Navdušenje nad zadnjim umetniškim izdihom 16. Fronte je bilo glasno in slišno!

Fenomenalni Damien Droin (foto: Borut Bučinel)

Daliborka Podboj nadaljuje z zapisom dogajanja na letošnjem festivalu v Murski Soboti.

Sončni dnevi, tudi drevesna zakladnica Mestnega parka v Murski Soboti so kar klicali v okrilje narave, čeprav na festivalskem programu ples, in prav zato da se scena plesnih odrov iz zaprtih prostorov preseli v prostrano zračno kopel parka. V Mestnem parku je tri popoldanske dni, tudi v treh časovnih zaporedjih kraljeval inovativni avtor in režiser Yoann Bourgeois s svojo lebdečo zračno poetiko Fuga/Trampolin ob glasbenem vzdušju Metamorfoz 2 Philipa Glassa, v izvedbi elegantnega letalca breztežnih sosledij in plesnih ravnotežij Damiena Droina. Na ploščadi pred Gradom je tudi tri dni zapored privlačila poglede lesena scenska arhitektura, na kateri je pogumni akter Droin preizkušal leteča ravnotežja in v svoji lebdeči poetiki premagoval gravitacijske moči. Njegovi leteči spusti tudi sila natančno preračunani, tako da se je gibko in uglašeno z glasbo znova in na novo impresivno postavljal na konstrukcijo svojega pristana. Trampolin je sicer ves čas ostal neviden, postavljen pa tik pod robom širokega dela scenske zgradbe; na zidu Gradu pa poplesavale sence poletov tako ob sončnem siju kot večerni osvetlitvi. Vsakič znova in na novo je umetnik poletel, tudi za trenutek obstal na scenski polici, dokler se ni odločil za akrobatski padec, ki je obenem bil že novi polet, vse do zadnjega vzleta, ko se je odločno zavihtel čez rob in pristal na trdih tleh realnosti, na Grajski ploščadi (izvršna produkcija: CCN2-Centre chorégraphique national de Grenoble, produkcija: Compagnie Yoann Bourgeois).

Damien Droin

V Mestnem parku je bil viden še oder pod vedrim nebom, kot tudi prizorišče na trati Trubarjevega drevoreda, vsa tri prizorišča pa imela svoj sedežni red, ki so ga gledalci sproti polnili, tudi se ob straneh zaustavljali sprehajalci in sledili programom. Tretjega festivalskega dne (25. avgusta) je ob 19.15 Trubarjev drevored na razpolago dan bosonogemu plesnemu paru: Magi Serra in Anamarii Klanjšček, ki sta zaplesala v avtorskem projektu COSSOC (glasba in fotografija: Nora Baylach, video: Ignasi Castanyer, produkcijska podpora: Elclimamola in distribucija: Fani Benages. V plesnem objemu COSSCOS se plesalca med seboj nosita, prenašata in prepletata nepretrgana sosledja telesnih atrakcij. Predstavi se sledi kot sodobnemu umetniškemu orisu fluidnega pretakanja dveh subtilnih teles, lahkotnih, vendar zahtevnih ravnotežnih stanj, ob natančno naštudiranih akrobacijah. In je COSSOC tudi intimni vzklik dueta k naravi, ki jo avtorja kompleksno povezujeta s prostorom svojega delovanja, tudi takrat ko Anamarija pleza po krošnji drevesa. Naslednjega večera ob izbruhu jesenskega naliva se je duet moral preseliti na oder Gledališča Park, tudi hipno integrirati s prostorom, kjer vlada odrska svetloba in so trdna tla. Čeprav tu ni bilo šumeče drevesne krošnje, se je plesalka le povzpela na kovinsko konzolo ob stranski steni dvorane, medtem ko je on imel svoj solistični obhod. Na osvetljeni sceni je sledil boljši uvid v njune kompleksne povezave, kar se je izpostavilo tudi kot prednost nastopa na odru, nasprotno pa zaprti okvir odra kar utesnjuje, tudi zamegli čar odprtosti. Na pogovoru po predstavi, ki ga je vodila Andreja Kopač, je Anamarija Klanjšček dejala, da je za oba tokratni nastop na odru predstavljal kar velik izziv, ko svoj duet vedno izvajata le v naravi.

Magi Sera in Anamaria Klajnšček

Na Front@ festivalu smo se nova srečali s samostojnim projektom Sanje Nešković Peršin: Točka. Brez povratka. Tokrat postavljenim v prostrani dvorani Galerije Murska Sobota. Zadnje tri festivalske dni je ob 17. uri bil določen termin za ogled Sanjine instalacije spominov, umeščenih v obstoječi sedanjik, postavila pa jo skupaj s kustosom Tevžem Logarjem. Obiskovalci manjših skupin so zaporedoma vstopali v razstavni prostor, ga obkrožili, tudi se povzpeli na balkon, da lahko doživijo še drugo percepcijo pogleda na ta živi, sugestivni poseg v razstavni prostor. Menjave skupin so bile tekoče in hitre ne le zavoljo covid predpisov, ampak tudi da bi vsi čakajoči lahko prišli na vrsto. Projekt je bil letošnjega marca v produkciji DUM društva umetnikov prvič razstavljen in tudi že bil predstavljen na našem portalu.

Sanja Nešković Peršin

Na odru Gledališča Park je gostoval tudi Zavod En-Knap s svojo najnovejšo virtualno produkcijo Oder360, ki presega obstoječe odrske predstavitve, ko gledalcu ponuja neposredni virtualni stik s plesalci En-Knap Group (EKG), s posnetki kamere 360˚ in pogledom VR-očal, ki ob ambisoničnem zvoku in prilagojeni svetlobi ponujajo popolnoma novo doživetje umetniškega projekta. Za ogled predstave se je bilo treba poprej naročiti, ko je na odru bilo v krogu postavljenih le 15 stolov. Vodja projekta Iztok Kovač je prisotne poučil o načinu snemanja z vrtečo kamero 360˚, tudi o tem, kako se tovrstna tehnologija hipoma razvija in spreminja, temu pa sledi hitro dopolnjevanje tako v materialu, tehnologiji kot v znanju. Od višinske postavitve kamere je odvisna tudi virtualna višina ogleda, ko se v navidezni praznini sledi dogajanju iz neposredne virtualne bližine. Prednost te tehnologije je možnost hitrega predvajanja želenega dogodka v vsakem kotičku in ob vsaki uri, saj je preprosto prenosna. Po ogledu uprizoritvenega posnetka je bilo splošno mnenje prisotnih, da digitalni pristop k simulaciji predstave nikakor ne more zamenjati klasične uprizoritve v živo: gotovo pa bosta tako čas kot tovrstna digitalna tehnologija še naprej raziskovala in krojila novo simularko, digitalno sceno (kamera in montaža: Andrej Lamut, tehnični koordinator projekta: Omar Ismail, snemanje in obdelava zvoka: Studio 100, pomoč in svetovanje pri uporabi VR-tehnologije: Marko Cafnik in Multiversum, prilagoditev svetlobe: tehnična ekipa CK Španski borci, produkcija Zavod En-Knap).

Oder 360

Predzadnjega festivalskega dne je dež v obilju oblival odprte prostore, zato se je ves program preselil v Gledališče Park. Tudi se izbrani južnokorejski plesni duet dogajal na odru in ne pred Gledališčem Park, kot je bilo predvideno. V koreografiji Grabljenje/Plesna raziskava v agoniji (avtor in koreograf: Raeyoung Park in izvedba: R. Park & Dongiu Kim) se sledi čustveni manipulaciji kot posledici fizičnih prijemov in premoči ega v času družbene nestabilnosti in prevlade posameznika. Oba plesalca v odličnosti izvedbe in višajih plesne sodobnosti poglabljata skozi proces tako morbidne fizične prijeme kot čutne zaznave obstoječe realnosti, razpoznavne kot diktat urejenosti in popolni kontrast ustvarjalni svobodi. Od izbranih desetih južnokorejskih plesnih miniatur je le Reayoung Park upal realizirati izbor in prisostvovati na 16. mednarodnem sodobnem plesnem festivalu Fronta@.

Ryuzo Fukuhara

Med popoldansko predstavo COSSOC in južnokorejskim grabljenjem življenja je sledil odmor, namenjen pripravi odra. Bila je to pavza velikega presenečenja, ki ga je uprizoril korejski plesalec in performer Ryuzo Fukuhara, ki živi in deluje v Sloveniji. Uprizoril pa svojo plesno intervencijo Ples zate, s katero se izogiba zaprtemu, konvencionalnemu odrskemu prizorišču, pač gledališču. To je bila intervencija buto plesne psihoze in energije za prisotne, tema pa zadeva njegovo vprašanje: Komu nastopa plesalec? In je tudi njegovo ključno vprašanje pred vsakim nastopom. V preddverju je bil hitro opazen v svoji črni kostumski eleganci, tudi se komu namišljeno nasmehnil, nato pa izginil. Ugledali pa ga ob spustu s stopnišča na mokra asfaltna tla pred Gledališčem, ko se je dež prelival čez njegovo hrbtišče. Tam se je prepustil nalivu, se čez čas dvignil z neko nevidno silo in brez besed, le s pogledi, z možno notranjo sugestijo. Nato pa prisotne popeljal skozi prostor, tudi zavel svoj buto ples na poti do gledališke dvorane, kjer je slečen obležal na tleh, kar so prisotni šele po uvodu opazili. Kdaj in kako mu je uspelo sleči premočeno obleko, je ostala performativna skrivnost. Potovanje z njim pa doživetje, resnični trenutek odklopa od vsega; je povsem uspela interakcija med umetnikom in prisotnimi obiskovalci.

Magi Sera in Anamaria Klajnšček

Zadnjega popoldneva v okrilju festivala Front@ pa znova posijalo sonce, tla so bila sicer premočena, zato se pospešeno sušil in brisal plesni pod na odprtem odru, kje se je še zadnjič zavihtel duet COSSOC in so sledile izbrane plesne miniature Mednarodnega tekmovanja mladih ustvarjalcev 2021 Opus1 v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnost (JSKD RS). Ajda Nina Škvarč je prva izpela svojo plesno miniaturo notranjih stisk /Odgovori/mi/ (mentorica: Jerca Rožnik Novak), ko se je njen ples svobodno širil po ravni površini, zven besed pa zrelo nadvladal nekdanje občutke, ki jih je kar pospešeno brisala v svojem plesnem izlivu. Nato je sledil razigrani ples Tinkare Plos: Ador’ Ador’ (Jelena Oleami), ki je s svojim črnim sakojem gibko lebdela po odru v objemu glasbe, nakazana srčna linija je bila še prisotna, ples pa odseval nove trenutke sreče. Patricija Crnkovič je orisala svoje Lačne duhove, tudi se v plesu osvobodila nekdanjih spon in se navdušeno prepustila odprtemu prostoru. Tudi je Filip Štepec avtorski solo Uspavanka (Ana Romih) na novo predihal v tem naravnem okolju, kar prepustil svobodi diha in giba. Svoj plesni solo Cilj je Luka Vodopivec (Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia) tudi na tem odprtem odru znova vneto gradil in gibko dorekel. Zadnji pa nastopili sestri Petja Golec Horvat & Varja Golec Horvat v kompoziciji svojega plesnega dueta Potovalni vodnik 2021̽ (mentor: Žigan Krajnčan). In sta sestri morali na oder prinesti ves svoj instrumentarij, saj sta peli, igrali na glasbila in še zaplesali svoje vedro popotovanje po odru.

Na 16. Fronti se je dogajalo veliko novega in navdušujočega, celo še v razvojni digitalni fazi, ob strokovni in aktualni izbiri programa s podpisom ter vidnim umetniškim pečatom umetniškega vodje, koreografa in režiserja Matjaža Fariča. Ob festivalskih vsebinah širokega umetniškega razpona pa se na koncu koncev znašel še unikatni zgodovinski in ne le slovenski, ampak svetovni umetniški dogodek iz zvrsti sodobne plesne in filmske umetnosti. Zgodil se je Potujoči kino Bridka Bebiča, Od Kovača do Knapa, ob tem tudi orkestralni koncert v živo, kjer se glasba, publicista in glasbenika Bridka Bebiča združuje z video posnetki fragmentov petih sodobno-plesnih filmov (19952014) Iztoka Kovača v izvedbi skupine En-Knap, v produkciji Zavoda En-Knap in koprodukciji Zavoda Alcedo v sodelovanju s Slovensko kinoteko ter s podporo SCCA – Zavod za sodobno umetnost. Film, ta enkratni avdiovizualni kolaž, zavrti spomine na Iztokov sodobni plesni opus, tudi na zgodovinske čase trboveljskih rudnikov, na tisti težko zaslužen kruh rudarjev v vlažnih in mrzlih rovih, tam globoko pod zemljo. Za novo montažo obstoječih gibljivih podob in rekompozicijo zvočnih zapisov so glasbeniki Bratko Bibič (allias Bridko Bebič), Eduardo Raon in Vid Drašler nadgradili film z vokalno-instrumentalno izvedbo v živo in ozvočili. V pogovoru z Andrejo Kopač je Bridko Bebič razkril svojo strast do uglasbitve nemih filmov, ki jih je za zakladnico RTV Slovenija že večinoma uglasbil. Začelo pa se ob povabilu Kinoteke, da uglasbi slovenski nemi film Samorog. Po drugi svetovni vojni je nastalo znano razpotje v filmski industriji med nemimi in zvočnimi filmi, ko so se še neozvočeni umetniški nemi filmi že ‘gomilili’ na policah skladišč. Tako se začelo Bebičevo zanimanje za zgodovinske filmske zgodbe, ena teh je tudi film o Domačiji Mlakarjevih, Na domačem vrtu, ko je začel še sam pisati partiture za neme filme, in jih tudi uglasbil. Film Od Kovača do Knapa je nastal ob Kovačevi obletnici leta 2018, ko mu je dal tudi dovoljenje, dobesedno proste roke za avtorsko izvedbo. Navdušenje nad zadnjim umetniškim izdihom 16. Fronte je bilo sila glasno, tudi po pogovoru še slišno v noč 27. 8. 2021.

Matjaž Farič

Matjaž Farič se je še pred to zaključno uprizoritvijo zahvalil obiskovalcem, ki so spremljali festivalsko dogajanje, tudi vsem umetnikom, ki so pripomogli k umetniški festivalski nadgradnji, in nenazadnje tudi svojim sodelavcem in tehnični ekipi, ki so ga v stresnih trenutkih lahko prenašali, ko brez njih ne bi moglo biti dobro pripravljenega programa in ne uspešne izvedbe 16. Fronte. V programskem listu pa z rahlim prizvokom nostalgije in pogledom na obstoječo realnost je Farič zapisal: “Leta so minila (tudi celih pet let), preden smo se uspeli uskladiti z nekaterimi umetniki. Odlašanje se ni obrestovalo in okoliščine so postale le še bolj zapletene. Kdaj, če ne zdaj, je pravi trenutek, da – vsemu navkljub – uresničimo naše načrte? Tudi zato, ker je umetnost najboljše cepivo za marsikatero bolezen družbe.”

Kot vemo, je tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev v organizaciji in produkciji JSKD RS namenjeno njihovemu samostojnemu ustvarjanju avtorskih solo plesov in ustvarjalnih kompoziciji v duetu ter je poudarek na njihovem samostojnem ustvarjanju in razvijanju plesne miniature, ki lahko poteka ob mentorskem svetovanju. Plesne miniature Opus 1 že kar nekaj let spremljajo festivalski program Flote v Murski Soboti, ki se je razvijal ob plesnih delavnicah v sodelovanju med Matjažem Faričem in Nino Meško, samostojno strokovno svetovalko za ples pri JSKD. Na letošnji Fronti je po zaključku izbranega programa plesnih miniatur na Odprtem odru Mestnega parka potekal še zanimiv pogovor o ustvarjalnih možnostih v okviru letošnje teme Opus 1, ki je razpirala vprašanje: Zakaj ples, plešem. Pogovor je vodila Andreja Kopač, sledil pa po uprizoritvi in ob časovnem zamiku na Ploščadi pred Gradom, ko se je zbralo tudi nekaj poslušalcev, stekel pa ob skupnem omizju. Andreja je zastavila vprašanje, kje in kdaj so začeli plesati, kdo je vplival nanje, da so se usmerili k plesu, tudi kako so se lotili svoje miniature. Prva je k besedi pristopila Petja, ki je največkrat odgovarjala tudi za svojo mlajšo sestrico Varjo, ko se, kot je dejala, prav dobro razumeta, včasih tudi kregata, večinoma pa skupaj odločata in veliko pogovarjata.

Petja in Varja

Plešeta v Plesni Izbi Maribor, svoj duet pa sta pripravljali med karanteno, z Žiganom se dogovarjali po ‘mobiju’ ali prek spleta. “Potovanje sva izbrali, ker veliko skupaj potujeva, tudi sva razmišljali, kaj bi lahko vzeli s seboj na to potovanje. Odgovor se je glasil: glasbo. Saj nas je korona omejila na pogovore prek zaslona, ‘mobija’, zato so inštrumenti šli z nama na to plesno popotovanje. In tako se je začelo.” Luka je začel plesati pri štirih letih v Terpsihori v Šempetru pri Katji Bucik, nato pa z Michalom in Nastjo nadaljeval v M&N plesni šoli, ko tudi nastopa v njunih predstavah, tokrat pa samostojno pristopil k ustvarjalni temi. “Cilj je prišel spontano, ko sem v tistih dneh izolacije želel plesati, ustvarjati. Moj želeni cilj je bil cilj do uspeha, da lahko ustvarim svojo željo in mi uspe sodelovati na državnem Opusu 1.”

Luka Vodopivec

Ajda je odgovorila, da je začela v plesni pripravnici Glasbene šole Trbovlje, da se je odločila za ples, pa je vplivala njena prva plesna učiteljica. Po zaključku OŠ in plesnega pouka se je napotila na SVŠGUGL, na plesno gimnazijo, letos tudi zaključila tretji letnik. Miniatura je nastajala med letošnjo karanteno, ob mentorici Jerci Rožnik Novak pa se pozneje nadgrajevala. Tinkara je začela pri petih letih, najprej jo je navdušil balet, pozneje pa pritegnil sodobni ples in je presedlala k Jeleni Oleami, KID Plesonoga. V času karantene se je lahko gibala le v svoji sobi na prostem enem kvadratnem metru, njeno telo pa gibalno utesnjeno in razklano, zato tudi ob koncu črta, zadrga in velika želja plesati ob glasbi, melodiji.

Patricija Crnkovič

Patricija je začela z baletom, baletno šolanje pa zaključila na KGBL, sicer pa s plesom rasla tudi v Plesni šoli Kazina, plesno šolanje pa končala na akademiji Codarts v Rotterdamu. “Miniatura je nastala iz potrebe, da neka svoja stanja doživetij pretvorim v gib, in sem se odločila za samostojno prijavo, tudi nimam mentorja. Duhovi pa zaznani kot prostor, ki spremlja različna razpoloženja, kot fokus nevidnega.” Filip že od sedmega leta pleše v Quleniumu Kranj pri Saši Lončar. Lani se je vpisal na dramski program AGRFT, po tem letu gibalnega zatišja pa prav začutil potrebo po telesnem gibanju, po plesu, zato tudi odločitev za Opus 1.


Sledilo je vprašanje, kako se začne njihov ustvarjalni proces, mogoče z glasbo ali kako drugače. Tinkari je glasba bila tokrat novo vodilo, imela je poseben pomen in ji dala plesno svobodo; Patricija skuša gib, to fizično komponento, uskladiti z glasbo, ko išče možnosti kako prehajati iz ene sfere v drugo; Ajda izhaja predvsem iz gibanja, ki ga začuti in prihaja iz nje same; Luka je svoj Cilj peljal in uril skupaj z glasbo; Filip pa menil, da je glasba zanj brez pomena; Petja je odgovorila: “Toliko je še stvari, s katerimi lahko ustvarjaš, na novo pa sem odkrila petje, ki mi daje veliko možnosti.” Iz avditorija se je postavilo vprašanje o njihovih tokratnih izvedbah, kako so po dveh minulih mesecih, po tekmovanju na Opusu 1 v Celju lahko zdaj odplesali svojo miniaturo; postavila pa ga Jelena Oleami. Filip: “Dva meseca po Opusu sem ugotovil, da so se stvari usedle. Takrat sem še brke obarval …” Tinkara je ugotovila, kako je to naravno okolje obogatilo njeno željo po plesu. Ajda: “Kar težko je bilo izpeljati ta moj solo v tem okolju, saj te obdaja drugačna energija.” Patricija: “Tokrat je bilo drugače, kar predala sem se telesnemu občutku, plesu.” Luka pa menil, da je dal vse od sebe in znova poustvaril svoj plesni Cilj. Tik pred zaključkom se je k pogovoru prijavila še Rosana Hribar, tudi zastavila sila aktualno vprašanje: “Kaj za vas pomeni kostum? Kako razmišljate o kostumu,” kar je obenem tudi tema mnogih razprav na sodobni plesni sceni, še posebej v učni plesni dobi. Večina jih je odgovorila, da kostum poiščejo med svojimi stvarmi v omari, pač o kostumu veliko ne razmišljajo. Za Filipa je kostum manj pomemben pri študiji, je varianta trenutka; pri Ajdini miniaturi kostum ni imel posebne vloge; Tinkara pa je zagledala očetov sako, si ga nadela, tudi je takoj vedela, da je to tisto pravo za njeno plesno miniaturo; medtem ko je Petji mami priskočila na pomoč, tudi kaj uredila pri njunih kostumih. Na koncu pa si vsi prislužili velik aplavz.

(foto: Borut Bučinel)

Odgovori so bili poučni, neposredni in pristni, kar ukazuje na njihove zrele pristope k samostojnemu ustvarjanju, kar je letos še posebno povezano z realnostjo nenadnega zastoja ob virusnih ukrepih; ko so svoje plesne miniature postavljali kar po stanovanjskih sobah, ki so za plesno ustvarjanje predvsem utesnjeni prostori.