V Slovenskem mladinskem gledališču Ljubljana so 19. novembra uprizorili novo gledališko premiero v režiji slovensko-hrvaškega režiserja in dramaturga Ivice Buljana (asistent režije Robert Waltl), svetovno praizvedbo Nickel Stuff, po filmskem scenariju pisatelja Bernarda – Mariea Koltésa in v prevodu Suzane Koncut. Bernard – Marie Koltés se je rodil 9. aprila 1948 v francoskem zgodovinskem mestu Metzu, v 41. letu starosti, 15. aprila pa je umrl v Parizu za diagnozo aidsa. Štiri leta prej je napisal svoj filmski scenarij Nickel Stuff, ki ga je nameraval tudi sam posneti. Po ogledu filma Vročica sobotne noči (1977) je Koltés ob glavnem igralcu Johnu Travolti sanjal, da glavno vlogo (Tony Allea) v svojem filmu ponudi ravno zvezdniku Travolti. Sanje se mu niso uresničile, saj filma ni posnel.
Dogajanje na odru Zgornje dvorane SMG in v Koltesovem baru Nickel Stuff, baru za pet centov, izpostavi londonsko socialno dno. Struktura četrti je mednarodna, večbarvna, naseljena s priseljenci od vsepovsod: Indijka gospa Allen/Marinka Štern, njen sin Tony Allan/Primož Bezjak, temnopolti Američan Babilon/Josepf Bunn, rahlo obarvani E.E/Jose k.g., Japonca Yuki Seki, Kenta Yamamoto, Turek Gurian/Ivan Godinič in njegova prizadeta hčerka/Janja Majzelj.
Koltés ne izpostavlja rasne raznolikosti kot problem nestrpnosti v takem urbanem dnu, saj so borbe socialnega obrobja največkrat materialne, borbe za drobiž. V svojem filmskem scenariju Koltés poglablja psihološka razmerja brezizhodne življenjske bede, ko izpostavlja spopade mladcev v osebnostnem razkazovanju, ko daje pomembnost zmagovanju, tekmovalnemu vzdušju in premagovanju nasprotnika v izkazovanju spretnostnih moči pouličnega plesa v baru Nickel Stuff. Glavni junak drame, Tony Allan je dokaj enigmatična osebnost, v teku dogajanja pa se zazna njegov strah pred izgubo plesnega primata, kajti uvidel je, da bo premagan od boljšega plesalca, novega prišleka Babilona. Babilon pa istočasno ne želi zmage zavoljo zmage, ampak hoče premagati predhodnega zmagovalca, in to je bil Tony Allan. V zgodbi se izpostavljajo poulični plesni boji (osnove borilnih veščin Denis Porčič), ki v primežu zamegljenih strasti pripeljejo do umora Turka, sicer trgovca, ter posilstva njegove hčerke. Glavni krivec je Tony, ki nikakor noče izgubiti svojega edinega, še preostalega osebnostnega dostojanstva in pomena, svoje zadnje deklarirane plesne zmage.
Vsak posamezni segment Buljanove postavitve je bil dovolj prepričljiv, igralsko oplemeniten in jasno izpoveden. Dogajanja pa je toliko, da se kadri kar nizajo v različicah osebnih obremenjenosti in težavnih psiholoških situacijah, dodatno pa se še lomijo v pouličnih strasteh. In vendar ob vsej tej odrski dinamiki nastopijo prazna mesta, zastoji, ki dinamiko scenskega zaporedja razvlečejo in procese ustavljajo. V enem takem trenutku na sceno pripelje mali avto, ki prav simpatično zapolni nastalo vmesno praznino med enim in drugim kadrom. Eden boljših trenutkov je scenska uprizoritev vožnje z avtom, ko E.E pelje avto in Tony prisede. Odlično predstavljeno iluzijo vožnje v avtu dodatno plemeniti še sproščen igralsko- pevski dar in duhovit žar Josa.
Tudi začetna aviza obsije oder v živahnem duhu kabareta in ob Benjaminu/Neda R.Bric, ki naznani dogajanje v Nickel Stuffu, in ko se malce pozneje simpatično izpolni barsko vzdušje ob japonskih karaokah, kjer svoj pevski potencial predstavita baletnika Yuki Seki in Kenta Yamamoto.
Nepozabno izzveni scena z Indijko, igralko Marinko Štern, ko ona tiho in rahločutno zaprosi sina za ples in mu v koraku valčka materinsko nežno ter nevsiljivo svetuje. Stranska vloga, malo izrečenih besed, in vendar jo je Marinka Štern v tolikšni meri nadgradila, da je naenkrat zapolnila prizorišče, se kot meglica razpredla po prostoru in vanj vnesla lepoto človeške duše, moč pristne igre. Vloga prizadete Turkove hčerke je zahtevala povsem drugačen slog, in Janja Majzelj je tej zahtevnosti odlično sledila, bila je pristna in prepričljiva. V bedi in teži družinske zamaknjenosti matere in sina (Jackie in Robert) sta s pravo mero doziranja prepričala Damjana Černe in Matej Recer. Koltés je nasproti družinski dramatiki mater in sinov izpostavil težo pozicije očeta in hčere, v kateri se oče Gurian/Ivan Godinič pretresljivo nežno obrača svoji prizadeti hčerki.
V glavni vlogi mladega Tonyja Allena se predstavl igralec in gibalec Primož Bezjak. V tej zahtevni vlogi, kjer v trenutku in kak meter stran nastopajo nove situacije, se iskrijo protislovja, se razgaljajo skrivnosti, kar vodi do osebnostne eksplozije, je Bezjak kar dobro vijugal in izpostavil lik Tonyja.
No, njegova angleščina je tako čisto nepobarvana, da skoraj ne spada v okolje, ki goji sleng, in kjer ima vsak prišlek svoj domovinski naglas. In menim, da je to bil tudi vzrok, da je ob snidenjih Tonyja in Babilona vedno znova upadala dramska napetost, se izgubljala pristnost izvedbe; naučena čista angleščina brez akcenta Primoža Bezjaka nasproti globinam maternega jezika Josepha Bunna!? Nasprotno pa je prav pristno zazvenela nepopolna slovenščina mladega Japonca.
Prav v spopadih mladcev bi pričakovali vrhunec napetosti, kar se pač ni zgodilo. Tudi sicer srečanje Tonyja s plesno klapo ni imelo dovolj pregledne prostorske postavitve, saj so se glavni akterji kar prekrivali.
Zato sem v drami s toliko gibanja pogrešala vpliv koreografa, ki bi verjetno lahko v gibalnem minimalizmu prevetril tudi statiko bralne pozicije in bolj pregledno postavil skupinske formacije ter izpostavil odlične baletne (poulične) plesalce. Nikakor pa ne mislim, da bi bil koreograf nujno potreben pri solističnih plesnih izlivih, kajti ti so bili vrhunski in občudovanja vredni, ne le da so v prostor vnašali estetiko in lajšali osebnostne ter družinske muke, ampak so približali aktualnost časa, ki se iz brezizhodnih mestnih četrti vije kot nova življenjska sila in ki v oblikah novega plesno- glasbenega trenda mladih tudi na svojstven način dominira nad svetom. V trendu pouličnega plesa so nastopili: Joseph Bunn, Jernej Gašperin k.g., Denis Porčič k.g., Ređep Ramadami, Yuki Seki, Kenta Yamamoto.
Baletni plesalec Joseph Bunn je plesalec, ki praktično nima omejitev, njegov plesni vokabular je svetovni, je vrhunski, in gotovo je težko najti koreografa, ki bi lahko v celoti izpostavil to njegovo plesno bogastvo in na njemu gradil umetniško poetiko. Tako Joseph Bunn vedno znova v svojih vlogah in ob nastopih navdušuje ali kot izostreni klasični plesalec, plesalec džeza ali sodobni gibalec. V drami Nickel Stuff pa je izpostavil delce svojega plesnega arzenala in vzbudil burno navdušenje. Tudi sicer uprizorjeni plesni jam session med nastopajočimi plesalci je bilo posebno doživetje, ki se ga na takem nivoju gibalne ekspresije prav redko lahko doživi.
Ogled svetovne praizvedbe Bernarda – Marie Koltésa Nickel Stuff v režiji Ivice Buljana in v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča vsekakor priporočam. Buljanov Nickel Stuff je sodobna dramska uprizoritev, ki ob aktualnih glasbenih izlivih in dobri igralsko-plesni zasedbi zabava, izpolnjuje in daje misliti.
