec Federica Lorce, ampak tudi živeti z njegovimi koncepti bivanja). Obstajajo šole plesa flamenka, ki jih podpiram, kjer te naučijo plesnih korakov in tehnik, vendar šola ne more iz tebe narediti flamenka. Z Nino sva se spoprijateljila, ker razume mojo percepcijo sveta, in jaz njeno. Oba verjameva, da naj bi tudi pisatelji imeli flamenko v sebi, saj se prav tako spopadajo z večno samoto in osamljenostjo, ki jo nosijo v sebi in jo poskušajo spremeniti v besede.
Ukvarjati se z literaturo pa?
Nina: Ukvarjati se z literaturo je, kot bi rekel Rubem Fonseca, neozdravljiva bolezen.
Hvala za vajin čas in energijo ter upam, da se vidimo tudi v živo! Sem kar ponosna, da sem po Carlosu Sauri, Antoniu Gadesu uspela narediti še intervju tudi z Rafaelom Amargom.
