Navdušeni gledalci in izvajalci pod reflektorji prvih festivalskih dni

Slovesna otvoritev festivala sodobnega plesa 7Front@ se je začela  24. avgusta ob 19. uri v sodelovanju s festivalom Dnevi poezije in vina, s pesniškim branjem in degustacijo vina Marof, ki  ima svoje izvirno mesto ponudbe v Mačkôvcih (poudarek na črki o kot so me prijazno opomnili). Zgodovina pa pravi, da se je začelo točiti pred 100 leti, ko so člani madžarske grofovske družine Szápáry v Prekmurje prinesli sodobno vinogradništvo in kletarstvo; ko je ta del Slovenije bil še pod madžarsko upravo.

Pesniško branje ob glasbeni spremljavi je oznanjal nekoliko neobičajen naslov: Koreografija besed. Neobičajen, ker se pač z besedo  koreografija poimenuje slikovito prostorsko gibanje ali ples, ko izvajalec-plesalec po prostoru zariše in izriše sestavljeno gibalno figuraliko; besede pač bolj poslušamo, prisluhnemo njihovemu ritmu in pomenu, tako nekako kot  glasbi …
Ta predvečer je na Odprtem odru Gledališča Park in ob sončnem zahodu svojo pesniško zbirko sugestivno prebiral francoski pesnik André Velter (1945),  dobitnik nagrade Goncourt za poezijo leta 1996, sicer popotnik tako po Evropi kot po deželah vzhoda, kar je možno zaznati tudi v  njegovi besedni poetiki.

"Glas, samo en glas, ki v hipu postane nota in zven …" –  liričnemu  zvenu njegove francoščine je sledila poglobljena improvizacija basista Žige Goloba. Za pesniški prevod pa je poskrbela Mateja Pettit Bizjak, ki se je v Ljubljani šolala in dokončala študij dramaturgije, potem pa se je preselila v Francijo, kjer se  ukvarja z lutkarstvom in piše pesmi v obeh jezikih, tako v slovenščini kot v  francoščini. Njena dvojezična pesniška zbirka je izšla leta 2009 v KUD France Prešern.
Vzvalovani  francoščini in poetičnemu prevodu pesnikovih besed v tesnem objemu glasbe je manjkal le še mali spevni dodatek (pikica na i) , in to tista zaplesana poetika v stilu zgodovinske Isadore Duncan, ki ji lahko sledimo le še v plesni improvizaciji Jasne Knez, v gibanju Rosane Hribar in se ji vse bolj približuje Urša Rupnik; saj bi  potem  tudi naslov Koreografija besed imel povsem smiselni pomen.
Odprti oder je velik, v ospredju povsem prazen, koob mikrofonih stojita André in Mateja, ob njiju pa Žiga s svojim godalnim inštrumentom; saj bi se ob taki, skoraj uro trajajoči statični poziciji kljub čutni glasbeni poetiki in prelivanju besed tu in tam prav prilegel prostorski gibalni premik telesnega valovanja, zaplesana lirika, skratka koreografija v  ritmu poezije in glasbe.
Da je sodobni ples umetnost, ki zbližuje, stimulira, odpira obzorja, poglablja prijateljstva in spodbuja ustvarjalne procese, so s svojimi stvaritvami še enkrat potrdili mladi in malce starejši plesni začetniki, prav posebej pa  že priznani ustvarjalci na gledališkemodru Gledališča Park.

Malo tu in malo tam je bil naslov kratke uprizoritve Plesne skupine s posebnimi potrebami skupnosti Barka, ki so jo pripravili pod mentorskim vodstvom koreografinje in pedagoginje Nataše Tovirac. Nataša že trinajsto leto vodi skupino in pripravlja njihove nastope. V pogovoru ob koncu večera so njeni gojenci dejali, da radi nastopajo. Ta njihova radost se je občutila tudi ob njihovem gibanju, kar še enkrat potrjuje, kako ples lahko spodbuja in gradi. Celo leto se praktično pripravljajo za en tak nastop, ko se pogovarjajo, razpravljajo in vadijo svoj nov gibalni  dogodek.
V delavnicah z naslovom Generacije so na pobudo umetniškega vodje festivala 7Front@ Matjaža Fariča stekle začetniške učne ure za najmlajše, in tudi za gibčno generacijo upokojencev. Mlade Sobočane v starosti od 7 pa do 14 let, ki so se prvič spoprijeli z igrivimi in ustvarjalnimi plesnimi oblikami, je vodil koreograf Branko Potočan&Flota, in tako otrokom kot gledalcem pripravil zabavno sceno otroške akrobatike na aktualnih cirkuških trakovih, trenutke plesnega showa v igri ritma in giba s kostumi – črnimi sakoji in kravatami, tudi  mali ples z  dežniki, ki na ta vroč poletni večer vabili poglede in misli na dež.

Za starejšo generacijo pa je poskrbel Farič sam. Na odru se je prepletala gruča ljudi, se razporejala po prostoru in postavljala na točno določene pozicije začrtanih oblik. Nastopajočih ni bilo moč prešteti, v pogovoru pa so dejali, da jih je bilo še več, pa da zavoljo avgustovskih počitnic niso bili vsi prisotni. In da komaj čakajo, da se ponovno zberejo in nadaljujejo svoje plesne ure pod Matjaževim vodstvom. "Ko pa nas je tako lepo pripravljal, učil dihati, nas sproščal in razgibaval v sodobnih plesnih prvinah," so pripovedovali.
Za njimi so odrski prostor zapolnile plesne miniature plesalcev, ki so že zaključili svoje srednješolsko plesno šolanje in se je vsak od njih že usmeril na različne mednarodne plesne akademije ali pa celo na druge oblike izbranega študija. Slovenijo so s svojimi avtorskimi deli zastopali sošolci iste šolske generacije SVŠGL Umetniške plesne gimnazije Ljubljana: Neža Hribar, Leon Marič, Alja Ferjan in Jan Rozman. Izhodiščno temo njihovih avtorski del je spodbudil plesni izziv v organizaciji JSKD RS na predpisano temo Literatura in ples, ki se vsako leto na novo pripravlja kot predloga k ustvarjalnemu programu OPUS I , plesna miniatura. 

V koreografiji Neže Hribar FO/LOVE ME sta Leon Marič in Neža Hribar zaplesala skladni duet sledenja in razhajanja v klasični formi sodobne plesne kompozicije, obogatene s prijetnimi domislicami svojih intimnih trenutkov.
Alja Ferjan se je predstavila kot razmišljajoča in poglobljena ustvarjalka, ki ji je gibalni minimalizem kot odsev notranjega čutenja povsem razumljiv, ko je v  krogu reflektorske luči in v črni dolgi obleki s svojim avtorskim solom Če sem to, kar so oni meni prepričala in navdušila. Navdahnjena s Sartrovim literarnim delom Za zaprtimi vrati je bila njena osnovna misel, kako razumeti ljudi, ki počnejo to, kar počnejo: kako razumeti pohlep, vsakdanje manipulacije, laži, nevoščljivost. Skušala se je poglobiti, celo inštalirati v kožo tako negativne osebnostne manipulacije in občutiti to za njo nerazumljivo stanje.
V njenem plesu smo lahko zaznali osebnostno utesnjenost, nekoga, ki hlasta za zrakom, ki v nenavadnih telesnih premikih skoraj nepremično lušči svoja čutna stanja, mogoče bolečino, strah, negotovost, ko nemo odpira usta, se nenadoma izvrže iz svojega statičnega stanja, se skuša osvoboditi. Za svoj izjemen avtorski prispevek k plesni umetnosti je bila tudi na OPUS I plesna miniatura 2012 pod mentorskim vodstvom Saše Lončar nagrajena za najboljšo plesno izvedbo njene starostne skupine in s posebno nagrado generacijske žirije. 

Jan Rozman se je s svojo plesno miniaturo GLITCH še enkrat potrdil kot plesalec in dober humorist (ki jih v Sloveniji prav veliko ne premoremo niti na profesionalni sceni). Njegov humor je satiričen, zabaven, snuje se  v gibalnem ritmu in obvladovanju prostora, izraža v igri besed in prijeti barvitost Janovega glasu. Jan je za ta humorno obarvan plesni skeč našel navdih v drami Poljaka Slawomirja Moržeka Tango (1930). "Vašega sveta niti razstreliti ni mogoče, sam se je razkrojil!"  V gibalni abstrakciji ponavljajočih se vzgibov ob jasni besedni igri in momljajočem petju navkljub dramski globini izpovedanega teksta je plesalec zavel smeh v prepolni dvorani obiskovalcev vseh generacij in z vseh koncev, tudi tistih čez mejo.

Posebnost tega bogatega plesnega, generacijskega in umetniškega večera je bila predstava Ilone Jänetti s Finske, ki je v svoji plesni predstavitvi Muualla/ Nekje drugje združila ples, gibalno akrobacijo na vrvi s projekcijsko animacijo, animirano risanko, ki ji je v svoji plesni in gibalni kompoziciji smiselno sledila in se z njo poigravala. Za skupen koncept njene avtorske koreografije je bila zaslužena še Tula Jeker, avtorica risane animacije. Dialogi med virtualnim svetom izrisanih podob in realno podobo plesalke se prepletajo ter ustvarjajo nove oblike sožitja in bivanja. Ilona Jänti se je po osnovnem uku klasičnega baleta preusmerila na sodobne plesne dvorane in se urila tudi v cirkuških veščinah. Njen performans se je izkazal kot slikovita podoba gibalnih domislic živo prepletenih z virtualnim svetom, ki trenutno vznikne in sledi  gibanju performerke, in obratno – ko risana animacija spodbuja tudi obzorja fantazije nastopajoče Illone. Cirkuška artistka Ilona Jäntti in arhitekta ter animatorka Tuula Jeker že od leta 2007 sodelujeta in ustvarjata pod imenom Ilmatila. Njun prvenec Muualla je bil premiero postavljen leta 2009, z njim nastopata ter spodbujata ustvarjalno domišljijo na plesnih in cirkuških festivalih.
Na umetniškem prizorišču plesnega festivala 7Front@ se vseskozi dogaja na mnogih prizoriščih mesta, zvečer pa v pubih in diskaču v bližini za vse mlade polne kondicije, kljub nastopom in tekoči vadbi, med njimi pa tudi zelo aktiven in skrben mentor Dušan Teropšič.
Mir mestnega jedra je te dni napolnil svet mladih, gledališko dvorano in Odprti oder pa nič manj ne polnijo prebivalci mesta, ki je prvotno ime Sobota dobilo že v 14. stoletju, potem je sledilo še slovensko ime Mura pa madžarsko Szobota in še združena oblika imena ter madžarske končnice Muraszombatha, da bi se končno ustoličilo ime mesta Murska Sobota, ki so mu bile dodeljene posebne pravice s podpisom cesarja Ferdinanda II. leta 1628., kjer se imenuje kot Olchincz, kar je še nemško ime za Soboto. 

Po mestu sledimo tiskanim plakatom, na katerih je datum in pečat Murske republike, ko se je pomladi 1919 mesto za nekaj dni razglasilo za svobodno ozemlje. No kmalu za tem je sledila tudi priključitev Pomurja k Sloveniji oziroma so v mest  12. avgusta vkorakale vojaške enote takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, vse dotlej pa sta mesto in ta SV del Slovenije bili pod madžarsko upravo.
Mursko Soboto z 20000 prebivalci sem dojela kot mesto nadvse odprtih in prijaznih ljudi, ne le zavoljo odnosa do umetnosti, do plesa in festivalskega programa Front@, ki mu zvesto sledijo, ampak tudi kako se srečujejo s tujci, zavoljo njihovega odprtega nasmeha in enkratne ter prijazne ustrežljivosti.

View Gallery 10 Photos