Balet je poznan po tem, da je od vseh plesnih zvrsti in umetniških poti med najtežjimi. Da uspeš, potrebuješ ogromno mentalne in fizične moči ter veliko potrpljenja. Le malo baletnih učencev se uspe prebiti do profesionalne ravni. Prav tako lahko povsod zasledimo članke o tem, kaj vse potrebuje človek, da lahko uspe. Veliko ljudi se osredotoča samo na to, kaj vse mora imeti človek, da lahko deluje dobro na odru, pozabi pa na pozitivne učinke baleta na človeški um. Navade, ki jih razvijemo ob treniranju te umetniške smeri (pa naj bo profesionalno ali ne), nam lahko izjemno pomagajo v našem vsakdanjem življenju, stran od odrskih luči in baletne dvorane. Zato sem se odločil malo posvetiti s svetilko v ozadje baletnega poklica in razkriti pet baletnih spretnosti, ki so mi pomagale tako v zasebnem kot profesionalnem življenju in karieri. S tem nameravam pokazati ljudem, ki v življenju niso še stopili v baletno dvorano (ampak mogoče razmišljajo, da bi začeli trenirati), koliko pozitivnih učinkov ima lahko balet na človeško telo in um.
1. Disciplina, točnost in profesionalnost
Že na začetku baletnega treniranja se učenci naučijo določene lekcije. To je disciplina. Naučiš se stati v vrsti, poslušati navodila in jih izvesti po najboljših močeh; hitro in učinkovito. Naučiš se osredotočenega dela in določati prednosti v vsakem baletnem klasu (na čem bo treba tisti dan delati). In zaradi polnega urnika se kar hitro naučiš žonglirati z osredotočenostjo med šolo, baletnim treningom in vajami v gledališču, ki (če si dovolj dober) ob določenem času vstopijo v enačbo. Prav iz tega razloga pogosto vidiš baletne učence na hodnikih konservatorija (ali gledališča), ki – pred večernimi vajami – predelujejo snov, ki bo najverjetneje prihodnji dan v testu. Še sam se pogosto spominjam učenja med različnimi vajami in treningi in (kar pa je bilo še pogosteje) študiranja pozno v noč ali pa zelo zgodaj zjutraj. Nimaš izbire. Disciplina je nekaj, kar moraš razviti, drugače preprosto utoneš v količini dela. Tako najdeš načine samodiscipline in načrtovanja ‘prostega’ časa, da ne delaš stvari v zadnjem trenutku (čeprav se lahko to tudi pogosto zgodi). To mi je izjemno pomagalo v vsakdanjem življenju. Dalo mi je osredotočenost in disciplino, ki sta izjemno pomembni za vsakdanjo rutino. Predvsem pa je veliko pripomoglo, da sem razvil miselnost: ‘služba je služba, družba je družba’. Ko sem v službi ali pa izvajam določen projekt izven gledališča, vedno poskusim narediti vse – kolikor je mogoče – profesionalno in učinkovito, brez zapravljanja svojega ali časa nekoga drugega. To se prav tako odraža v moji točnosti. Verjamem, da je točnost nepogrešljiva lastnost, saj z njo pokažeš spoštljivost do drugega človeka (kdorkoli se je kadarkoli dogovoril z menoj za kavo, že vnaprej lahko pričakuje, da bom tam že okoli petnajst minut pred dogovorjenim časom). Življenje lahko postane z leti izjemno stresno. Disciplina nam lahko pomaga, da ta stres zmanjšamo, saj z njo lahko organiziramo svoj čas tako, da si pustimo dovolj prostora za stvari, ki nas veselijo in nam vračajo energijo, ki smo jo porabili v službi in drugih aspektih našega življenja.
2. Samomotivacija
Ko začnemo izobraževanje (ali baletno ali akademsko), smo obkroženi s pomočjo z vseh strani. Učitelji nas vzpodbujajo in potiskajo naprej, če vidijo, da nismo dovolj motivirani ali pa se preprosto ne trudimo dovolj. Toda ko preidemo na višjo stopnjo izobraževanja, kot sta srednja šola ter pozneje akademija in nenazadnje, ko se zaposlimo v gledališču, se stanje spremeni. Ta varnostna mreža izgine. Od nas se pričakuje, da se vsak dan – ne glede na mero utrujenosti ali bolečin – prikažemo na jutranjem treningu, da ohranimo svoje telo v formi in si zapomnimo popravke od prejšnjega dne. Če tega ne izpolnimo, nas lahko koreograf ali naš umetniški direktor preprosto odstrani iz projekta in nekdo drug vstopi na mesto, za katero smo prej garali. Prav zato mora vsak baletni plesalec razviti v sebi določeno mero samomotivacije. Pogosto pridejo dnevi, ko nas vse boli, ko smo utrujeni zaradi prejšnjega dne, ker smo imeli predstavo, ki se je končala zelo pozno, ali pa se nam preprosto ne ljubi, ker je zunaj slabo vreme. Tudi taki dnevi pridejo. V takih primerih nas bosta samomotivacija in determinacija, da vzdržimo skozi težke čase, ne le rešili, ampak tudi naredili močnejše. V svojih osmih letih sodelovanja z gledališči (SNG Maribor in pozneje HNK Zagreb) se spominjam veliko dni, ko sem se komaj skobacal iz postelje, saj sem bil tako utrujen od prejšnjega večera in predstave, da se mi nikakor ni ljubilo oditi na jutranji trening. Ampak vedno me je gnala tista želja po uspehu (in navsezadnje tudi ljubezen do umetnosti), zaradi katere sem vedel, da moram najti motivacijo v sebi in preprosto iti skozi težke čase, saj kakor hitro boš vrgel puško v koruzo, bo prišlo na vrsto še petdeset drugih plesalcev, ki si prav tako želijo tvoj položaj ali vlogo. Ta spretnost notranje motivacije se zelo navezuje na disciplino, o kateri sem govoril v prejšnjem delu. Potrebuješ določeno mero samomotivacije, da vzdržuješ disciplino, saj se brez te um lahko zelo hitro izčrpa, kar pa začne vplivati tudi na fizično raven telesa. Prav tako potrebuješ še določeno mero discipline za tiste trenutke, ko notranja motivacija – iz kakršnega koli razloga – rahlo peša. Takrat potrebuješ disciplino in dobro utrjeno rutino, da te brcne iz postelje in na novo zažene celotni proces.Ta sposobnost mi je pomagala velikokrat v življenju, posebej v času šestih mesecev, ko se mi je življenje popolnoma obrnilo na glavo. Po svoji prvi veliki poškodbi, ko sem moral mirovati šest tednov, sem izgubil veliko mišične mase. Notranja motivacija je bila tista, ki mi je omogočila, da sem ne le dobil nazaj maso, ki sem jo izgubil, ampak jo pridobil še več, kot sem je pa imel kadarkoli prej v življenju. Bila je moj rešitelj. Ko ti je vzeto vse, za kar si prej garal in za kar si mislil, da ti je bilo pomembno, je notranja motivacija tista, ki te bo rešila. Okolje se lahko spreminja, simboli zunanje motivacije, kot so ocene, določene vloge ali denar, lahko pridejo ali pa odidejo, toda notranja želja po mentalni in duhovni rasti, tisti ogenj, ki gori v nas, je edino, česar nam ne more nihče vzeti, in je tudi tisto, kar nas bo potisnilo naprej.
3. Hitro razmišljanje in absorbiranje podatkov
Baletni plesalci smo v svoji karieri pogosto soočeni z veliko količino podatkov, ki jih moramo absorbirati in iz njih potegniti določene zaključke, da lahko napredujemo in zrastemo. Hitro razmišljanje je spretnost, ki je nepogrešljiva za balet, še posebno ko se pridružiš baletni kompaniji. Velikokrat, še posebno pri ustvarjanju novih projektov, imaš lahko zelo malo časa s koreografom in tako moraš najti način, kako lahko hitro doumeš koreografijo, ki ti jo pokažejo. Vsak plesalec ima svoj način. Določeni so bolj vizualni tipi, ki se najbolje naučijo, ko vidijo koreografijo, drugi so slušni tipi, ki potrebujejo razlago korakov, spet tretji so bolj gibalni ali kinestetični tipi, ki morajo nekajkrat izvesti koreografijo, da končno razumejo, kaj koreograf od njih pričakuje. Jaz kot umetnik sem potreboval kar nekaj časa, da sem ugotovil svoj tip. Ko sem sprva začel z gledališkimi treningi, sem popolnoma potonil, saj do takrat nisem bil vajen, da se kombinacije na jutranjem klasu ne le menjajo vsak dan, ampak da se kombinacije podajajo zelo hitro. Toda odločil sem se, da se ne bom prepustil obupu, in začel sem iskati svoj način najhitrejšega razumevanja kombinacij. Na koncu sem ugotovil, da sem na nek način kombinacija vseh, kar je dokaj pogosto. Čeprav imam svoj najljubši način razumevanja in procesiranja podatkov (ugotovil sem, da sem pretežno slušni tip), ponavadi uporabljam vse tri načine za razumevanje koreografije. To mi je izjemno pomagalo ne le pri akademskih izzivih v gimnaziji, ampak tudi pozneje v življenju, še posebej pri birokratskih zadevah (pri pogodbah, ki znajo biti zelo obsežne), kjer moraš velikokrat proučiti veliko podatkov v zelo kratkem času. Prav tako mi je to pomagalo, ko sem se podal v pedagoške vode, saj sem moral na vsakem treningu hitro ugotoviti, kaj so morali učenci tisti dan vaditi, in tako oblikovati kombinacije vaj za izpolnitev ciljev, ki smo si jih zadali za tisti dan.
4. Prilagodljivost
Kakršenkoli uspeh, pa naj bo to na zasebni ali profesionalni ravni, je odvisen od tega, kako hitro se lahko prilagodimo ovinkom, ki nam jih življenje postavi na pot. To še posebej drži za tak poklic, kot je balet, ki je vedno v stanju gibanja in kjer se moramo naučiti prilagodljivosti že zelo zgodaj v svoji karieri. Nekje sem prebral citat nekdanjega umetniškega vodje NYC Ballet, Petra Martinsa, ki je dejal: ”Sposobnost velikega plesalca je to, da se zna prilagoditi vsaki situaciji. Sam ne verjamem v čakanje, da plesalec dozori. Jaz jih raje vržem v vodo; določeni bodo priplavali na vrh, spet drugi bodo potonili.” Čeprav bi lahko rekli, da je rahlo pretiraval s svojo izjavo, se lahko vsi strinjamo, da v njegovih besedah leži drobec resnice. Velikokrat nam lahko stopijo na pot zelo dobre stvari, ki nas pa lahko prestrašijo, saj nas prisilijo, da gremo izven svojega območja udobja. Ko se pridružiš gledališču, kar hitro spoznaš, da moraš razviti sposobnost prilagajanja. Velikokrat vskočiš v vlogo en dan, včasih celo nekaj ur pred predstavo, dostikrat tudi s popolnoma različnimi partnericami. In preprosto najdeš način, kako to izvesti. In z vsako tako situacijo se tvoja sposobnost prilagodljivosti še poveča. Spomnim se tudi situacije, ko mi je ta spretnost dejansko rešila moje izobraževanje in s tem posledično tudi mojo baletno kariero. V četrtem letniku gimnazije sem začel vse več časa posvečati baletu ter premalo šoli, posledica tega je bila, da mi je začelo povprečje ocen padati (čeprav sem bil od nekdaj tisti, ki je oboževal šolo in učenje). In kot se lahko zgodi, sem na enemu od treningov doživel poškodbo, zaradi katere nisem mogel en mesec trenirati. Vendar namesto da bi obupaval nad tem, sem to raje vzel kot priložnost, da se začnem bolj osredotočati na svoje delo v šoli, zaradi česar sem uspel pravočasno končati maturo in oditi na nadaljnje izobraževanje v Švico. Nekoč sem o tem govoril s prvakinjo HNK Zagreb, Natalio Kosovac, ker me je zanimalo, kako lahko še bolj izboljšam svojo prilagodljivost. Rekla mi je: ‘‘Če hočemo izboljšati svojo sposobnost adaptabilnosti v življenju, se moramo znebiti predsodkov o tem, kako bi morala določena situacija potekati. Ko to naredimo, se celo telo zmehča in veliko lažje lahko potem razmislimo o svoji naslednji potezi ter iz dogodka izluščimo največ, kar lahko.”
5. Nastopanje (delo) pod pritiskom
V karieri baletnega plesalca je veliko spremenljivk in faktorjev, ki lahko odločajo o uspehu plesalca. Toda obstaja eden, brez katerega vsi drugi propadejo. In to je ne le nastopanje pred ljudmi, ampak tudi nastopanje ter delo pod pritiskom. Veliko ljudi ima strah pred nastopanjem na odru, toda obstaja še bolj grozna situacija od tega. Ko si na odru, so luči tako svetle, da občinstva dejansko ne moreš videti. Tega razkošja nimaš v baletni dvorani. Na vseh straneh so ogledala in pred sabo lahko zelo jasno vidiš oči koreografa ali umetniškega vodje, ki strmijo vate. To je lahko izjemno strašen trenutek, še posebej ko pride do avdicije za določeno vlogo v predstavi ali za vstop v ansambel. Vse, za kar si delal in garal, je tako blizu, da se skoraj lahko dotakneš. Celotna prihodnost se zdi, kot da visi na tanki niti, in le eno napako boš naredil in ti lahko spolzi skozi prste. Vsaj takšen občutek je, ko se dogaja. Priznati moram, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem razvil sposobnost nastopanja pod pritiskom. Ne zato, ker bi imel strah ali tremo pred nastopanjem, ampak zaradi nasprotnega vzroka. Ko je koreograf ali umetniški direktor vstopil v dvorano, sem začutil, da moram pokazati vse, kar znam in v klas vložiti vso energijo, ki je bila v meni. In prav zaradi tega je včasih šlo vse narobe. Telo me velikokrat ni ubogalo in moje ravnotežje v piruetah ni bilo niti približno tako dobro, kot je bilo, preden je v dvorano stopil direktor. Potreboval sem kar nekaj let, da sem začel nadzorovati svoje dihanje in s tem tudi svojo raven energije ter svojo pozornost preusmeril ne na osebo, ki je gledala trening ali vajo, ampak nazaj nase in na kombinacijo, ki sem jo izvajal. In ko sem končno ugotovil to, so se stvari skoraj takoj obrnile na bolje. Ker sem porabil manj energije, sem imel večji nadzor in tudi vaje sem izpeljal dosti lažje. Verjetno sem tudi navzven deloval veliko bolj sproščen, saj nisem imel tiste ‘nervozne’ energije od prej. Ko sem nekako ugotovil, kako nadzorovati ta del svoje osebnosti v dvorani, se je to tudi preneslo v osebno življenje. Ugotovil sem, da lahko iste ‘trike’, ki sem jih uporabljal v dvorani, uporabim tudi za življenje izven nje, posebno kadar je šlo za prvi vtis. Ker nisem bil tako obseden s tem, da bom napravil dober vtis, sem se lahko toliko bolj sprostil in pogovor je lahko stekel dosti bolje, kot bi v nasprotnem primeru. Velikokrat mislimo, da je uspeh odvisen od količine energije, ki jo bomo vložili v določeno delo. Zato napnemo vse moči in vložimo v svoje delo vso svojo energijo, ko pride na pot situacija, kjer je na liniji lahko določena vloga ali položaj v službi. Več energije, bolje opravljeno delo, da? Toda ne zavedamo se, da ko napnemo vse svoje moči, dostikrat zakrčimo telo ter onemogočimo pretok energije in telo se kar hitro iztroši. Zavedati se moramo, da smo vredni že za to, ker obstajamo na tem svetu in ne zaradi določene vloge ali položaja v službi. In ko se znebimo te obsesivne energije, ki dejansko potiska naše sanje še dlje stran, lahko končno ulovimo to, za čemer smo prej stremeli. Čeprav moramo živeti, kot da je vsak dan naš zadnji, se moramo zavedati, da nihče ni popoln in da ne glede na to, kaj se zgodi danes, lahko jutri napako popravimo. Če nam ena priložnost zbeži, jo bo vedno nadomestila druga. Samo dovolj moramo opazovati, da jo bomo lahko videli.
Za vsak poklic potrebujemo določene ne le fizične, ampak tudi mentalne sposobnosti, da uspemo. Te spretnosti, ki jih lahko tudi razvijemo skozi svoj poklic, lahko izjemno pozitivno vplivajo na naše osebno življenje. V tem članku sem jih razkril pet, ki so najbolj vplivale na moje zasebno in profesionalno življenje. Upam, da bo moja izkušnja lahko navdihnila kogarkoli, ki želi poskusiti balet, ampak ne ve, če bo to zanj. Tudi če se z baletom ne boste nikoli ukvarjali profesionalno, še ne pomeni, da vam ne more dati veliko dobrih stvari. Od veselja pri izražanju skozi gib pa vse do navad in spretnosti, o katerih smo govorili danes. Veliko nekdanjih baletnih plesalcev, ki niso nikoli prišli do profesionalne ravni, je po navadi izjemno uspešnih v drugih poklicih, saj so jim disciplina, samomotivacija in veliko drugih mentalnih vzorcev, ki so si jih pridobili skozi treniranje, pomagali v življenju izven baleta. Če ste zainteresirani, da bi začeli trenirati balet ne glede na starost, vam resnično priporočam, da začnete. Nikoli niste prestari, da bi začeli delati to, kar imate radi. In če zraven izboljšate še svoje telo in um, še toliko bolje.
