Nezavedno čakanje na mesnico v jugo nostalgiji

Osemnajsti mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto je ponudil tri premierne uprizoritve; gibalna performansa: Mesnica/Sabina Schwenner; Ne. Za. Vedno/ Ryuzo Fukuhara, Samo Potokar, in plesni solo OFF-BEAT/Milan Tomášik, poetični ples glasbe in giba, ki  navidezno izstopa iz gledališkega konteksta multimedijskih oblik in performansa ter si kot tak zasluži svoj posebni prostor predstavitve.
Mesnica Sabine Schwennwer (koncept in režija) se je zgodila na odru Gledališča Glej, obdanim z visečimi kavlji, torej v delavni vnemi mesnih skladišč – hladilnic, zapakirana v paket duhovitih aluzij medijskega etiketiranja in brez krvi seveda. Dramski tekst se komično dotika alfa-beta  samcev in samic ter razčlenjevanja veganov, vegetarijancev, ruralnih – urbanih mesojedcev … Skratka Mesnica je mladostno zasnovan dramski preplet giba, govora in repa. Nastopajoča nova generacija plesalcev je bila vsekakor dovolj sproščena v svoji igri in zabavna v predstavljenih gibalnih oblikah. No, lahke vloge ravno niso imeli, kajti nenavaden, vendar aktualen tekst in še bolj nenavadna animacija gibov sta sprožila kar dosti smeha, zato ni bilo ravno lahko ostati povsem resen in miren tik pred gledalci, ki so razvrščeni ob samem odru. Nastopili so plesalci, performarji Sabina Schwenner, Beno Novak, Veronika Valdes, Andreja Kopač – dramaturgija in tekst; Miha Blažič – intervjuji, glasba, rep N´toko; in glavni igralec, tudi avtor teksta, predvsem pa dominanten (alfa samec) Uroš Potočnik.

V dvorano Duše Počkaj CD je duh japonske kulture vnesel Japonec, ki biva v Sloveniji, Ryuzo Fukuhara. Dvorano je bila zastrta z rolami tehničnega papirja in z enakim papirjem so bile poslikane sive stene odra, bolje rečeno odete v bele papirnate role. V prostor se je vtisnil pečat navideznega origamija – japonske tehnike zgibanja papirja. Karkoli počne performar Fukuhara, ne glede na to, ali se na odru sprehaja, razmišlja, giblje ali pa pleše, vseskozi izpisuje značilnosti japonske kulture, neštete orise in oblike, ki spominjajo na poslikave ter filme iz njihovega življenja,  in pri tem je prav zabaven, domiseln, hkrati še rahlo klovnovski. Predstava Ne.za.vedno (koncept , koreografija in izvedba R. Fukuhara, S. Potokar) se sproščeno, igrivo in v nasprotju z ustaljenimi odrskimi formami loteva neznanja. Eden duhovitejših segmentov te odrsko razpršene predstave nastopi, ko se Fukuhara v visečem položaju z glavo navzdol uči slovenščine, njegov učitelj Samo Potokar (še pred kratkim Gregor Kamnikar) pa ga pri tem optimistično bodri. Ko pa nastopa buto učitelj Fukuhara in ga skuša oponašati Slovenec Potokar, je to potem le še slabšalna kopija predhodno prikazanega, kar pa v upanju in delu verjetno ne bo za vedno tako, na kar aludira naslov predstave Ne. Za. Vedno. Predstavo in gledalce sproti in na odru fotografira akter Sunčan Stone, ustvarjene fotografije se potem izkažejo kot zanimiva zasnova video projekcije (Stane Potokar), ki predstavo likovno dopolnjuje ter povezuje prostor odra in gledališča.

Festival EX PONTO je pod umetniškim vodstvom Damirja Domitrovića letos ponudil 15 predstav petnajstih mednarodnih gledališč, tokrat tudi v produkciji mednarodne mreže NETA (Nova evropska gledališka akcija). V produkciji NETA je predstavljen tudi baletni performans 33 obratov Sanje Neškovič Peršin, o katerem je že tekla beseda na našem portalu.

 
Plesni sladokusci so svoje pohvale podelili odličnim plesalcem in igralcem predstave Čakalnica, slovaškega režiserja, dobitnika letošnje evropske nagrade nove gledališke resničnosti, Viliama Dočolomanskýa, in v izvedbi mednarodnega studia Farma v jeskyni, ki raziskuje področje ustvarjanja na relacijah – oseba, glas, gib, telo, kultura … Predstava je stekla na odru Stare elektrarne Ljubljana.
Na odru Gallusove dvorane CD pa je dominirala  predstava Poljskega gledališča v Vroclavu, Pesem o materi in domovini, poljskega režiserja Jana Klata in koreografa Maćkoa Prusaka.

Festival se je simbolično in dovolj provokativno začel s predstavo režiserja Oliverja Frljača Leksikon YU mitologije, ki je nastajala v Istarskem narodnem kazalištu Pula  in v produkciji gledališč s področja republik nekdanje Jugoslavije: Ljubljana, Pula, Bitola, Novi Sad, Priština, Podgorica. Režiser Frljač je predstavo absurdnega zaodrja, ki aludira na razpad Jugoslavije, gradil na jezikovnih razlikah in gibalnih sosledjih, ki so še posebno potencirala medsebojne napetosti posameznih grupacij. Vsi igralci so zelo dobro odigrali svoje vloge v trenutnih zaporedjih jezikovnih različic in  se hkrati izpostavili kot temperamenti gibalci. Za aktivno gibalno obliko predstave je zaslužna naša izkušena koreografinja Rosana Hribar, in prav njen koreografski pristop je predstavi dodal svojstveno noto razgibanosti in napetosti.

                                                                    

View Gallery 6 Photos