Balerina Nika Krstić je letos končala baletno šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, a njena baletna šola z novo sezono postaja študij medicine ali prava. V intervjuju je razkrila razloge, zakaj ne bo nadaljevala z baletom.
Draga Nika, čestitke za končni nastop na odru Ondine Otta Klasinc. S tem nastopom si končala šolanje na Konservatoriju za balet v Mariboru. Na facebooku si lepo napisala: “Čas je, da poglavje srednje šole počasi zaključim in začnem pisati novo.” Kam torej naprej?
Pozdravljena, Barbra, in hvala za čestitke! Da, to je bil moj zadnji večji nastop s Konservatorijem za glasbo in balet Maribor, ki mi bo definitivno ostal v zelo lepem spominu. To poglavje zdaj dobiva svoj epilog in prišel je čas, da obrnem list in začnem pisati novo zgodbo. V naslednjem koraku je v načrtu študij ali na Medicinski fakulteti ali na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru.
Torej ne boš nadgrajevala plesnega oz. baletnega znanja, niso v kombinaciji nobene avdicije, ampak študij? Zakaj takšna odločitev?
Svojega baletnega znanja ne bom nadgrajevala na nobeni plesni oziroma baletni šoli, takšen je načrt zaenkrat. Za ‘normalen študij smrtnikov’, če se tako izrazim, sem se odločila predvsem zaradi trenutno slabih razmer v obeh slovenskih gledališčih in zaradi tega, ker se zavedam, kako hitro pride v našem svetu do raznih poškodb. Lahko bi rekla, da mi ta študij predstavlja nek plan B, a kljub temu ne bom pustila baleta, če bodo okoliščine to le dopuščale. Brez baleta ne vem, kdo sem, zato če bom videla, da se približujejo kakšne avdicije v sosednjih gledališčih ali pa celo v naših slovenskih, se jih bom z veseljem udeležila, a moj primarni cilj je uspešno zaključiti fakulteto.
Z veseljem, smehom, solzami, bolečino se spominjaš baletnih let. Kakšna so bila ta leta, komu vse si hvaležna, da si tukaj in zdaj?
Čeprav se to sliši precej ‘pocukrano’, ampak to so bila najlepša leta mojega življenja in še vedno so. Nekaj najlepšega je, ko stojiš na odru, prižgejo se odrske luči, zaigra glasba in napoči tvoj trenutek, da skozi gibe izliješ svoja čustva, pa čeprav se moraš pretvarjati, da si nekdo drug – princeska, sužnja … Včasih dobim občutek, da sem samo na odru tista prava jaz, ko stopim z odra, pa da sem nekdo drug, ampak vedno se zavedam, da so v dvorani ljudje, ki me podpirajo. To so moja družina in prijatelji. Najbolj sem hvaležna svoji družini, da mi je omogočila, da sem lahko vstopila v ta baletni svet. Družina je tista, ki me podpira od mali nog, je moje varno zavetje pred krutostjo baletnega sveta in mi daje moč ter pogum za nadaljnje plesno ustvarjanje.
Prijatelji so tisti, ki so mi pomagali priti do tukaj, kjer sem zdaj. Vedno so mi stali ob strani, v veselih in tudi tistih malo manj veselih trenutkih, me spodbujali ter me opominjali, zakaj se je vredno truditi in ne obupati. Ti ljudje so me oblikovali v osebo, kakršna sem danes. Seveda pa ne smem pozabiti na šolo in svoje profesorje, ki so me izpopolnjevali in me učili za življenje. Največ časa sem v baletni dvorani preživela z Galino Dmitrievo, ki me je poučevala zadnjih sedem let. Vsa ta leta je spremljala moj razvoj in iz mene iztisnila še tisti zadnji delček do popolnosti. Vsekakor pa so na moj razvoj in plesni korak med drugim vplivali tudi Martina Svetina, Vasilij Kuzkin in Nikolai Chilnikov.
Hvaležna sem tudi Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor, saj sem v sezoni 21/22 dobila možnost sodelovati v predstavah Labodje jezero, Giselle in Don Kihot. S tem sem odkljukala še eno svojo željo – plesati v predstavi kot polnopravni član ansambla, in sem korak bližje uresničitvi svojih sanj – postati balerina in plesati v gledališču.
Prihajaš iz Miklavža na Dravskem polju, kar pomeni, da bivališča ne boš zamenjala, saj boš študirala v Mariboru. Te ne vznemirja vsaj malo tujina ali vsaj Ljubljana?
Živeti sam v drugi državi ali drugem mestu se sliši zelo mikavno, ampak mislim, da imam za to še čas. Svoje samostojno življenje bom začela graditi v malih in kakovostnih korakih. Času želim dati čas in ne prehitevati. Poleg tega imam v sklopu šolanja na fakulteti možnost sodelovati v Erasmus+ izmenjavah, ki jih bom z veseljem izkoristila, če bom imela čas, saj želja po tujini gotovo obstaja. Sicer pa tudi menim, zakaj zapustiti kraj, kjer imaš vse, kar potrebuješ, in se v njegovi okolici počutiš sproščeno. Sem oseba, ki se mora počutiti sprejeto, zaželeno in samozavestno, da lahko uspem, zato z menjavo okolice ne bom prehitevala.
Najin zadnji intervju je bil natanko pred štirimi leti, ko si dejala: “Sem 15-letna punca, ki živi svoje sanje in je v svojem svetu − baletnem. Želim postati balerina in plesati v gledališču.” Koliko vsega se je v štirih letih spremenilo?
V teh štirih letih se ni spremenilo veliko. Še vedno imam zastavljene iste cilje in še vedno živim svoje sanje. V teh letih sem delno spoznala, kako deluje ‘svet odraslih’ in začutila njegov utrip. Kot oseba sem ugotovila, da ne morem vsem ustrezati, kar pa je najpomembneje – ne morem biti popolna. Sprejela sem se takšno, kot sem. Z vsemi temi spoznanji vem, kaj dobrega lahko doprinesem svetu in pozneje tudi baletnemu ansamblu, v katerem – upam, da bom plesala.
Diplomirala si skupaj z dvojčicama Klaro in Manco Strmčnik, ki pa sta se odločili za prijavo na avdicijo za HNK Zagreb. Nikakor ju ne čutiš kot konkurenco, ampak ste prijateljice, kot vidim iz zapisov na facebooku. Kako pomembno je prijateljstvo v baletnem svetu sploh v vaših letih?
Manca in Klara sta prijateljici v pravem pomenu besede. Med seboj se podpiramo in si pomagamo, saj obdobje odraščanja in iskanja samega sebe ni najlažje. Pravi prijatelji so tisti, ki ti vedno stojijo ob strani in ne samo takrat, ko jih potrebuješ. Baletni svet je zelo nepredvidljiv, zato še toliko bolj pride do izraza, da imamo ob sebi neko konstanto, ki pa ni družina. Med Manco, Klaro in mano obstaja neka zmerna meja tekmovalnosti, ampak samo zato, da si dajemo motivacijo, da smo iz dneva v dan boljše.
Kaj svetuješ vsem nadobudnim mladim baletkam, ki si želijo uspeti v svetu baleta, in kaj tistim, ki premišljujejo, da bi se vpisali na baletno šolo?
Za vsakim dobrim plesalcem je dolga pot učenja, trdega dela in odrekanja. Da uspeš, pač moraš prehoditi to pot, ampak na koncu je ves trud poplačan. To sem slišala od starejši balerin, jaz osebno še nisem na vrhuncu svoje kariere, zato težko povem, kako uspeti. Vem pa, da je plesati balet nekaj najlepšega, zato vsem, ki si želijo izkusiti baletni svet, priporočam vpis na baletno šolo. Balet ni samo gibčnost, stopala in koliko piruet lahko zavrtiš, ampak so tudi koordinacija, muzikalnost, odnos do soplesalcev, in meni osebno najpomembneje – izražanje čustev skozi gibanje. Pri baletu se učiš tudi za življenje, zato ni nujno, da balet izbereš kot svoj poklic. Nikar preveč premišljevati, vpiši se in skozi čas boš videl, če je to zate ali ne. Ne dolgo nazaj mi je nekdo rekel, da je bolje biti zavrnjen, kot pa nikoli poskusiti.
Če bi se še enkrat odločala, kaj početi v življenju, bi to bil še vedno balet?
Da, gotovo. V življenju sem sposobna narediti in se naučiti marsikaj, ampak balet je moja varna točka pred zunanjim svetom. Tega ne bi zamenjala za nič.
Si boš zdaj vzela kaj pavze od ‘špičk’, kako ne-intenzivno boš o baletu premišljevala in bila seveda aktivna?
V maju me čaka matura iz klasičnega baleta, repertoarja in sodobnih plesnih tehnik ter izpit iz karakternih plesov. Naša šola ima v načrtu izvesti še dva manjša baletna nastopa, če sem dobila prave informacije, in plesno delavnico. Če bo čas dopuščal, se bom udeležila še baletnega tekmovanja TUTU v Lendavi. Med poletnimi počitnicami načrtujem udeležbo na mednarodnem poletnem baletnem taboru Dancs-Piran. Pavza in predah bosta prišla na vrsto šele v drugi polovici avgusta. S septembrom pa se že začenja nova plesna sezona, tako da pavze bo verjetno bolj malo.
Hvala in želim ti vse dobro.
Najlepša hvala, vam tudi!
